"Po kratkem in globokem razmisleku sem se odločil, da končam kariero profesionalnega košarkarja. Zavedam se, da se s tem poslavljam od življenjskega obdobja, ki mi je dalo praktično vse. Košarka je bila in bo ostala pomemben del mojega življenja, čeprav ne več v vlogi profesionalnega igralca," je v pismu, s katerim je sporočil svojo odločitev, zapisal Ljubljančan, ki je pred kratkim dopolnil 38 let.

12 let je bil nepogrešljiv član izbrane vrste, vedno se je odzval reprezentančnemu vabilu, slovenski dres pa je nosil na sedmih evropskih in dveh svetovnih prvenstvih. Pred tremi leti je na domačem evropskem prvenstvu zadnjič zaigral za Slovenijo. Največji pečat je pustil pri Barceloni, s katero je pred šestimi leti postal evropski prvak. Nazadnje je igral za njeno B-ekipo, kjer je bil mentor nadarjenim košarkarjem katalonskega velikana. Izkazal se je tudi pri Panathinaikosu, kamor ga je pot vodila, ko se je uveljavil na domačem parketu pri Slovanu ter Krki.

"Na svoji profesionalni poti sem spoznal veliko izjemnih ljudi in spletel mnoga dragocena prijateljstva, ki bodo ostala za vedno. Počaščen sem, da sem lahko igral za nekatere izjemne kolektive, se z njimi dodobra poistovetil in nosil drese z njihovimi barvami in obeležji, začenši z mojim matičnim klubom Slovanom, pa Krko, Panathinaikosom, Galatasarayem, Avellinom, Gaziantepom, FC Barcelono, s katero bom sodeloval tudi v prihodnje in pa seveda reprezentanco Slovenije, za katero sem vedno igral s srcem in dušo," je zapisal Lakovič.

Navijači dali zanos za igranje košarke
Še pred uradnim koncem kariere se je Jaka že podal v trenerske vode, saj je postal pomočnik selektorja: "Zahvaliti se moram soigralcem, trenerjem in uslužbencev vseh ekip, s katerimi sem preživel mladost in igralsko kariero. Brez vas ne bi postal človek in igralec, kakršnega me poznajo ljubitelji košarke doma in po svetu. Kajpada ne smem pozabiti na vas, moji zvesti navijači, ki ste me nosili in spodbujali, ko je bilo najtežje, pa tudi nagrajevali, kadar je bilo najlepše. Če ne bi bilo vas, ne bi bilo zanosa, s katerim sem igral košarko. Pogrešal vas bom. Čas je, da svoje znanje in izkušnje prenesem na prihodnje rodove, ki bodo tudi v prihodnje zmagovali in se borili za vse nas. Premalokrat se zavedamo, da smo vsi skupaj ena velika ekipa, ki potrebuje obilo dobrega duha, povezanosti in volje do igranja."

"Vsega, kar sem dosegel, seveda ne bi bilo brez družine, ki me je vseskozi podpirala in opogumljala; dragi moji, zavedam se, koliko odrekanj in nesebične pomoči je bilo treba, da sem lahko zajel vse sadove, ki jih ponuja kariera poklicnega košarkarja. Zaradi mene ste se morali pogosto soočati s temnimi platmi profesionalizma, ki ste jih občutili tudi na lastni koži. Draga moja Helena, ne najdem besed, s katerimi bi pokazal vso hvaležnost, ki jo čutim. Ob vsem skupaj me prežema ponos, ki me bo spremljal tudi v nadaljevanju življenja. Še enkrat hvala vsem, ki ste me spremljali in mi stali ob strani v teh fantastično lepih dvajsetih letih kariere profesionalnega košarkarja," je še dodal.