O spodrsljaju je nesmiselno govoriti. Želja je preprosto nekaj drugega kot pa kruta resničnost. To, kar so Celjanke že vrsto let v domačem okvirju, so ekipe, ki so stalnica evropskega ženskega klubskega dogajanja v košarki, v primerjavi z našimi prvakinjami v evropskem pogledu.

Pred tednom dni je bil poraz z 42 točkami pravi udarec za celjsko vrsto. Že od oktobra 2016 Celjanke v slovenskem prvenstvu niso izgubile. Lanski uspeh kranjskega Triglava v pokalu je bil pravo presenečenje.

Časov, ko je v evropskih pokalih nastopal slovenski kvartet, že dolgo ni več. Tudi med kolegi poročevalci se jih spomnimo le tisti nekoliko bolj izkušeni. Celjanke so si nato poiskale izziv tudi v regionalnih okvirih in prav celjski košarkarski zanesenjak Uroš Kranjc je po zgledu moških uvedel jadransko ligo za ženske. Tudi v tej imajo Celjanke zelo vidno mesto in tam odigrajo vsaj sem in tja kakšno tekmo, ki bi ji lahko rekli, da je na ravni najnižjega evropskega ranga.

Ko se je lani pred imenom Celje pojavil nov pokrovitelj, ki sodi v elitno deseterico naših podjetij, smo hitro pomislili, da se le začenja vnovična renesansa slovenske ženske košarke. Lani smo ostali z dolgimi nosovi, letos pa so nas v knežjem mestu le razveselili. Da je vsaka vrnitev in predvsem manko evropskih izkušenj boleč, so slovenske prvakinje ob najbrž bolje sestavljeni ekipi, kot je bila lanska, spoznale po le dveh tekmah. Eni na tujem in eni v domačem okolju, kjer smo včeraj ob vrnitvi na evropsko sceno resnici na ljubo pričakovali kakšnega gledalca več.

Če je marsikdo, vključno s trenerjem Damirjem Grgićem, razmišljal, da bo vse precej lažje in preprostejše, pa to v športu preprosto ne gre. Ko te ni, te prav vsi, ki so zraven, zlahka prehitijo. In zaostanek je ob vsakem letu odsotnosti večji. Za nameček so v celjski skupini še tri ekipe, ki imajo svoje mesto v evropski klubski košarki.

Madžarski Szekszard je še lani igral Ligo prvakinj in je izpadel le zaradi krčenja elitne druščine. Nymburk je ob Pragi glavna trdnjava češke ženske košarke, ki ima doma prednost pred moško. Slovaški Ružomberok pa ima tako ali tako za pasom že dve evropski lovoriki in se po propadu Košic poskuša znova vrniti na pota stare slave.

V Celju bodo zdaj na razpotju. Ali vztrajati pri dosedanji usmerjenosti kluba, vzgajati in prodajati za preživetje kot doslej ali pa graditi, se okrepiti, zadržati ekipo tri, štiri leta in iskati evropski uspeh. Pa čeprav slednje ni denarno nagrajeno. Z igralkami, ki so šle v svet iz Celja, bi Slovenija zlahka imela ženskega evroligaša. Ob vsem tem pa sem močno prepričan, da bo še naprej tudi v Celju prevladal prvi del izziva.