rkarjev Olimpije so zaznamovali vzponi in padci. Od naslova v Lozani in Final 4 v Rimu do neuspešnih sezon, ko je bila že ena zmaga presežek.
Pred letošnjo sezono so se spremenila pravila za vstop v Evroligo, kamor se zdaj ''jadranska'' moštva uvrstijo le še prek Lige ABA. Do zdaj so Hrvaška, Srbija in Slovenija imele po enega predstavnika v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, od naslednje sezone naprej pa se v Evroligo uvrstita le dva iz regionalnega tekmovanja, tretji pa gre v kvalifikacije. Olimpiji trenutno v jadranski ligi ne kaže najbolje, in zdi se, da se s tekmo proti Realu zmaji za nekaj časa poslavljajo od elitne druščine najboljših na stari celini.
Olimpija se lahko pohvali z bogato zgodovino. Ljubljanski klub je bil nekoč nedvomno velikan jugoslovanske košarke, ki je tako na klubski kot tudi reprezentančni ravni dosegala izjemne uspehe. Olimpija je šestkrat postala prvak nekdanje skupne države, enako število naslovov imata le še Split in Zadar, več pa samo Crvena zvezda.
Zgodovinski uspeh v Lozani
Po osamosvojitvi Slovenije Olimpija v prvih letih ni imela prave konkurence v domačem prvenstvu. V prvih dveh sezonah je v evropskem pokalu najprej prišla do polfinala, kjer je bil boljši Paok, nato pa je izpadla v četrtfinalu. Sezona 1993/94 je bila nedvomno prelomna. Vrsta Zmaga Sagadina je v tedanjem Evropskem pokalu, ki je bil nato znan pod imenom Saporta pokal in je bil takrat po kakovosti drugi najmočnejši v Evropi, blestela.
V polfinalu so zmaji najprej klonili v gosteh. Aris je bil boljši s 83:79. Sledili sta dve tekmi v hramu slovenske košarke. V Tivoliju je Smelt Olimpija obakrat zmagala. Najprej je bilo84:78, nato pa 74:61 in Ljubljančani so si priborili pot v Lozano, kjer jih je čakal Taugres (današnja Caja Laboral). Baske so Sagadinovi varovanci ugnali z 91:81 in dosegli največji uspeh v zgodovini slovenske klubske košarke.
Horvat in Hauptman s trojkami polnila koš Baskov
Junaka velike zmage sta bila Roman Horvat, ki je dosegel 33 točk, in Dušan Hauptman, ki jih je zbral 27. Blestela sta predvsem z meti z razdalje, saj sta skupaj zadela kar 15 trojk. Deset točk je pristavil Boris Gorenc, na nasprotni strani pa je bil odličen Ken Bannister z 32 točkami in 11 skoki, Velimir Perasović je dodal 22 točk, Pablo Laso pa se je izkazal s kar 16 podajami.
Uspeh z osvojitvijo evropskega pokala so zmaji nadgradili tri leta pozneje, ko so odlično nastopili v Evroligi. Na klop se je vrnil Sagadin, ki je vmes prevzel vodenje Splita. V najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju so najprej dvakrat izpadli v šestnajstini finala, enkrat pa v osmini, jeseni 1996 pa so uspešno opravili s predtekmovanjem in v skupinskem delu izgubili od desetih tri tekme. Dvakrat je bil boljši Panathinaikos, enkrat pa Asvel. V drugem delu so Ljubljančani morali obakrat premoč priznati španski Caji San Fernando, enkrat še francoskemu Pau Orthezu, z dvema zmagama nad Dinamom pa so si vseeno zagotovili pot v osmino finala.
Preko Zagreba in Milana v Rim
Cibona je dobila prvi obračun v Zagrebu (61:58). V Tivoliju se je zmajem uspelo oddolžiti zagrebškim volkovom. Vladimir Stepania je s prostim metom postavil končni izid 69:66, na drugi strani pa je ob zvoku sirene trojko zgrešil Slaven Rimac in tako je odločilna tekma sledila v Košarkarskem centru Dražena Petrovića. V hrvaški prestolnici je izenačena tekma epilog dobila v samem zaključku. V infarktni končnici je izza črte za vodstvo vrste Jasmina Repeše trojko iz kota zadel Rimas, a so še pravočasno gosti našli odgovor. Ariel McDonald je prodrl pod koš, našel samega Stepanio, ki je zadel za 62:61, imel nato še na voljo dodatni prosti met, a je bil Gruzijec nenatančen, vseeno pa je Olimpija napredovala v četrtfinale.
Na prvi tekmi so zmaji morali priznati premoč milanskemu Stefanelu, ki je doma slavil s 94:90. V Ljubljani je Olimpija poskrbela, da se je serija še enkrat preselila v lombardijsko prestolnico (73:69), kjer pa je ljubljanski Olimpiji uspelo ugnati milansko Olimpio s kar 77:61 in si tako prislužiti pot na zaključni turnir najboljše četverice v Rim.
Olympiacos previsoka ovira v Rimu
Na Final Fouru je v polfinalu Olimpijo pričakovano s 74:65 ugnal favorizirani Olympiacos, ki je imel v večnem mestu podporo približno pet tisočih navijačev. Tudi Ljubljančane so spodbujali številni zvesti privrženci, a varovanci Dušana Ivkovića so bili na čelu z MVP-jem turnirja Davidom Riversom enostavno boljši. Pirejčani so v finalu nato ugnali Barcelono, Olimpija pa je bila v tekmi za tretje mesto boljša od francoskega Asvela (86:79). Glavna nosilca ljubljanske vrste sta bila McDonald in mladi Marko Milić, ki je blestel z atraktivnimi zabijanji. Kranjčan je v enem izmed protinapadov proti Asvelu silovito zabil in ob tem razbil tablo.
Tudi po zgodovinski sezoni v Evroligi je Olimpija še naprej uspešno nastopala v elitnem tekmovanju. Po dveh zaporednih izpadih v osmini finala se je v sezoni 1999/2000, ko je sestavila zelo močno ekipo na čelu z Juretom Zdovcem, Šarunasom Jasikevičiusom in Milićem, pot končala v četrtfinalu, kjer je nepremostljivo oviro predstavljala slovita Barcelona, ki je na odločilni tretji tekmi v Kataloniji slavila z 71:66. V tej sezoni je močna ljubljanska zasedba tudi prvič v samostojni Sloveniji ostala brez državnega naslova. V polfinalu je favorizirane zmaje presenetila Krka, pri kateri je blestel Matjaž Smodiš.
Leta 2003 zadnjič blizu Final Foura
V naslednji sezoni je znova le korak zmajem zmanjkal do uvrstitve na Final Four. Tudi tokrat je v zmajevem gnezdu igralo nekaj izjemno obetavnih mladcev, med katerimi sta še posebej izstopala najstnika Beno Udrih in Sani Bečirović. zadnji je bil tudi prvi strelec zeleno-belih. Na obeh četrtfinalnih obračunih z bolonjskim Virtusom - tedaj poznanim pod sponzorskim imenom Kinder - je na neki način odločala ena žoga. V dvorani Palamalaguti je bilo 80:79, v kultnem Tivoliju pa 79:81. Virtus je pozneje tudi postal evropski prvak.
V naslednjih treh sezonah se je Olimpija še uspela prebiti v drugi krog, leta 2003 pa je znova za las ostala brez zaključnega turnirja. V sezoni 2004/05 so obstali že v predtekmovalni skupini. Zmaji se niso znašli v ledeni dvorani pod Rožnikom in vse do selitve v Stožice leta 2010 se jim ni uspelo uvrstiti v nadaljne tekmovanje Evrolige. Sagadin je leta 2002 zapustil klop zeleno-belih, se sicer vmes nato še vrnil kot rešitelj in leta 2006 Olimpijo po hudem boju s Slovanom pripeljal do naslova državnega prvaka.
Ob koncu evropskih uspehov jadranski naslov
Sagadin se je poslovil po osvojeni lovoriko v premierni sezoni jadranske lige. Zaključni turnir je organizirala prav Olimpija v mali tivolski dvorani in v finalu so zmaji s 73:59 ugnali Krko. Naziv MVP-je je prejel legendarni košarkar ljubljanskega kluba Zdovc.
Olimpija ni bila neuspešna le v Evropi. Popoln primat je kmalu izgubila tudi v slovenski ligi. Krka je drugič prvak postala leta 2003, štiri leta pozneje je lovoriko v vitrino v Domžalah pospravil Helios, zadnja tri leta pa so v državnem prvenstvu najboljši znova bili Novomeščani.
Katastrofalno finančno stanje
V zadnjih letih je Olimpija v nezavidljivem finančnem stanju. Denarja je za raven, na kateri igra ljubljanski klub, vsekakor odločno premalo, poleg tega pa natransparentno delovanje v preteklosti, neizplačane obveznosti do nekdanjih igralcev in visok dolg, ki je bil ustvarjen, še otežujejo že tako težko finančno stanje kluba in dejansko je Olimpija že nekaj časa ''dihala na škrge'' ter bila v določenih trenutkih priklopljena praktično na zadnje aparate.
V zadnjem obdobju so se nad klubom zgrinjali ves čas črni nevihtni oblaki, ki so nekajkrat napovedali uničujoče orkane. Pred nato pravljično sezono 2010/2011 je konec maja 2010 devet legend Olimpije na čelu s takratnim trenerjem Zdovcem organiziralo okroglo mizo, na kateri so opozorili na kritične razmere ''paradnega konja'' slovenske košarke, ki pa je nato vseeno splaval v mirnejše vode.
Do glavnih uspeho z Lorbkom in Sagadinom
V zlatih časih se o finančnih težavah ni govorilo. Rezultati so bili vrhunski in le to je bilo tedaj pomembno. Klub sta tako in drugače vodila Radovan Lorbek in Sagadin. Že tedaj je bila Olimpija s finančnega stališča pravi palček proti drugim evropskim velikanom, a v zlatih devetdesetih so v zmajevem gnezdu priložnost dobili številni mladi obetavni košarkarji, ki so se nato prodali v najmočnejše evropske klube, nekateri pa so odšli tudi v Ligo NBA. Baza je bila ustvarjena doma, košarkarje so pripeljali z vseh koncev Slovenije, veliko pa je v Ljubljano prišlo tudi obetavnih mladih tujcev. Takrat je bila želja vsakega mladega Slovenca, da obleče sloviti zeleno-beli dres.
Lorbek je klub zapustil leta 2002 in na direktorsko mesto je prišel Gregor Fric. Tedaj naj bi dolg Olimpije že znašal prek tri milijone evrov. Rdečih številk Fricu in Andreju Lahu (za njim so na tem mestu sledili Dag Kralj, Jure Jež in Dušan Mitič), ki je bil predsednik kluba ni uspelo povsem odpraviti in vse skupaj se je poznalo na sestavi moštva ter posledično tudi pri rezultatih. Dolg se je sicer zmanjšal, a sanacija ni bila dokončna.
Modul Group položaj le poslabšal
Leta 2005 je v Ljubljano prišel skrivnostni vlagatelj Modul Group, ki je v Slovenijo prišel z veliki ambicijami. Po napovedih novih vlagateljev naj bi Olimpiji uspelo poplačati dolg, poleg tega pa še sestaviti močno moštvo. Sumljiva zgodba Modul Groupa se je s slabimi rezultati in ekipo pod vodstvom Pina Grdovića in Hrvoja Ciketića hitro končala. Direktor je leta 2006 postal Matjaž Tavčar, dolg pa je bil še večji kot predtem, poleg tega pa so račun Olimpije bremenile še obresti.
Po neuspelem delu je Tavčarja nadomestil Janez Rajgelj, ki je spisal uspešno zgodbo na drugi strani prestolnice, ko je spravil Slovan do drugega mesta v državi, v dveh finalih proti Olimpiji pa bi si zasedba s Kodeljeva vsaj enkrat tudi zaslužila osvojiti naslov. Obakrat je bilo v finalu 3:2 v zmagah za zelene iz Ljubljane. Rajgelj je prišel, ko je bil klub praktično že povsem uničen. Rokava so se zavihala in barka se je zasukala v pravo smer, a kmalu se je tudi pot odločnega Gorenjca v zmajevem gnezdu končala. Dolg je pred tem narasel že preko petih milijonov evrov.
Pot v Stožice rešitev za klub
Rajgljev naslednik Igor Dolenc se ni znašel v nastalem položaju in znova je k Olimpiji prišel Rajgelj. Po koncu lanske sezone je Rajgelj, ki je v klubu deloval tudi v zadnji zelo uspešni sezoni 2010/2011, zapustil direktorsko mesto. Rajgelj se ni razumel tako s trenerjem Zdovcem pred tem kot tudi s predsednikom Janijem Möderndorferjem. Klub je za kratek čas prevzel Slobodan Subotić in že nakazal, da se v primeru Olimpije dejansko vidi sijoča svetloba na koncu predora, a tudi nekdanji košarkar ljubljanskega moštva je obupal. Hitro je zapustil Olimpijo, ki zdaj sploh nima direktorja. Vršilec dolžnosti je trenutno Matevž Zupančič.
Cilj kluba je nedvomno, da čim prej poravna dolgove. Na predstavitvi letošnje ekipe so odgovorni celo napovedali, da bi lahko klub že v dveh letih prišel na zeleno vejo. V zadnjih letih so kar nekajkrat nekdanji košarkarji pravico za izplačilo dolgov, ki jih je do njih še imela Olimpija, poiskali na sodišču. Tako se je klub nekajkrat znašel pod zaporo Fibe in ni smel registrirati novih igralcev. Tako je bilo tudi pred letošnjo sezono, ko je Olimpija po res dolgem času znova sestavila slovensko ekipo s številnimi mladimi igralci. V Stožicah sta od obetavnih domačih košarkarjev že bila Jaka Blažič, ki res blesti v tej sezoni, in Dino Murić, pridružili so se jima pa še glavni trije nosilci reprezentance mlajših članov Alen Omić, Klemen Prepelič in Luka Rupnik.
Vzponi in padci zmajev
Evropska pot je bila za Olimpijo zelo burna, polna vzponov in padcev. Od zlatih začetkov v desetletju po osamosvojitvi, ko so pod vodstvo Sagadina zmaji bruhali ogenj po vsej Evropi, mladi Slovenci so si prek Olimpijinega dresa utril pot v bogatejše klube, Tivoli pa je predstavljal eno najtrdnejših trdnjav v Evropi, pa do anemičnih iger predvsem v ledeni dvorani . Po odhodu Sagadina je Tomo Mahorič leta 2003 skoraj pripeljal Ljubljančane na Final Four, v težki skupini drugega dela z Barcelono, Olympiacosom in Asvelom je zmajem zmanjkalo le nekoliko sreče in bi znova zaigrali med najboljšimi štirimi. Na koncu sezone se je Sagadinov učenec razšel z Olimpijo in do selitve v Stožice je le še Sašu Filipovskemu leta 2004 uspel preboj naprej.
Finančne težave so pahnile klub v težko situacijo, ki se je drastično poznala na sestavi moštva. V Ljubljano so prihajali slabi tujci, mladi Slovenci niso več predstavljali okostja ekipe, ki je praktično vsako leto dobivala novo podobo in časi, ko so v zmajevem domovanju padali velikani, kot so bili Barcelona, Real, Olympiacos, Panathinaikos, Maccabi, Virtus in podobni, so bili z redkimi izjemami, karkšni sta bili domači zmagi nad CSKA-jem in Olympiacosem leta 2007, nadvse redki.
Pravljica ob odprtju Stožic
Žarek upanja je posijal s sezono 2010/2011 in novo dvorano v Stožicah, ki je v skupinskem delu Evrolige ni uspelo osvojiti nobeni ekipi. Pred prepolnimi stoženskimi tribunami in izjemno podporo navijačev so Zdovčevi fantje premagali poznejšega prvaka Paa, Efes Pilsen, milansko Olimpio, Valencio in CSKA ter se uvrstili med 16 najboljših.Odlično so nastopili tudi v Ligi ABA, zasedli drugo mesto in po sumljivem finalu, ko so eno izmed glavnih vlog odigrali tudi trije, ki imajo po navadi na parketu vlogo statistov, naslov pred domačimi navijači izgubili s Partizanom.
Po tekmi je klub zapustil legendarni igralec in zaradi odlične sezone lahko rečemo tudi trener Zdovc, namesto njega pa je znova klub prevzel Filipovski. Po lanski sezoni, ki bo šla hitro v pozabo, je letošnja torej prelomna. Olimpija je sestavila simpatično zasedbo, ki je navdušila v prvem krogu Evrolige in v Desiu presenetila Cantu, nato Italijane ugnala še v Stožicah, kjer je klonil tudi ruski Himki in prav z zmago nad ruskimi bogataši se je Ljubljana poslovila od Evrolige.
Kdaj Evroliga znova v Sloveniji?
Po novih pravilih v najmočnejši dveh tekmovanji stare celine vodijo mesta iz Lige ABA. Le dva se bosta torej uvrstila v Evroligo, peto mesto pa še pelje v Eurocup. Vprašanje je, koliko časa bo Ljubljana in Slovenija na splošno brez najvišjega evropskega ranga klubske košarke. Slovo je bilo v stilu, tu ni kaj reči, z zmago po dramatični končnici, ki je dala upanje, da se Ljubljana nadeja Evrolige že v bližni prihodnosti. Do takrat pa le: Evroliga, na svidenje v upanju na hitro ponovno snidenje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje