Celjanke so le prišle do zmage, ki so si jo nadvse želele ob vrnitvi v drugi razred evropske ženske košarke. Pred 12 leti so se od Evrope poslovile v Zagrebu in po četrtkovem uspehu in šestih novih evropskih izkušnjah v tem letu je najpomembneje, da bomo Celjanke pod evropskimi obroči spremljali tudi naslednje leto.

To je seveda v rokah tistih, ki podpirajo košarko v Celju, ki bo v naslednjem letu praznovala 70 let delovanja. Celjanke so v mednarodni del sezone vstopile s 44 točkami minusa, na koncu jim je uspelo zmagati, in to s trenutno najboljšo zasedbo Slovaške iz Ružomberoka. Celjanke so se v tej sezoni vrnile na sceno, ki jo pri nas večina premalo pozna in jo predvsem podcenjuje.

Ženska košarka v naših okvirih nima pravega mesta in na tribunah se praviloma znajdejo le največji športni zanesenjaki, ki spremljajo domala vse, in sorodniki igralk, ki po parketu tekajo sem in tja. Iz okolja, kjer imamo le klub in pol, ki delujeta vsaj v regionalnih okvirih, pa se je v preteklosti v svet evropske košarke na najvišji ravni, seveda v damski konkurenci prebilo 12 igralk.

Ste v zadnjem obdobju kdaj pregledali, recimo, število slovenskih igralcev v obeh najmočnejših evropskih pokalih med moškimi. Najbrž niste, ker ste v tem trenutki vsi usmerjeni le v vragolije, ki jih na oni strani Atlantika počenja naš košarkarski virtuoz Luka Dončić.

Prišli smo do tega, da v moštvenem športu kujemo kult posameznika, kar je lahko najmanj zelo vprašljivo. Seveda o sposobnostih najstnika, ki blesti v dresu s številko 77, tako ali tako nismo nikoli dvomili. Toda rad bi na tem mestu spomnil, da bi bilo prav, če bi nekaj spoštovanja namenili tudi vsem tistim, ki se trudijo okrog ženske košarke, kjer je preboj na najvišjo sceno še težji kot med moškimi.

Ne smemo mimo tega, da je pri nas ob začetkih krize v športu najprej ugasnilo ogromno ženskih klubov, in ne samo v košarki. Da zelo hitro igralke, ki presežejo 22, 23 let, razglasimo za stare, da ne rečem že ostarele, ki v športu nimajo kaj iskati. V Celju, kjer je za njimi 25 let samostojne poti znotraj kluba velike tradicije, pa so šli po svoji poti in za zdaj jim uspeva.

Prav vse tisto, kar so sestavili v knežjem mestu s kneginjami, je našo izbrano vrsto pripeljalo še na drugo zaporedno evropsko prvenstvo, ki ga bosta sredi naslednjega leta gostili Srbija in Latvija. Tu je slovenska zveza sramotno iz svojih rok izpustila soudeležbo pri organizaciji. Kakovost naših igralk je na srečo na taki ravni, da so znova prišle zraven in da Praga ni bila zgolj naključje.

Na zadnjih kvalifikacijskih tekmah je bilo v reprezentanci kar 11 igralk, ki so na svoji športni poti okusile celjsko šolo. In to še enkrat priča o tem, kako pomembno delo opravljajo v mestu, ki ga večina pozna le po rokometu. Zdaj bo daleč najpomembnejše, da se Celje drži evropskega izziva, kar v okolju, kjer je šport na beraški palici, ne bo lahko. Ampak upanje vendarle umira zadnje.