Lani sta za veliko presenečenje poskrbela Tajfun in Rogaška, ki sta se prvič prebila v finale. Laščani in Domžalčani so večja stalnica v košarkarskem vrhu, a v zadnjih letih sta vseeno bili korak pred njimi Krka in Olimpija. Ljubljančani so letos bili dobra stranka Zlatoroga, ki jim ga v štirih tekmah v Treh lilijah sploh niso uspelo premagati, Helios pa je v polfinalu presenetil Novomeščane, ki so bili po Ligi za prvaka najboljši in prvi favoriti za zmago. Finale se začne v nedeljo, ko bo prva tekma v Laškem ob 18.00.

Velika spodbuda za celotno regijo
Aleš Pipan, ki je Laščane popeljal do doslej edine klubske lovorike (pokal leta 2004), je po vrnitvi v mesto ob Savinji poskrbel za veliko zgodbo. Najprej je izločil Olimpijo v četrtfinalu pokala, nato še v polfinalu državnega prvenstva, kjer so Laščani v rednem delu zasedli drugo mesto in s tem že naznanili resno konkurenco za finale. Pri Zlatorogu, ki je po 12 letih znova v finalu, so sestavili ekipo, ki je mešanica nekaj nadarjenih fantov in izjemno izkušenih košarkarjev, ki so s svojo kakovostjo dodana vrednost.

Pod košem je Zlatorog izjemno močen, saj sta tu udarna naveza Chris Booker, ki je bil slovenski prvak že s Krko in Olimpijo, ter Goran Jurak, ki slovenski prvak še ni bil, mu je državno prvenstvo uspelo osvojiti v tujini. "Uresničila se je zgodba, ki sem jo govoril, ko sem se vrnil v Slovenijo. Naš predsednik Miro Firm je bil tako pogumen, zbral je sredstva in pokazal željo, da me vrne. Predstavil mi je to idejo. Veliki in ambiciozni cilji so me spodbudili. Štiri leta sem trdo delal za to, se trudil in zdaj mi je v največje zadovoljstvo, da sem se vrnil v Slovenijo. To je velika spodbuda za celo regijo in Laško, da se je klub vrnil na to raven," je po polfinalu povedal nekdanji pomemben člen slovenske reprezentance.

Vprašljiv nastop Abramsa
Predvsem v Treh lilijah Zlatorog igra odlično, na tekmi z Olimpijo pa je bilo res izvrstno ozračje, ko so se domačim privržencem pridružili tudi navijači šentjurskega Tajfuna: "To je neka lepa stran. Upam, da je to spodbuda za celotno regijo, da bo čim več mladih igralo košarko in da čim več mladih spravimo z ulic in da se posvetijo košarki, da naredimo nekaj dobrega za regijo. Lepi so spomini, ko so bile dvorane tako polne, kot je bila v polfinalu. Malce sem se kar vrnil v tista leta. Zadnjo tekmo sem prišel in živel zanjo, zato so tako lepi občutki."

Sicer ima izkušnje z osvajanji lovorik le še Branislav Đekić, ki je bil s Partizanom srbski prvak. Velja pa na zunanjih položajih pohvaliti Miho Vašla in mladega Nejca Bariča, ki je dobro izkoristil svoje minute in skušal z Danijelom Vujasinovićem, še enim nosilcem igre, skrbeti za organizacijo napadov. Prvi strelec Zlatoroga je sicer izvrstni Jamar Abrams, a je njegov nastop zaradi poškodbe pod velikim vprašajem.

Proti Krki maksimalno bojeviti
Tudi v Domžalah so med sezono zamenjali trenerja. Jakša Vulić, ki se je na Hrvaškem že dokazal, se je izkazal za pravo izbiro. Prenovil je moštvo, ki ni bilo posrečeno sestavljeno, in poskrbel, da se je v Ligi za prvaka pobralo tudi po porazu v Stožicah za več kot 50 točk. Domžalčani so zasedli četrto mesto, najprej po treh tekmah ugnali Rogaško, nato pa z izjemno borbeno predstavo še Krko, kar je bilo res prijetno presenečenje.

"Rad bi čestital celotni ekipi in strokovnemu štabu ter našim zvestim navijačem za preboj v finale. To zmago posvečamo občinstvu, ki je zagotovo eno najboljših v Sloveniji. Vedeli smo, da ima Krka kakovostno moštvo in skoraj deset enakovrednih igralcev. Zavedali smo se, da bo težko, naša naloga pa je bila predvsem, da jih ustavimo v skoku, tako obrambnem kot napadalnem. Verjetno je bila naša prednost tudi sproščenost. Vedeli smo, da nas bodo doma težko premagali, saj v Domžalah igramo zares dobro in upali smo, da lahko doma presenetimo. V tretjo tekmo smo šli maksimalno borbeno in smo grizli do zadnje minute. Pustili smo srce na igrišču in po mojem mnenju je to odločilo zmagovalca," je povedal Jan Močnik, tudi eden redkih Domžalčanov z že osvojenim državnim naslovom.

Helios ima precej težav s poškodbami
Prvemu "playu" Heliosa je to uspelo z Olimpijo. Zdaj je nosilec igre v Domžalah, v polfinalu pa je na drugi in tretji tekmi zadel izjemno pomembne mete z razdalje, ki so veliko pripomogli k uspehu: "Dolgo smo igrali s sedmimi igralci, zdaj z osmimi, ko se je na srečo vrnil Gorjanc. Če hočeš na takih tekmah zmagati, je treba nekaj zadeti. Želeli smo biti v stiku do zadnje četrtine, nam je pa celo uspelo povesti za deset in nas je potem Krka lovila. Novomeščani so bili tudi malce nervozni. Ključ do uspeha pa je bila borbena igra vseh 40 minut. Ne vem, ali si je kdo upal pred sezono napovedati tak finale, a tudi mi trdo treniramo in živimo za ta šport. Želimo si čim višje, jasno pa je, da v športu in v življenju potrebuješ nekaj športne sreče, ki si jo je treba tudi zaslužiti. Niti za trenutek nismo popuščali in verjeli smo, da lahko. Če smo prišli tako daleč, nismo želeli izpustiti priložnosti, ko se nam je ponudila, pa smo jo zgrabili z obema rokama."

Jure Močnik, ki se je med sezono vrnil v matični klub, je edini, ki je bil tedaj v ekipi, ko je Helios postal državni prvak. Naslov slovenskega prvaka ima sicer tudi Željko Zagorac, a je kapetan Heliosa trenutno poškodovan. Nasploh imajo v Domžalah veliko težav s poškodbami, a osem košarkarjev igra izjemno nepopustljivo in borbeno košarko. Ob obeh Močnikih veliko pri organizaciji napadov pomaga Đorđe Lelić, ki je lani s Tajfunom osvoji slovensko prvenstvo. Pod obročem je izjemno čvrst Marjan Čakarun, zelo koristen pa je tudi Američan Hugh Robertson. Veliko orožje na domačem terenu pa je zvesto in glasno občinstvo.