NBA.

Zaradi poškodovanega gležnja je moral 31-letni krilni košarkar izpustiti tudi evropsko prvenstvo v Turčiji. Ko je zvedel novico, pravi, da je kar prebledel in je bil povsem šokiran. Na koncu je moral na operacijo, Eurobasket v Litvi pa mu je uspelo ogledati v živo in v sklepnem delu v Kaunasu je sodeloval tudi kot strokovni komentator.

Zadnje tri sezone je ljubljenec slovenskih navijačev preživel v Evropi. Najprej je zaigral za moskovski Dinamo, zadnji dve pa je nastopal v dresu carigrajskega Efes Pilsna. Zdaj si znova želi v najmočnejšo ligo na svetu, kjer je igral šest sezon.

Konec julija ste zvedeli, da boste morali na operacijo in tako ste spustili evropsko prvenstvo ter začetek sezone. Kako je zdaj z gležnjem?
Zdravljenje je uspelo. Praktično že 14 dni, morda celo tri tedne, delam na polno. Tako, da mi je poškodbo uspelo dokončno pozdraviti. Malce se je vse skupaj zavleklo. Gre za neugodno operacijo, ki pa sicer ni nevarna za končanje kariere. Potrebna je popolna rehabilitacija. Vzel sem si več časa, saj sem se res želel pozdraviti do konca.

Bili ste tudi v ZDA. Kako je potekala rehabilitacija in delo v ZDA?
Prvi del rehabilitacije je potekal v Ljubljani na Centru za medicino in šport. Ob tem bi se jim zahvalil za vse, kar so v mesecu in pol storili zame. Po operaciji sem skoraj vsak dan delal z njimi za krepitev in vzdržljivost gležnja. Čim hitreje sem želel zmanjšati oteklino. Takoj, ko sem se vrnil na igrišče, ko sem začel teči, pa sem odšel v ZDA, kjer me je čakal prvi del košarkarskega treninga. Delal sem predvsem za kondicijo, moč, vzdržljivost … Hkrati sem nadaljeval rehabilitacijo, torej sem še naprej krepil gleženj. To mi je tudi kar dobro uspelo. Na zadnjih treningih, kar se tiče moči v gležnju, sem se tudi že dobro počutil.

Poškodba je torej preteklost. Gleženj, pravite, da je na srečo v redu. V kakšnem stanju pa ste sicer?
To bomo videli, ko bom zaigral na prvih tekmah. Verjamem, da sem dobro pripravljen. Delal sem vrhunsko, maksimalno, kolikor sem glede na okoliščine tudi lahko. Res pa dolgo nisem igral pet na pet, saj sem tudi imel prepoved kontakta, ampak počasi že lahko igram. Videl bom, koliko bom potreboval, da bom ujel pravo igralno formo. Zagotovo na prvi tekmi še ne bom eksplodiral. Zavedam se, da bo treba nekaj časa. Najpomembneje je, da se mi povrne samozavest. Drugo bo potem hitro steklo.

Potem morda že veste, kdaj bi vas lahko znova videli na parketu?
Morda je to v tem trenutku nekoliko nehvaležno vprašanje, saj še vedno čakam na začetek Lige NBA. To je velika želja, in ne želim zdaj 'pet pred dvanajsto' vreči puške v koruzo. Tako bi vrgel stran dva meseca. Počakal bom približno še dva tedna in potem se bom odločil. Je pa dobro po eni strani, da se je 'lockout' nekoliko zavlekel in sem lahko pozdravil poškodbo do konca. Če bi se sezona začela pravočasno, ne bi bil povsem pripravljen in zaradi tega mi ne bi uspelo najti kluba, sezona bi se tako začela brez mene.

Omenili ste ' lockout'. Kakšno je vaše stališče glede stavke in spora med lastniki ter igralci?
Moje mnenje je, da je vse skupaj povsem nepotrebno. Žal so na površje prišli egi, osebni cilji in zahteve, namesto stvari, ki je večja od vseh – košarke. Košarka je večja tako od lastnikov klubov kot tudi igralcev. Košarka je tista, ki bi morala združevati strani, ne pa jih speljati na nasprotne bregove. Vseeno sem optimističen. Je pa pričakovati, da se bo okoli božiča sezona začela. Tako pričakujemo lahko, da se bo v kratkem našla rešitev.

Ste bili v ZDA v stikih s katerimi igralci?
Predvsem z našima. Govoril sem z Goranom Dragićem in Benom Udrihom. V ZDA sem se videl tudi z nekaterimi NBA-igralci, s katerimi sem treniral. Je bilo kar nekaj teh stikov.

Kaj si drugi, ki niso med glavnimi v sporu, mislijo glede 'lockouta' in ali razmišljajo o odhodu v Evropo?
Nihče si ne želi odhoda v Evropo. Zavedajo se, da je to velika sprememba. Nihče noče iti stran od družine oziroma peljati družino na drug konec sveta in igrati v ligi, o kateri zelo malo vedo. Američani na splošno zelo slabo poznajo te lige, ne glede na to, ali gre za Evroligo, ali za kakšno državno prvenstvo. Imajo občutek, da se podajajo v neznano, kar se je pokazalo tudi v teh nekaj mesecih, ko se ti igralci niso prilagodili tako dobro. Evropejci so se takoj privadili, Američani pa imajo kar nekaj težav in tega se tudi dobro zavedajo. Tako se tudi neradi odločajo za ta skok 'čez lužo'.

Ves čas se govori, da počasi prihaja reprezentančni konec vaše generacije. Kaj vi menite o tem, ste morda kdaj razmišljali o koncu reprezentančne poti?
Po pravici povedano, je to bolj novinarska stvar. V medijih beremo, kako se ta generacija poslavlja. Novinarji nas počasi odpisujejo. Sam še pomislil nisem, da bi se poslovil od igranja in od reprezentance. Namen imam za reprezentanco igrati vsaj do evropskega prvenstva. Torej še dve leti. Verjetno bo to zaključek, ko bo tudi vrhunec te reprezentance. Da bi pa mislil, da je to zdaj konec in tisti zadnji trenutek te reprezentance, tega ne počnem. Ko se bom odločil, da je konec, bo konec. Za zdaj pa o tem res še ne razmišljam. Ne o koncu reprezentančne ne igralske kariere. Z izjemo te zadnje poškodbe, se še odlično počutim in vem, da ko se bo sezona zame začela, bom znova začel igrati, tako kot znam.

Veterana Tušek in Milić , ki sicer ne igrata več za izbrano vrsto, sta, recimo, v Italiji dokazala, da sta še sposobna igrati na vrhunski ravni. Tudi vsi starejši reprezentanci igrajo v močnih ligah. Se strinjate, da ima ta generacije pred sabo še kakšno prvenstvo in da igralci še niso prestari?
Vsekakor. Nekateri igralci, ko so stari 30, so šele nekje na polovici tiste prave kariere, če pomislimo, da začneš na vrhunski ravni igrati, recimo, ko si star nekje 24. Strinjam se z vami in se ne strinjam, da je zdaj že čas, da se počasi začnemo poslavljati. To dokazujejo tudi naši igralci in potrjujejo, da se košarka lahko igra še tudi pri taki starosti. Marsikateri od teh starejših igralcev bi bil še lahko v reprezentanci. Ne pravim zdaj, da bi bil zraven ob vsaki akciji, ampak, če ima za sabo dobro sezono in če sodi v ekipo, ki jo ima reprezentanca, ne vidim, zakaj se ga ne bi vključilo. Konec koncev je Goran Jagodnik dokazal, da ni važno, koliko si star, ampak, če sodiš v ekipo, enostavno sodiš. Ni pomembno, ali si star 37 ali pa 19. Sploh, ko gre za reprezentanco, je to povsem druga zgodba.

Torej bo reprezentanca s to generacijo na evropskem prvenstvu 2013 še sposobna vrhunskih rezultatov?
O tem sem prepričan. O imenih govoriti je prezgodaj. Pred nami sta še dve sezoni. Vsekakor bodo spremembe v reprezentanci. Mlajši se želijo čim bolj in čim prej dokazati. Mogoče jim bo uspelo kakšnega starejšega izriniti iz ekipe. Te stvari se dogajajo in tudi hvalabogu, da se. To je povsem normalno, saj sloneti na dveh ali treh igralcih bi bilo povsem iluzorno. Sem prepričan, da bo 2013 vrhunec za vsakega od nas. Igrati pred domačo publiko in zastopati naše barve bo za vsakega zelo zanimiva stvar. Vsi komaj čakamo na to.

Poškodba vam je preprečila nastop na prvenstvu v Litvi, ki ste ga spremljali v drugačni vlogi. Kako je bilo Eurobasket spremljati ob parketu in v vlogi komentatorja?
To letos z reprezentanco je bil zares velik šok zame. Ko sem zvedel, da bom moral spustiti prvenstvo, sem bil res šokiran. Zvedel sem po telefonu in sem bil ravno na pijači z družino. Ko sem prekinil, so me vsi takoj vprašali, kaj se je zgodilo, ker sem baje na enkrat postal povsem bled. Prav streslo me je, ko so mi po telefonu dejali, da ne bom mogel igrati v Litvi. To sem težko sprejel, a sem se hitro zavedel, da bom moral pozitivno gledati na to, če se želim čim hitreje in uspešno vrniti. Kar se pa tiče samega spremljanja prvenstva, je bilo zelo zanimivo. Zelo me je veselilo biti z vami novinarji, komentirati in se učiti dela na terenu. O tem tudi resno razmišljam po končani karieri. Mislim, da imam žilico za to, in verjamem, da bi lahko uspel ter užival v takem delu. Ni pa bilo lahko gledati in komentirati slovenske reprezentance. To moram priznati. V tistih trenutkih sem si zaželel, da bi bila kakšna stranska vrata v dvorani in bi šel ven ter se vrnil za drugo tekmo. Imel sem nekaj težav, saj sem se čutil kot del ekipe. Sedel sem za našo klopjo in, recimo, ko so naši dobro igrali, sem kar vstal in skoraj potrgal vse kable iz mize. Nekateri novinarji iz drugih držav so me morda kar malce po strani gledali, vendar se je videlo, da sem še novinec v tem poslu.

Pred kratkim se je govorilo o stikih z Olimpijo, a do dogovora ni prišlo. Kako sicer gledate na težko situacijo v slovenski klubski košarki? Dobro poznate razmere, saj je težka usoda doletela tudi vaš Koper.
Kar se Olimpije tiče, je situacija nekako toplo-hladna. Letos ne tako dobra sezona, lani pa prava bomba v Evroligi. Bili smo letos v stiku. Zanimanje je bilo oboje stransko, a na koncu se nam nekako ni uspelo dogovoriti. Olimpija ni mogla tega speljati in tudi sam nisem bil še povsem pripravljen. Sem mnenja, da za vsak korak, ki ga narediš, moraš biti povsem prepričan. V tem primeru pa nisem bil prepričan, da je Olimpija prava rešitev zame v tem trenutku. Bi si pa v pravih okoliščinah zelo želel zaigrati za Olimpijo in na ta način pomagati slovenski košarki. Ne izključujem možnosti, da se bo to v prihodnosti tudi zgodilo. Kar se tiče preostale slovenske košarke in Kopra, seveda nisem zadovoljen. Žalosten sem, da se je to zgodilo. Vložil sem veliko časa, energije, svojega znanja in konec koncev tudi nekaj sredstev. Ni bilo posluha za to stvar in vse skupaj je bilo zame veliko razočaranje. Upam, da bo prav evropsko prvenstvo tisto, ki bo dvignilo slovensko košarko in se bo vse skupaj postavilo na zdravih temeljih. Imam občutek, da se morajo zamenjati generacije in morajo na določene položaje priti povsem novi ljudje, ker se je pokazalo, da tako ne gre.

Se torej ljubitelji košarke lahko nadejamo, da vas še vidimo v katerem slovenskem klubu?
Ja, če bo to kateri klub, bo to samo Olimpija. Sem igralec, ki ga vleče motivacija, in se ne vidim v katerem drugem klubu, saj bom takrat verjetno že malo v letih, ko se bom vrnil na domačo košarkarsko sceno. Edina možnost je Olimpija, saj je edini klub, ki predstavlja slovensko košarko in igra v Evroligi. Kje drugje pa se ne vidim in tudi ne verjamem, da bom v kakšni drugi funkciji v kakšnem klub. Bolj se vidim, recimo, kot komentator, kot pa na primer trener ali kaj podobnega.