Bistričan, ki bo letos dopolnil 30 let, se z reprezentanco pripravlja na svoje peto veliko tekmovanje. Debitiral je leta 2014 na svetovnem prvenstvu, v tem času pa postal eden izmed nepogrešljivih členov izbrane vrste, ki je pred petimi leti stopila na evropski vrh in lani zaigrala v olimpijskem polfinalu. Na uradnih tekmah deseti najboljši slovenski strelec je minulo sezono končal predčasno, saj si je konec marca zlomil roko. S trdim delom je po operaciji rehabilitacijo končal pravočasno in tako že trenira z reprezentančnimi soigralci.

"Ni bilo lahko. Prvič v življenju sem bil resno poškodovan. Zgodilo se je v nepravem trenutku, saj je bil pred nami odločilen del sezone. Sreča v nesreči je, da sem se lahko dosti hitro priključil. Z roko je vse v redu in je pripravljena na največje napore. Opravil sem tudi že trening s kontaktom. Srečen sem, mislim pa, da so tudi soigralci veseli, da sem se jim pridružil. Prejšnji mesec sem dobil zeleno luč od kluba za progresivni kontakt. Pred tremi dnevi sem pri dr. Macuri opravil še en pregled, saj se je klub še enkrat želel prepričati, če je vse v redu. Macura in vsi zdravniki v Valencii so potrdili, da se lahko pridružim reprezentanci," je ostrostrelec, ki letos v reprezentanci prvič moči združuje tudi z bratrancem Binetom, opisal zadnje mesece.

Vloge podobne, nesporni vodja pa je Dončić

Sorodna novica Murić bo z veseljem predal kapetanski trak

"Mentalno je najtežje. Sploh, ko vidiš ekipo igrati, ti pa ne moreš pomagati. To je najtežji del. Po drugi strani je premor prišel prav, da sem se končno dobro lahko spočil in bil tudi več z družino. Najtežje je bilo gledati tekmo s Hrvaško v Stožicah z izjemnim vzdušjem. Težko je, ko moraš sam trenirati. To je ekipni šport, jaz pa sem se vedo rad postavljal v celoto 12 igralcev. Tu si sam, a to je ena in edina pot. Ni bilo lahko, a sem imel ob sebi prave ljudi, ki so mi delo olajšali," je še povedal glede poškodbe in dodal: "V sobi za rentgen je bilo moje prvo vprašanje, če bom lahko igral na evropskem prvenstvu. Oni so se smejali, jaz pa sem bil smrtno resen. Nekaj upanja je bilo, da bi se lahko pridružil že za končnico lige, a se kost ni zarasla dovolj dobro. Žal se je klubska sezona končala dosti prej, kot smo si želeli."

Pred petimi leti so nekateri v slovenski reprezentanci odkrito napovedovali naskok na medaljo, o kateri so sanjale generacije izbrane vrste, toda realno v najožji krog glavnih kandidatov za odličje tedaj Slovenije ni postavljajo veliko ljudi v evropski košarki. Zdaj je seveda drugače. Branilci naslova v Nemčijo prihajajo kot eni glavnih favoritov, pred to vlogo pa slovenski košarkarji ne bežijo: "Zagotovo se ne smemo postavljati v ozadje. Verjamem, da imamo z Luko Dončićem in upam, da tudi z Goranom Dragićem, ter vsemi nami, ki smo pet let starejši in izkušenejši, lepe možnosti za ponoven uspeh. Nekatere vloge so se v reprezentanci spremenile. Luka je nesporni vodja. Nekateri imamo pa dosti podobne vloge – poleg mene še Blažič, Čančar, Murić, Nikolić, Dimec … Tobey je zamenjal Randolpha, Sekulić Kokoškova, pridružil pa se nam je tudi Zoran Dragić, ki je ogromna dodana vrednost. Tu so še vsi mladi, ki pridno trenirajo in čakajo svojo priložnost. Izbor igralcev je velik in mislim, da se bomo kar dobro borili za pozicije in minute. Verjamem, da bo selektor dal vsem priložnost, da se lahko dokažejo."

18. septembra se bo veselila Slovenija

Po evropski kroni leta 2017 je sledilo veliko razočaranje, ko se Slovenija ni uspela uvrstiti na svetovno prvenstvo, ki ga je pred tremi leti gostila Kitajska. Še pred EuroBasketom reprezentanco čakata dve kvalifikacijski tekmi za mundial, ki bo prihodnje leto. Za zdaj je Slovenija na dobri poti na turnir, ki ga bodo gostili Filipini, Indonezija in Japonska. Razočaranju, ko se ni prebila na omenjeno prvenstvo, je sledila nova izjemna zgodba, ki so jo evropski prvaki spisali lani na olimpijskih igrah. Navdušili so že s prebojem v Tokio, ko so morali na kvalifikacijskem turnirju v Litvi premagati gostitelje, potem pa so zelo dobro igrali tudi pod petimi krogi, vse do polfinala, kjer so bili za las prekratki. Prepelič je prevzel odgovornost, bil v dobrem položaju, toda Batum je z blokado preprečil preboj v finale: "Ostaja grenak priokus. Večkrat sem povedal, da se ne bom skrival. Najlažje se je skriti, jaz pa se nikoli nisem. Prevzel sem odgovornost. Res je, da je bilo težko. Še vedno to podoživljam, a si ne ženem k srcu. To je šport. Enkrat zmaga eden, drugič drugi. Pred nami so nove priložnosti in verjamem, da bomo 18. septembra mi tisti, ki se bomo veselili."

S Francijo se bo Slovenija znova srečala že septembra v Kölnu, ko bo v daleč najmočnejši skupini EuroBasketa igrala še z Litvo, Nemčijo, Bosno in Hercegovino ter Madžarsko: "Res je izjemno močna. Prva tekma bo zelo pomembna, da dobro začneš. Kot smo to tudi ponavljali leta 2017, je bila najbolj pomembna tista s Poljsko. Ne gre nam na roko, da je tik pred prvenstvom še tista težka tekma v kvalifikacijah z Nemčijo. Toda že lani smo imeli ogromno težkih tekem, odigrali smo kar nekaj finalov. Morali smo premagati Litvo, da smo se sploh uvrstili na olimpijske igre, potem Španijo, da smo se izognili Američanom, Nemčijo v četrtfinalu … Če hočeš biti najboljši, moraš premagati vse. Zagotovo je boljše imeti najboljše v predtekmovanju kot na koncu."

Če ne bi bilo reprezentance, ne bi igral za Real in Valencio

Prepelič je eden tistih, ki si je z dobrimi predstavami v reprezentančnem dresu priigral priložnost v močnih evropskih klubih. Nepozabna je njegova igra v finalu prvenstva v Carigradu, ko je bil ob slavju nad Srbijo (93:85) odličen v končnici, izkazal pa se je z 21 točkami. Leto zatem je prestopil v madridski Real in se v Španiji zelo dobro znašel, saj je v ACB-ligi že štiri leta. Tudi v prihajajoči sezoni bo član Valencie: "Vedno povem, da realno ne bi videl Real Madrid in Valencie, če ne bi bilo reprezentance. Z veseljem se vračam v izbrano vrsto, ne glede na to, kakšen je dogodek – so to kvalifikacije ali veliko tekmovanje. Na vsako akcijo gledam z veliko mero spoštovanja. Verjamem, da velja, kar nam je Igor Kokoškov rekel prvi dan, da je reprezentanca najboljša ekipa, za katero bomo kadar koli igrali. Vedno sem na voljo, zato sem tudi na rentgenu najprej to vprašal."

Z Valencio pa se po sezoni v Evropskem pokalu v prihajajoči vrača v Evroligo. "Valencia je z vso infrastrukturo in vloženimi financami evroligaški klub. Konec koncev tudi po igralskem kadru. Že zdaj smo imeli veliko igralcev evroligaške ravni. Imeli smo veliko smole s poškodbami, ki so nam morda preprečile tudi želeni naslov v Evropskem pokalu. To je zdaj preteklost. Po drugi strani je španska liga zelo zahtevna. Barcelona in Real sta vedno favorita. Tu je še Baskonia in še ogromno drugih močnih ekip. Kamorkoli greš je težko. To je ena izmed stvari, ki me vleče, da ostajam v Španiji, saj se je ves čas treba dokazovati," je pristavil Prepelič, ki je zadovoljen, da mu je klub kljub poškodbi takoj izkazal zaupanje: "To res veliko pomeni. Pogovarjali smo se o podaljšanju pogodbe, na koncu pa smo se odločili le za to eno leto. Vedno sem menjal ekipe po eni sezoni, zdaj pa sem tu že tretje leto. Pri 30. letih, ki jih bom dopolnil, in štiriletnim otrokom je pomembno, da si ustaljen na mestu, kjer si srečen ti in družina."