oezija, in eden prvih, ki je na igrišču poskrbel za pravi ''šov'', je bil edinstveni genij ''Pistol'' Pete Maravich.

Ob omembi moštva Lige NBA Utah Jazz večino košarkarskih navdušencev najprej pomisli na legendarni dvojec iz druge polovice osemdesetih in devetdesetih let, Karla Malona in Johna Stocktona. Vendar pa zagotovo starejši ljubitelji kraljice iger in pravi navijači kluba iz Salt Lake Cityja, kamor se je ravno v njegovem času ekipa preselila iz New Orleansa, ob imenih teh dveh legend ne bodo pozabili enkratnega 196 centimetrov visokega Peta Maravicha.

Četrt stoletja od prezgodnje smrti
5. januarja mineva 25 let od smrti ene največjih košarkarskih osebnosti vseh časov. ''Pistol'' Pete je umrl v 41. letu starosti na košarkarskem igrišču. Posebnež, ki mu ni bilo para, je v Pasadeni v Kaliforniji ob igri tri na tri doživel srčni zastoj. Zadnje besede, le nekaj minut pred smrtjo, so bile: ''Počutim se odlično!'' Obdukcija je pokazala, da je vzrok smrti povzročila redko prirojena napaka. Maravich se je namreč rodil z manjkajočo levo koronarno arterijo, ki s krvjo oskrbuje mišična vlakna v srcu. Povečana desna arterija je bila tako nadomestilo za to napako.

''Če imam možnost z atraktivno potezo poskrbeti za ''šov'' ali pa podati naravnost in bomo v obeh primerih dosegli koš, bom z atraktivno podajo poskrbel za ''šov'','' je nekoč dejal in ravno te besede do potankosti opišejo košarkarskega virtuoza, čigar igra je bolj spominjala na predstave v slogu svetovnih zabavljačev Harlem Globetrottersov kot pa na profesionalce iz Lige NBA. Maravich je s svojimi potezami pustil neizbrisen pečat v najmočnejši ligi na svetu in je močno vplival na razvoj igre, čeprav je poklicno igral le deset let.

Po očetovih stopinjah
Zaradi svojega načina igre je imel večkrat težave pri trenerjih. Tako je na primer študentski trener na poletnem kampu, Lefty Driesell, kritiziral njegovo igro in dejal, da eden prvih umetnikov Oscar Robertson ni uspel zaradi razposajenih podaj, ''Pistol'' Pete pa je takoj našel odgovor, da želi postati milijonar in da ti nihče ne plača milijonov za klasične podaje z obema rokama z višine prsi.

Pete se je rodil 22. junija 1947 v jeklarskem mestecu Aliquippa v Pensilvaniji. Za košarko ga je navdušil oče Petar ''Press'' Maravich, potomec srbskih priseljencev, ki je bil prav tako profesionalni košarkar. Oče je imel velik vpliv na njegovo kariero. Bil je njegov prvi trener, pod njegovo taktirko pa je Pete igral tudi na kolidžu, kjer je prikazal fantastične predstave.

Razkošno znanje posledica trdega dela
S sedmimi leti se je zaljubil v košarko in s trdim delom ter urami in urami treninga je svojo tehniko izpopolnil do popolnosti. Že kot otrok je vadil po pet ur dnevno, kmalu pa so treningi trajali tudi po osem ur na dan in tako je postal tehnično res skoraj popolno dovršen košarkar z izjemnim občutkom obvladovanja žoge in podajanja. Legendarni branilec Bostona John Havlicek je ''Pistola'' označil za košarkarja, ki je najbolje obvladoval žogo vseh časov. Nad njegovo tehniko je bil navdušen tudi oče: ''Dal sem mu osnove, vendar pa se je preigravanja med nogama, za hrbtom in vse, kar Pete dela ''slepo'', spomnil sam. Na to sam sploh pomislil nisem.''

Ob sobotah in nedeljah, ko je bila lokalna telovadnica zaprta, je našel pot vanjo skozi okno in tudi konec tedna trdo treniral. Ker sta bili šola in tako tudi dvorana od njegovega doma oddaljeni nekaj kilometrov, se je Pete naučil preigravati kar na kolesu. Povsod je hodil z žogo in ves čas ''driblal'. Nekoč je mladega Maravicha nekdo v trgovini izzval, da ne more žoge na prstu vrteti več kot eno uro. Pete je z lahkoto dobil stavo in tako zaradi veščin z žogo postal znan po vsem mestu. Že pri 11 letih je bil sposoben zadeti 500 prostih metov zapored. Maravichevi sosedje so zatrdili, da so videli Peta, kako je tapkal žogo s sovoznikovega sedeža, medtem ko se je avto peljal 20 milj na uro.

Vzdevek dobil v srednji šoli
Zaradi očetovega trenerskega dela se je družina veliko selila in tako je Maravich obiskoval kar tri srednje šole. Ko se je Petar pridružil trenerskemu štabu na univerzi North Carolina State je Pete dokončno zablestel na Needham B. Broughton High School. Tu se ga je oprijel tudi vzdevek, ki ga je zaznamoval skozi vso kariero in je ob omembi njegovega imena nepogrešljiv, podobno kot v primeru Earvina Magica Johnsona. Zaradi značilnega meta, ko je žogo vrgel nekoliko s strani, kot bi držal revolver, se ga je oprijel vzdevek ''Pistol''.

Maravicheva želja je bila, da zaigra za košarkarsko ekipo univerze West Virginia, vendar pa je oče leta 1966 sprejel trenersko mesto na univerzi Louisiana State in že naslednje leto se je ''Pressu'' na LSU-ju pridružil tudi ''Pistol''. Univerza je bila pred tem znana le po ekipi ameriškega nogometa, vendar pa je kolidž po prihodu Peta obnorela košarka. ''Press'' je sinu kmalu namenil vodilno vlogo v ekipi Tigrov, ki jo je obetavni mladenič s pridom izkoristil.

Rekorder Lige NCAA
Že na prvi tekmi v ekipi brucev je dosegel trojni dvojček, s tem, da je dal kar 50 točk. Tri leta je preživel med Tigersi in je bil v vsaki sezoni najboljši strelec NCAA-ja. Skupno je dal v študentski karieri 3.667 točk, kar znaša neverjetnih 44,2 točke na tekmo (drugi najuspešnejši strelec v povprečju NCAA-ja Austin Carr zaostaja za skoraj deset točk). Ob tem je treba poudariti, da v njegovem času bruci niso smeli nastopati na vseh tekmah, poleg tega pa tedaj še ni bilo trojk, Maravich pa je veliko metal z razdalje. Nekdanji trener na LSU-ju Dale Brown je po ogledu posnetkov izračunal, da bi v primeru upoštevanja trojk po kasnejših pravilih NCAA-ja Maravich v povprečju dosegal okoli 57 točk na srečanje.

Maravich je še danes, ko se na leto odigra več tekem kot v njegovem času, najboljši strelec tako po povprečju na tekmo kot tudi po skupno doseženih točkah. Trikrat zapored je bil najboljši strelec elitnega študentskega tekmovanja le še Oscar Robertson. V vseh treh letih je bil izbran tudi v NCAA All American First Team.

Najprej v dresu moštva Atlanta Hawks
Leta 1970 je vstopil na velika vrata v Ligo NBA. Kot tretjega po vrsti za Bobom Lanierjem in Rudyjem Tomjanovichem so ga na naboru izbrali Atlanta Hawksi. Z načinom igre se ni najbolje ujel z glavnima zvezdnikoma moštva branilcem Loujem Hudsonom in centrom Wlatom Bellamyjem. V nos je starejšim zvezdnikom šla tudi plača mladega Maravicha, ki je na leto prejel za takrat zelo visokih 1,9 milijona dolarjev. V prvi sezoni je dosegal po več kot 23 točk na tekmo in bil uvrščen v prvo peterko novincev. Novinec leta je tisto sezono postal Dave Cowens iz Bostona.

Po dveh sezonah je zablestel in kmalu postal eden najboljših strelcev v ligi. Kljub odličnim igram Maravicha in Hudsona Atlanti ni uspelo narediti odmevnega rezultata. Pred sezono 1974/75 so New Orleans Jazzi prenovili moštvo. Ekipa je potrebovala pravega karizmatičnega vodjo in najboljša rešitev je bilo jasno pripeljati košarkarja, ki je že blestel v tej zvezni državi. Tako se je v Louisiano vrnila študentska zvezda.

V Louisiani ponovno bleščeče predstave
V dresu Jazzov je bil Maravich vedno med najboljšimi strelci in podajalci lige, a tako kot pred tem Atlanti tudi Jazzom ni uspelo narediti odmevnejšega rezultata. Kritiki so večkrat govorili o nekoliko sebični igri, saj je izpopolnil igro s trdim delom v telovadnici, kjer je bil sam in naj bi tudi v času profesionalne kariere igral, kot bi bil sam na parketu. Tudi v New Orleansu in pozneje v Utahu so se nadaljevale težave s poškodbami. Zaradi operacij je izpustil kar nekaj tekem. Tako si je hudo poškodoval koleno, ko je namesto preproste podaje v svojem slogu atraktivno med nogama podal v skoku in nerodno pristal.

Pred koncem sedemdesetih let se je franšiza iz New Orleansa preselila Salt Lake City. V klubu so se mu kmalu odpovedali in hitro za tem se je kot prosti igralec pridružil slovitim Boston Celticsom, kjer je moči združil z obetavnim novincem Larryjem Birdom. Pri Keltih so vedno zagovarjali ekipno igro in Maravichu, ki je želel imeti niti igre v svojih rokah, se je uspelo prilagoditi na novo okolje. Celticsi so prišli v konferenčni finale, a po koncu sezone je bil zaradi težav s poškodovanima kolenoma primoran končati kariero.

Po koncu kariere v velikih težavah
Kmalu po koncu kariere je padel v veliko depresijo. Pot iz velike življenjske krize, ko ni našel upanja v ničemer več in je bil na robu samomora, je našel v veri. Večkrat je dejal, da je govoril z Bogom in mu je pomagal najti novo pot. Nekoč je celo rekel, da bi raje videl, da bi se ga ljudje spominjali kot kristjana kot pa košarkarja. Prenehal je popivati in postal je vegetarijanec. Skupaj z ženo in dvema sinovoma je veliko truda vložil v svoje zdravje, nato pa pri samo 40. letih nenadoma izgubil boj za življenje.

''Pistol'' Pete, večni poraženec na igrišču, je le eden izmed številnih fantastičnih igralcev, ki so ostali brez šampionskega prstana v NBA-ju. Zaradi poškodbe je moral predčasno končati kariero, zaradi težav z zdravjem pa se je prezgodaj končala tudi življenjska pot velikega virtuoza. V svojem nenavadnem slogu je posebnež v intervjuju, ko še ni dopolnil 30 let, dejal: ''Ne želim deset let igrati v Ligi NBA in nato umreti zaradi srčnega infarkta, ko bom 40.'' Tragično je tako tedaj odlični košarkar nevede napovedal svojo življenjsko usodo.

Zgodaj v Hall of Fame
Tri dni pred njegovo smrtjo so Utah Jazzi upokojili njegovo sedmico. Podobno so pozneje storili tudi New Orleans Hornetsi. Že leta 1987 je bil sprejet v košarkarsko Dvorano slavnih. Nikdar prej ni taka čast doletela tako mladega košarkarja. Ob imenovanju so pri Hall of Famu zapisali, da gre verjetno za najbolj nadarjenega kreativnega napadalca v zgodovini košarke.

''Pistol'' je spremenil pogled na igro za številne poznejše košarkarje. Številni branilci so se zgledovali po njem. Pustil je res velik pečat, o čemer pričajo tudi filmi in knjige, ki so bili posneti oziroma napisane o njem.