Ekipa, ki ima dvakratnega zaporednega najkoristnejšega posameznika v ligi, ima jasno najvišje ambicije. Uresničitev teh so ji v preteklih dveh sezonah preprečevale poškodbe nosilcev igre. Toda Jamal Murray, ki je zaradi strgane kolenske vezi okreval kar 18 mesecev, in Michael Porter, ki je zaradi kroničnih težav s hrbtom izpustil večji del pretekle sezone, sta nazaj. Če bosta ob Nikoli Jokiću, ki je poleti podaljšal pogodbo, drugi in tretji najboljši igralec Nuggetsov, ki bosta v prihajajoči sezoni zaslužila oba več kot 30 milijonov dolarjev, zdrava, si navijači koloradske franšize lahko obetajo veliko.

Lani je Joker brez pomoči omenjenih dveh košarkarjev vodil Denver do šestega mesta na Zahodu, v končnici pa se je poslovil v prvem krogu, v katerem je bil s 4:1 v zmagah boljši poznejši prvak Golden State. Predtem je ekipa, osnovana okoli srbskega centra in Murrayja, ki se jima je kot tretji zvezdnik pridružil Porter, skupaj rasla in postajala vse resnejši konkurent. Leta 2020 je v mehurčku v Orlandu, kjer je izjemno igral Murray, prišla do finala Zahodne konference, v katerem pa je morala priznati premoč izkušenejšim Lakersom, tudi poznejšim prvakom. Naslednji dve končnici je zasedba izpod Skalnega gorovja odigrala oslabljena.

Denver okrepil obrambo

Zdaj je torej znova popolna, tako da je cilj jasen – boj za šampionski prstan. Strokovnjaki uvrščajo Nuggetse med prve štiri ekipe Zahoda. Udarni trio, ki se na parketu odlično ujame, je nazaj, toda glavni pomisleki so povezani z zdravjem. Če ne bo težav s poškodbami, so visoki cilji lahko uresničljivi. Napad, ki se vrti okoli Jokića, je bil vedno odličen, v prihajajoči sezoni pa bo imel torej ob sebi znova dva vrhunska strelca. Več pomislekov je bilo glede obrambe, ki pa jo je Denver počasi krepil. Letos sta prišla še Bruce Bowen, ki je tako kot DeAndre Jordan podpisal kot prost igralec, in Kentavious Caldwell-Pope, ki je bil z Ishom Smithom del posla z Washingtonom, kamor sta odšla Monte Morris in Will Barton. Oba sta dobra obrambna igralca, enako velja tudi za Aarona Gordona, ki je prvi krilni center moštva.

Murray in Porter bosta zagotovo potrebovala nekaj časa, da bosta ujela pravi ritem, kar prinaša zajetnejšo minutažo igralcem s klopi. V prvi vrsti je tu organizator igre Bones Hyland, ki je pustil lani dober vtis, tako da se je Denver lahko odrekel Morrisu. Vrzel po njegovem odhodu bosta zapolnila s Smithom. Naložba za prihodnost je tudi vsestranski Zeke Nnaji pod košem, ki bo verjetno imel prednost pred Jordanom v boju za mesto drugega centra. Kot 21. je Denver na naboru izbral Christiana Brauna, ki velja za dobrega strelca z razdalje, hkrati pa tudi košarkarja, ki lahko veliko prinese v obrambi.

Če naj bi tekme ob Jokiću, Gordonu, Porterju in Murrayju začenjal tudi Caldwell-Pope, bodo s klopi ključni Brown, Hyland in izkušeni Jeff Green, ki lahko še vedno odigra nekaj učinkovitih minut. Čeprav je ekipa nekoliko spremenjena, je na položajih tri in štiri, na katerih se najbolje znajde Čančar, torej konkurenca še vedno velika. 25-letni Koprčan je bil poleti znova nosilec reprezentance na položaju krilnega centra. Njegova statistika na EuroBasketu je bila podobna kot lani, ko se je izkazal na olimpijskih igrah v Tokiu, le da je bil pod petimi krogi precej boljši njegov odstotek meta za tri točke, saj je trojke zadeval s skoraj polovično uspešnostjo.

Čančar lani odigral le 15 tekem

Večkrat je že dokazal, da je lahko njegova igra v obrambi na zelo visoki ravni, v napadu pa je glavno orožje prav met z razdalje, čeprav za zdaj v prvih treh sezonah ni bil visok (33 %). Razlog je tudi v nekonstantni minutaži, je pa zato v pretekli sezoni iz 12 poskusov izza črte zadel sedem metov. Potem ko je v prvih dveh sezonah odigral 55 tekem, jih je lani le 15. Sezono so zaznamovale težave s poškodbami. Res je imel veliko smole, saj je izpustil že uvodni del zaradi težav s kolkom. Tako jo je začel šele konec novembra, in ko se je ob zdravstvenih preglavicah Denverja že zdelo, da si je izboril mesto v rotaciji Michaela Malona, si je na začetku koledarskega leta na obračunu z Dallasom poškodoval stopalo.

Moral je na operacijo, na parket pa se je vrnil ob koncu rednega dela.
203 centimetre visoki Primorec je večkrat dejal, da si na vsak način želi ostati v Denverju, v tem klubu namerava zgraditi kariero in pustiti pečat, tako da o selitvi sploh ni razmišljal. Poleti je tako podpisal novo triletno pogodbo, ki dokazuje, da čeprav se v treh sezonah res ni naigral in veliko priložnosti ni dočakal, nanj franšiza iz Kolorada vendarle računa. "Glede na to, da sem bil poškodovan in nisem dobil veliko priložnosti, so v organizaciji s to potezo dokazali, da me še vedno cenijo kot igralca in tudi kot človeka. To mi veliko pomeni. Upam, da bom v tem klubu ostal čim dlje," je dejal slovenski reprezentant.

V pripravljalnih tekmah je bila njegova minutaža v povprečju 15 minut, kar je največ do zdaj, vseeno pa ga ob močni konkurenci znova čaka boj za vsako minuto in predvsem potrpežljivo čakanje na pravo priložnost. Ko ta, kot je v Ligi NBA v želji po pridobitvi resne vloge nujno, pride, jo je pa treba konkretno izkoristiti. Tako bi si lahko izboril mesto v stalni rotaciji Malona. Kakovost pri tem pa zagotovo premore.