Zupančič je enajst let pri Olimpiji, dolgo je bil tiskovni predstavnik, od julija 2013 je direktor kluba, ki je nekoč kandidiral za evropski vrh, od leta 2009 pa ne more niti do naslova slovenski prvak. Hude finančne težave so Olimpijo pahnile na rob preživetja, nujna je bila sanacija, v Tivoliju oziroma Stožicah pa so se prehitro menjavali igralci in trenerji. Navijači, vajeni četrtkovih tivolskih spektaklov, ko so padali evropski velikani, se v tej zgodbi niso več našli. Pot nazaj je trnova in v slogu reka "malo denarja, malo muzike," temelji na finančni disciplini in na vzgajanju domačih igralcev ...

Po polovici sezone v Ligi Aba je Unionu Olimpija s šestimi zmagami bliže dnu kot vrhu. Ste razočarani?
Ne bi govoril ravno o razočaranju. Že pred sezono je bilo nehvaležno kar koli napovedovati, potem ko smo pomladili ekipo, gotovo pa je bil cilj priti v zgornjo polovico lestvice. Trenutno ni tako, nismo pa daleč. Ekipa si je privoščila nekaj spodrsljajev, ki niso opravičljivi. Ne moreš v Skopju izgubiti za 20 točk ali pa se proti Šentjurju pokazati v takšni luči, kot smo se, če izpostavim najslabši tekmi. Toda uspelo nam je tudi nekaj presenečenj, premagali smo Crveno zvezdo v Beogradu, proti Partizanu smo imeli v Beogradu met za zmago.

Kaj naredi direktor, ko ekipa igra tako slabo kot v Skopju?
Vsaj eno noč ne spi, potem pa - gremo naprej.

O menjavi trenerja Gašperja Potočnika niste razmišljali niti za hip?
Kje pa, niti enkrat. To so bili zgolj trači, ki pa so po svoje razumljivi, ko izgubiš nekaj tekem.

Gre tudi za način, kako ste izgubili, če ostanemo pri tekmi v Skopju. Brez žara, brez borbe ...
Ne strinjam se povsem. Ne gre za pomanjkanje motiva ali borbenosti. Tisti, ki smo z ekipo vsak dan, to vemo in vam lahko to garantiramo, pa čeprav včasih res izgleda tako, kot da je ekipa mrtva in se ne bori. Ta nekonstantnost pride prav iz pomanjkanja kakovosti. Imamo precej mlado ekipo, včasih pa je lahko v ozadju tudi utrujenost, poškodbe ... Skratka, pridejo tekme, na katerih je opazen primanjkljaj kakovosti.

Obljubo, da bodo mladi domači igralci prišli v ospredje, pa vendarle izpolnjujete ...
Mladi dobivajo priložnost, kot je pri Olimpiji niso že desetletja, pri tem pa tudi tujca, ki sta nosilca igre, namreč Lešić in Wright, več kot izpolnjujeta svoje naloge. Srednja generacija, tu je kakšnih pet igralcev, bi sicer lahko dala nekaj več, a v celoti gledano je to maksimum, ki ga lahko dobiš v teh finančnih okvirih.

Bo Zach Wright ostal do konca sezone?
Za zdaj ostaja. Imeli smo dve ponudbi pred tremi tedni, a smo ju zavrnili, ker nam toliko pomeni. Težko je iskati novega organizatorja igre sredi sezone, zato smo se odločili, da ga zadržimo. Že to, da pride na klub ponudba za igralca, starejšega od 30 let, je posebna pohvala. Wright je zelo zadovoljen tu, čeprav je res, da ga je mikalo, da bi odšel, ker bi enostavno dobil večjo plačo. A nazadnje se je strinjal z našo odločitvijo, da ga ne prodamo. O njem vse najboljše, karakterno je vrhunski fant.

Ekipa bi zelo potrebovala visokega centra, kot je Mirza Begić, ki pa je okrepil Bilbao. Res ni bilo možnosti, da bi podpisali pogodbo z njim?
Nekaj pogovorov je bilo že od poletja, kot veste, je pri nas ves čas tudi treniral, saj smo v dobrih odnosih. Toda takšnemu igralcu tuji klubi ponujajo po trikrat ali štirikrat višje zneske in mu lahko pri Olimpiji zaželimo le vso srečo.

Glede na položaj kluba druge možnosti očitno ni bilo ...
Tudi če klub ne bi bil v sanaciji, si Begića ne bi mogli privoščiti. Potrebovali bi precej višji proračun. Vsi radi omenjajo Evroligo, ki pa je za zdaj svetlobno reko stran. Proračuni klubov v Evroligi so do desetkrat višji. Tudi ko bo nekoč naš klub saniran, bo še vedno manjkalo krat dva ali krat tri, da bi lahko nastopali v Evroligi. Isto velja za igralce s presežno vrednostjo, ki lahko naredijo razliko. Crvena zvezda ali Cedevita si takšne igralce lahko privoščita, Olimpija ne. Dejstvo je, da je lahko en takšen igralec vreden toliko kot skoraj celotna naša ekipa.

Kakšen je trenutno dolg Uniona Olimpije?
Po koncu lanske sezone ga je bilo nekaj več kot 1,8 milijona evrov, kot je bilo objavljeno na zadnji skupščini. Od takrat dolga prav dosti nismo znižali. Vemo, da je bilo težko poletje, k sreči pa smo z vsemi pokrovitelji uspeli podaljšati pogodbe, kar je lep dosežek za te čase. Je pa dejstvo, da so zneski nekoliko manjši, kar se pozna na obeh straneh projekta, tako pri sanaciji kot pri sprotnem poslovanju. A takšna je realnost. Gremo v tretjo sezono projekta z novo generacijo mladih, kar je obrodilo sadove, prihaja pa tudi še zelo dobra generacija. Potrebno je le potrpljenje.

V tej generaciji ne bo najstnika Žana Marka Šiška, ki je odšel k Ciboni, saj ga pri Olimpiji, kot je povedal, ni prepričal koncept dela z mladimi. To je v nasprotju s tem, kar trdite!
Takšna je njegova odločitev. Žal, saj je odličen igralec, ki bo pomemben za slovensko košarko. A tega izgovora ne morem sprejeti. Naredili smo vse, kar smo lahko, da bi ga zadržali. Trudili smo se leto ali dve z vsemi možnimi ponudbami. Že za to sezono je bil mišljen kot član članske ekipe. Vse je bilo pripravljeno zanj, kar se kaže tudi iz sestave ekipe, ko je potekla pogodba Luki Rupniku in smo se zmenili za posojo Paola Marinellija v Kvarner, da bi Šiško dobil svoje mesto. Odlično je delal v Škofji Loki, imel je pomembno vlogo v ekipi. Naša ponudba je bila več kot korektna, a odločil se je, kot se je. Da smo dobro in prav delali, dokazujejo nekateri ostali primeri. Mesiček ima veliko večjo minutažo kot Šiško v Ciboni, naslednji, ki prihaja, je Vlatko Čančar, vmes je še center Vasilije Vučetić, ki sicer igra še bolj po sistemu toplo hladno. No, tudi Miha Lapornik je še mlad in igra že zelo pomembno vlogo. Kar se tega tiče, imamo skratka čisto vest.

Vas zelo žalosti, da tekme Lige Aba večina Slovencev ne more spremljati na televiziji?
Seveda, to žalosti navijače, nas in pokrovitelje. Vidnost naših tekem bi morala biti boljša. Liga se je pač prestrukturirala, nov način gospodarjenja je pripeljal do nove podelitvi TV-pravic, kar ligi sicer prinese ogromno in posledično tudi klubom, tako da vse skupaj le ni tako črno-belo. Ponudnika, ki bi ponudil več, ni bilo, zato ne moremo zdaj kritizirati nekoga, ki je pravice kupil in tekme predvaja po svojih najboljših močeh. Interes v drugih TV-hišah pač ni bil dovolj močan.

Pričakovali bi, da bo obisk tekem prav zato nekoliko višji, a 800 gledalcev v nedeljo na dvoboju proti Igokei vsekakor ni ravno spodbudna številka ...
Ni najbolje, se strinjam, v veliki dvorani, kot je stoženska, pa je potem videti prazno. Gledalce gotovo najbolj vleče rezultat. Da znamo delati, smo dokazali sveži v sezoni 2010/11, od takrat smo se veliko naučili, delamo promocije, ampak ne pomaga vedno. Poskušamo vse trike, da bi pripeljali ljudi v dvorano. Z obiskom v Evropskem pokalu smo sicer zadovoljni. Tudi če pogledamo številke pri drugih klubih v tem tekmovanju, nismo med slabšimi, sploh ne. V Ligi Aba je precej gledalcev le na derbijih, na tekmah z manj zvenečimi imeni žal ne. Smo pa omejili gratis vstopnice in kadar ni brezplačnega vstopa na primer za skupine mlajših gledalcev, je obiska precej manj. A pokazalo se je, da so gratis vstopnice velik zločin za klubsko blagajno. Raje imam manj obiska, pa da vsak plača svoj sedež.

Prejmete veliko SMS-sporočil, v katerih vas prosijo za brezplačne vstopnice?
Tega je še vedno veliko, je pa realizacija slabša. Manj dajemo brezplačnih vstopnic kot včasih. Dobijo jih zgolj sponzorji in določeni zaslužni ljudje. Tri leta že poskušamo zmanjševati zastonjske vstopnice in zdaj smo že prišli na nizko številko. A tako mora biti. Če hočeš v kino, tudi ne boš spraševal, kdo ima brezplačno karto. Plačaš jo. Za športne in kulturne dogodke v Slovenjiji pa boš na vse način poskušal priti do karte. Absurdno, da bi moral kar zastonj gledati tekmo. V Nemčiji so dvorane polne, navijači pa kupujejo drese, tudi če klub izgublja.

Ste to sezono že prodali sto dresov Zacha Wrighta?
Ne, tega je malo. Konkretnih številk nimam.

Pa vseeno, kateri dresi gredo najbolje v prodajo? Dresi domačih ali tujih igralcev?
Tujih. Tudi v prejšnjih ekipah je bilo tako. Čeprav govorimo, kako mora biti Olimpija slovenska, ni povsem tako. Seveda imamo radi domače fante, a ko potegneš črto, je največ dresov prodal Sasu Salin, priljubljen pa je bil tudi Kevin Pinkney. Ko pridejo tujci na obisk, pridejo v pisarno in kupijo dres. To je ta kultura, o kateri sem govoril. Slovenci tega ne počnejo.

Verjetno bi klubu k boljšemu poslovanju pomagal tudi umik prepovedi alkoholnih pijač na športnih prireditvah ...
Seveda, saj gre za absurd. Avstrijski hokejski klubi zaslužijo tudi do 300 tisoč evrov na sezono samo s prodajo piva na tekmah. Dejstvo je, da gre pivo skupaj s košarko, naš glavni sponzor je Pivovarna Union, ki bi bila tudi zelo zainteresirana. Slab zakon je to in upam, da se bo kmalu spremenilo. Saj lahko uvedemo določene omejitve, da bi bili zadovoljni tudi nasprotniki točenja alkohola na športnih prireditvah.

Neven Spahija, ki je bil nekoč Sagadinov pomočnik, je v intervjuju za MMC povedal, da je bila Union Olimpija s Sagadinom in Lorbkom najboljša evropska organizacija ...
Razumem, da smo bili včasih v Tivoliju ob vseh uspehih zelo evforični in tudi sam nostalgično gledam v preteklost, a vendarle: Olimpija je zdaj bolje organizirana kot takrat, res pa je, da rezultati niso takšni.

Navijači se nekako ne najdejo v Olimpijini zgodbi, težko razumejo, da je prvak Tajfun, Olimpija pa ne igra niti v finalu državnega prvenstva ...
To je nedopustno in to je eden glavnih ciljev, ki smo si ga zadali. Sezona se bo ocenjevala po maju oziroma juniju, vse prej je neka predigra. Vsekakor nimam opravičila, da že toliko let nismo prvaki. Doma moraš biti na vrhu. Nočem se sicer opravičevati, se pa dogaja tudi drugje. Poglejte Armani Jeans, njegove rezultate, pa kakšen proračun ima. Ali pa, koliko časa Maccabi že ni izraelski prvak, pa tega nihče ne ve. Se dogaja. Manjše ekipe so ekstra motivirane proti tebi, ti pa ... Saj ne, da nisi motiviran, ampak - če gledam lansko ali predlansko ekipo - ni šlo za pomanjkanje motivacije, ampak za neki krč, ki je posledica manjše kakovosti. Kot sta Crvena zvezda ali Bilbao izgubila z nami, tudi mi lahko izgubimo s šibkejšimi ekipami.

Ko ravno omenjate Maccabi: v drugem delu Evropskega pokala bo vaš tekmec prav ta sloviti izraelski klub. Bo imela Union Olimpija tudi finančno kaj od uvrstitve v drugi del tega tekmovanja?
Ne, finančno ne bo plusa, ampak gre za velik zalogaj. Skupina, ki smo jo dobili, je izredno draga, kar se tiče logistike. A seveda se zato ne bomo pritoževali. Jasno, da smo si želeli uvrstitve v drugi del, saj je to dobro za ugled kluba, hkrati pa priložnost za promocijo mladih igralcev in za pridobivanje izkušenj.

V kakšnem evropskem tekmovanju bo Olimpija igrala naslednje leto?
Kar koli bom rekel, je lahko že jutri drugače. Vsak teden so neke nove informacije, nove ideje, ponudbe, tudi pogodbe. To je slabo za košarko. Počakajmo še malo. Upam le, da se ne bo vse skupaj zavleklo v konec poletja, da do zadnjega ne bi vedeli, v katerem tekmovanju nastopamo. Očitno se je evroligaška druščina zožila v 16 mest, s čimer bo to drugorazredno tekmovanje, Eurocup ali kar koli že, zelo močno, saj bo osem vrhunskih ekip, ki so bile to sezono še v Evroligi, padlo v to tekmovanje. Slabo je, da dve organizaciji prirejata dve tekmovanji. Poznavalci razumejo, povprečni gledalec, ki bi rad le gledal dobro košarko, pa ne ve, kaj je Fiba, Uleb, Evroliga, Aba, EuroCup, EuroChallenge ... Ta kaos ni dober za košarko. Prav tako ni dobro, da igraš v Ligi Aba, pa sredi tekmovanja ne veš, kaj ti bo prineslo četrto in kaj peto mesto.

Kakšne so torej vaše srednjeročne ambicije? Kje bo Union Olimpija čez pet let? V Evroligi očitno še ne tako hitro ...
Cilj seveda mora biti, da Olimpijo spravimo na evroligaško raven. Cilji morajo biti visoki, Ljubljana in Slovenija si želita evroligaša. Predpogoj je, da bo klub saniran, da bomo konstantno med štiri v regiji, torej v Ligi Aba, in najboljši doma. Želimo tudi proizvajati mlade košarkarske talente, kar smo zdaj uspešno začeli. Talente, ki jih bomo izbrusili in prodali za dobro odškodnino, ob tem pa imeli nekaj stalnih igralcev, ki bodo pustili pečat v klubu in jih bo publika vzljubila. Iz vsake generacije želimo vzgojiti enega ali dva igralca za Evroligo ali celo NBA, ob tem pa delovati z domačimi trenerji. Dober primer je Gašper Potočnikom in tudi uspešna zgodba s Škofjo Loko. Obenem želimo delovati simpatično do okolja in sodelovati pri človekoljubnih projektih.

Tomaž Okorn