Končna uvrstitev tigrov bo odvisna od zadnjega kroga, ki pa je do preklica zaradi širitve novega koronavirusa kot tako rekoč vsa športna tekmovanja prestavljen. Trenutno so Koprčani šesti, če bodo v zadnjem krogu slavili, bo zmagala tudi Cedevita Olimpija, klonil pa Mornar, bodo pa zasedli peto mesto. Kakor koli že, z uvrstitvijo v debitantski sezoni so v klubu lahko zelo zadovoljni.

Še posebej glede na vse dogajanje med sezono, ko je skupaj ekipo zapustilo kar šest ključnih igralcev in trener Jurica Golemac, ki je pozneje dejal, da bi, če bi zasedba ostala skupaj, zagotovo zaigrala v polfinalu. Koprsko moštvo je pred odhodi zasedalo mesta med četverico, tudi po decembru pa je, čeprav zdesetkano, še vedno igralo odlično in bilo v igri za polfinale regionalnega tekmovanja vse do predzadnjega kroga.

Piko na i dobrim predstavam so tigri postavili februarja, ko so tretjič zapored osvojili pokalno lovoriko. Kot je povedal Hodžić, so jih ob koncu lanskega leta že vsi odpisali, a se državni prvaki niso dali. Kapetan je ostal in je eden izmed najboljših posameznikov zasedbe. V obrambi je blestel že predtem, zdaj pa je postal še gonilna sila v napadu, z igrami v dresu kluba iz domačega mesta pa si je 27-letni Primorec prislužil tudi vpoklic v reprezentanco.

V tem času bi se morala pogovarjati po koncu rednega dela Lige ABA, ki pa jo je prekinila širitev novega koronavirusa. Vi bi oziroma boste zasedli peto ali šesto mesto. Ste zadovoljni z uvrstitvijo?
Lahko rečem, da je rezultat res dober. Že na začetku, ko smo imeli še popolno ekipo, smo bili kar presenečenje lige. Po tistem neljubem dogodku, ki se je zgodil decembra in so odšli nosilci igre, so nas vsi nekako že odpisali. Bilo je vprašanje, kaj in kako bo, pa smo igralci, ki smo ostali, pokazali pravi značaj in smo se dobro nosili z velikimi klubi. Če potegnem črto, lahko rečem, da je kar veliko presenečenje, da smo med najboljšimi šestimi.

Ena zmaga vam je zmanjkala, da bi se v zadnjem krogu potegovali za polfinale. Ko ste pred sezono razmišljali o uvrstitvi, bi kot kapetan podpisali peto ali šesto mesto?
Ja, res, ta ena zmaga nam manjka. Želeli smo si priti med štiri, a je na koncu malo zmanjkalo. Nekaterim se je poznala tudi že utrujenost. Suma sumarum moramo biti s to prvo sezono v Ligi ABA, kakršna koli je bila, zelo zadovoljni. Takšne uvrstitve ne bi podpisal, ker sem tak, da se vedno želim boriti in igrati za prvo mesto. Boril bi se do konca, je pa nedvomno lep dosežek.

Zdaj so vsa tekmovanja ustavljena, prekinjen je tudi trenažni proces v klubu. Verjetno vseeno ne počivate v teh dneh?
Po zadnji tekmi sem si vzel štiri dni zase, malce za regeneracijo, da pozdravim manjše poškodbe, ki na srečo niso nič hujšega. Malce sem bil načet. Zdaj že treniram sam. Kondicijski trener nam pošilja načrte, kako naj delamo sami. Za 14 dni se je vse zamaknilo, verjetno bo prekinitev trajal precej dlje, a vsi upamo, da bomo v tej sezoni še igrali.

Od decembra je zdaj minilo že precej časa, v tem obdobju pa ste dosegli tudi odlične rezultate. Kako zdaj gledate na odhode soigralcev in kako težko vam je bilo takrat? Vam še posebej kot kapetanu in domačinu.
Do zadnjega trenutka smo vsi igralci, tudi tisti, ki so odšli, verjeli, da se bodo stvari rešile in sanirale, da bo vse, kot mora biti. Potem smo šli še na tekmo v Laktaše, kjer smo igrali proti Igokei. Po vrnitvi domov pa smo se dobili v klubu in izvedeli, kaj se bo zgodilo. Bil je kar šok, meni kot domačemu igralcu pa je bilo še posebej težko, da se vse to dogaja. Z vsemi igralci sem ostal v dobrih odnosih, smo redno v stiku in ni nikakršnih zamer. Normalno je, da vsak gleda, kaj je zanj najboljše. Nekateri imajo družine in treba je poskrbeti zanje. Verjamem, da je bilo vsem težko. Spoštujem vse fante in poudarjam, da ni nikakršnih zamer. Tako je pač bilo.

Spomnim se, ko sva govorila po tekmi s Crveno zvezdo, ste dejali, da ne veste, kaj bo. Ste tudi vi takrat razmišljali o odhodu?
Iskreno povedano, sem razmišljal o tem. Vsi smo takrat imeli vroče glave in v mislih je bil tudi odhod. Gledal sem, kaj bi bilo najbolje, da naredim zase. Potem sem se po pogovoru z vodstvom kluba in trenerjem Andrejem Žakljem odločil, da ostanem. Po tekmi z Zvezdo pa sem videl pravo reakcijo igralcev, štaba, celega kluba … To me je zadržalo tu. Ko sem videl žar v očeh fantov, nisem imel želje po odhodu. Kako smo potem odigrali vsako tekmo … Že zaradi fantov in tudi domačega okolja ne bi imel srca oditi stran. Pa tudi kapetan po navadi ravno ne gre prvi z barke, ki se potaplja, a ne.

Trener Andrej Žakelj je po vsaki tekmi poudarjal pravi značaj ekipe. Dejansko vam za nobeno tekmo nihče ne more očitati pravega pristopa. Kako naporno je bilo igrati, ko vas je bilo v rotaciji le šest ali sedem, ko ste se težko zbrali že za normalen trening?
Govorim zase in mislim, da tudi za vse, ki so ostali, da smo profesionalci. Vsakič, ko smo prišli na trening, niso bili pomembne težave, kdo, kaj, kako, zakaj … Prideš in oddelaš svoje. Tako je bilo tudi na tekmah. Vsakič smo šli v dvoboj 'na polno' in dali vse od sebe. Vsako tekmo smo šli na zmago in tako smo igrali ves čas. Na srečo nas je štab skupaj s fizioterapevti, kondicijskim trenerjem in zdravstveno službo dobro pripravljal, v večini pa smo tudi ostali zdravi. Se nam je uskladilo. Prišli smo v pravi ritem in v dobro formo.

Je bila osvojitev pokala prava nagrada oziroma poplačilo za naporna dva meseca?
To pa je bilo … Bil sem oziroma sem še vedno kar brez besed za ta pokal. Šli smo tekmo za tekmo, neobremenjeni, res pa smo dihali drug za drugega. Po zadnji sireni, ko sem se zavedal, da nam je uspelo osvojiti lovoriko, je bilo res nekaj posebnega. Veliko olajšanje.

Vi ste takrat dobili še eno veliko priznanje, vpoklic v reprezentanco.
Tako je, in to mi pomeni res veliko veliko čast. Ko sem bil na širšem spisku, sem upal, da bom v končni ekipi. Upal sem, nisem pa verjel, če lahko tako rečem. Ko sem dobil povabilo na zbor, pa sem bil res brez besed. Velika čast in ponos. Lahko rečem, da je za mano trnova košarkarska pot. Trdo sem delal in treniral, da sem prišel na to raven, in reprezentanca je prava potrditev truda v vseh teh letih.

Ste pa verjetno iz rezultatskega vidika pričakovali drugačen reprezentančni debi.
Res je. Mi smo takrat res imeli zelo kratek čas za pripravo. Takoj po pokalu smo začeli priprave, nekateri igrali so se pridružili še malo pozneje in praktično smo imeli na voljo le dva dneva, nato pa smo že potovali na tekmo. To ni izgovor, saj bi morali bolje odigrati v ključnih trenutkih, toda žal se ni izšlo. Na srečo smo proti Avstriji na koncu le pokazali neko kakovost. Sicer smo ponovno popustili, česar si ne bi smeli dopustiti, a vseeno prišli do zmage, ki smo jo nujno potrebovali.

Za vami je v karieri kar nekaj vzponov in padcev. Kje vidite, da se je zgodil tisti preskok, da vam je uspelo kar naenkrat priti na to raven? Je to tudi del dozorevanja kot igralec in kot človek?
V vsakem klubu, kjer sem bil, sem nekaj odnesel. Ko sem iz Portoroža odšel na Polzelo, sem prišel res v urejeno okolje. Trener Boštjan Kuhar mi je dal to zaupanje, ki sem ga potreboval. Ne, da sem imel proste roke, a mi je dal veliko manevrskega prostora v igri. Tam sem naredil že veliko korak naprej, velik napredek v igri in v samozavesti. Potem pa seveda z Jurico Golemcem vsa ta leta v Kopru. Točno je vedel, kaj dela z nami, vedel, kaj od vsakega pričakuje, in tudi vsak je vedel, kaj je njegova naloga. Prej sem imel sicer bolj obrambne naloge, pozneje, ko je tudi on ob teh nosilcih žal odšel, sem bil pa primoran prevzeti tudi večje breme v napadu. Hvala bogu je do izraza prišla tudi ta samozavest s Polzele, ko sem imel praktično ves čas žogo v rokah. Kot pravim, sem povsod nekaj malega pobral, zagotovo pa se v vseh teh letih pozna tudi dozorelost tako košarkarska kot osebnostna.