Los Angeles Lakersi na čelu s superzvezdniško dvojico LeBron James-Anthony Davis so po vodstvu s 3:1 v finalni seriji že hladili penino za 17. šampionski prstan slovite kalifornijske franšize. Toda Butler in varovanci Erika Spoelstre so jim prekrižali načrte. Proti favoriziranim košarkarjem v vijoličasto-zlatem so se našli na pragu izpada, toda po izjemno dramatičnem boju navdušili z borbeno igro in serijo podaljšali.

Junak zmage s 111:108 je bil Butler. V statistiko je vpisal 35 točk (11/19 iz igre, 12/12 prosti meti), 12 skokov in 11 podaj ter drugič v finalu zablestel s trojnim dvojčkom. Na parketu je bil tako rekoč vse srečanje, vseeno pa povsem izmučen odigral glavno vlogo v odločilnih trenutkih, ko je dosegel nekaj ključnih točk.

Ob obeh finalnih zmagah Miamija je bil sijajen. Na tretji tekmi, ko je Vročica igrala brez poškodovanih Gorana Dragića in Bama Adebaya, ki sta ob Jimmyju prva strelca moštva v končnici, je za slavje s 115:104 odigral 45 minut, prispeval pa 40 točk (iz igre 14/20), 11 skokov in 13 podaj. "Zato je vodja in srce ekipe. Neverjetna predstava. Vesel sem zanj in vesel sem za nas. Bil je izjemen v vseh elementih igre," je po prvem Butlerjevem trojnem dvojčku v finalu povedal Dragić.

Lakersi so v finale prišli kot veliki favoriti, možnosti Miamija za presenečenje pa so se zmanjšale po uvodni tekmi, na kateri sta se poškodovala Dragić in Adebayo. Slovenski organizator igre je najverjetneje dokončno izgubljen za finale, medtem pa se je prvi center ekipe vrnil na parket in Butlerjevo predstavo na zadnji tekmi označil za približek popolnosti, kot je to sploh mogoče.

Predtem pa je Adebayo dejal, da celotno moštvo ogromno pričakuje od Jimmyja, on pa vse to opravičuje: "Vedno mi je bila všeč igra Jimmyja Butlerja. Vse skupaj videti od blizu in biti njegov soigralec je neverjetno. Videti, kako dela v zakulisju, česar velikokrat ne vidimo niti soigralci, je res izjemno. Povsem je osredotočen in posvečen delu. Vstaja zjutraj in začne delo, pozno zvečer še vedno meče na koš. Me ne preseneča, da potem tako odigra. Res sem ponosen nanj in s takim igralcem bi vedno šel v boj."

"Naredil bom vse, kar je treba, za zmago. Zavedam se, da ni nič dano, bom pa naredil vse, da svojo ekipo postavim v čim boljši položaj za zmago," je poudaril Butler, ki je lani poleti prišel v Miami. Pat Riley in Spoelstra sta v zadnjih dveh letih znova sestavila zmagoviti mozaik, v katerem je najpomembnejši igralski kamenček prav 31-letni krilni košarkar. S svojim odnosom, delovno etiko in nepopustljivim značajem predstavlja dodano vrednost tako na parketu kot zunaj njega, kjer je Vročica zgradila izvrstno moštveno kemijo.

"Nimam od boga danega talenta. Nisem najboljši strelec, ne najboljši pri obvladovanju žoge, ne najbolj atletski ali najhitrejši, ampak se borim in ne popuščam. To je moj talent," je pred časom v intervjuju za Sports Illustrated Butler opisal svojo največjo moč. Tako rekoč vsak športni as na poti med največje spiše zanimivo zgodbo, polno odrekanja, ko se prepletata talent in predvsem trdo delo. Butlerjeva je ena unikatnih, na kateri je bilo ogromno ovir, ki so izklesale nepopustljiv značaj Teksašana.

Odraščal je v Tomballu, predmestju Houstona, kjer je, ko je bil star 13 let, ostal brez strehe nad glavo. Oče, voznik tovornjaka, je družino zapustil, mama pa je Jimmyja z besedami, da ji ni všeč njegov videz, vrgla na cesto. Kar naenkrat je ostal brez odrasle osebe, ki bi skrbela zanj, k sreči pa je imel okoli sebe dovolj zvestih prijateljev. Iz dneva v dan se je selil med njimi in spal na njihovih kavčih.

Nato se je na košarkarskem igrišču spoprijateljil z dve leti mlajšim Jordanom Lesliejem, zdaj tudi odličnim športnikom, ki se je že preizkusil v Ligi NFL. Vse pogosteje je prenočil pri njegovi družini, v kateri je bilo še šest drugih otrok, dnevi so postali tedni, tedni meseci in kmalu je Lesliejeva družina postala tudi Butlerjeva. Michelle Lambert, Jordanova mama, ga je sprejela v svoj dom in spisala nekakšno košarkarsko različico knjige in filma Zgodba o prvaku (The Blind Side).

Ko se je ustalil in zaživel v urejenem okolju, je močno napredoval tudi kot košarkar. Sprva je sicer, kot se skorajda v Teksasu spodobi, igral tudi ameriški nogomet, a je kmalu prevladala ljubezen do košarke. Vseeno pa ni posebej izstopal med srednješolskimi igralci in je bil v Teksasu v generaciji postavljen na 73. mesto. Za najboljše košarkarske univerze ni bil zanimiv, zato je najprej obiskoval Tyler Junior College, po enem letu pa mu je Marquette ponudil štipendijo. Na univerzi v Milwaukeeju je tedaj glavni trener postal Buzz Williams, ki je predtem, ko je sicer prišel na neko tekmo opazovat drugega igralca, opazil Butlerja.

Williams je znal iz Jimmyja potegniti najboljše. Do njega je bil zelo strog in ogromno zahteval, večkrat mu je očital, da česa ne zmore, in prav to je Butlerja gnalo, da je, kot vedno v življenju, dokazoval, da se dvomljivci o njem motijo. Kot je dejal Williams, ni nikoli zamujal, nikoli izpustil treninga, hkrati pa bil zelo prizadeven tudi pri predavanjih. V času na univerzi je izjemno napredoval, tudi diplomiral, leta 2011 pa so ga kot zadnjega v prvem krogu na naboru izbrali Chicago Bullsi.

V uvodni sezoni se ni naigral (dobrih osem minut na tekmo), a potrpežljivo je čakal na priložnost, in ko jo je dobil, jo je izkoristil. V dresu Bikov je dozorel in se razvil v enega najboljših košarkarjev v ligi, ki velja predvsem za izjemnega obrambnega igralca, hkrati pa je v teh letih v NBA-ju postal tudi odličen v napadu. Leta 2015 je prejel nagrado za košarkarja, ki je najbolj napredoval, tedaj tudi prvič zaigral na tekmi All Star, leto pozneje pa je bil celo del olimpijske ekipe, ki je v Riu osvojila zlato medaljo.

Ko se je Chicago odločil za pomladitev in sestavo nove ekipe, je odšel v Minnesoto. V obdobju med Volkovi je dvignil veliko prahu. Ni se znašel v novi ekipi, predvsem se ni ujel z mladima zvezdnikoma Karl-Anthonyjem Townsom in Andrewom Wigginsom, razlog pa je bil njun odnos oziroma njuno delo, česar Jimmy ni mogel sprejeti in je to tudi nazorno pokazal. Po težavah v garderobi in na parketu je zahteval menjavo in novembra 2018 končal v Philadelphii. V dresu Sixersov je igral odlično, njihova pot pa se je končala v konferenčnem polfinalu proti poznejšemu prvaku Torontu po nepozabnem metu Kawhija Leonarda iz kota na sedmi tekmi serije.

Čeprav Bullsom, ko sta igrala z Dwyanom Wadom skupaj pri Chicagu, ni šlo po načrtih, je najboljši košarkar v zgodovini Miamija vodstvu franšize predlagal, naj na Florido pripelje Butlerja. Navdušil ga je s svojo nepopustljivo mentaliteto, kar ga odlikuje na terenu, in delovno etiko, česar se preprosto ne da izučiti. In Rileyju je uspelo, Butler se je imenitno ujel v Miamijevi ekipi, v Orlandu pa trenutno igra najboljšo košarko kariere.

V življenju se je znašel pred številnimi preizkušnjami, a ni obupal. Košarka zanj ni igra oziroma mu ni predstavljala zabave, ampak je zanj izhod s težke poti, na kateri je bil. Zato je bil večkrat tudi nerazumljen oziroma je bilo njegovo stališče nerazumljeno. Vztrajal je in dosegel, za kar si ni nihče mislil, da bo. Zdaj se je znašel v zanj idealnem okolju. Čeprav se bo morda zgodba Miamija v mehurčku končala brez prstana, je Vročica spisala najprijetnejše presenečenje letošnje sezone. "Vsak mladi igralec, ki pride v ligo, bi si moral ogledati posnetke Jimmyja Butlerja," je svojega varovanca kratko in jedrnato opisal Spoelstra.