29-letni in 211 centimetrov visoki izvrstni center, ki je letos glavni kadndiat za MVP-ja Evropskega pokala, se je namreč rodil na Jesenicah. Njegovi starši prihajajo iz Bosne in Hercegovine. Delala sta v Elanu, nato pa dobila službo v Avstriji in z 12 leti se je Mahalbašić preselil v Celovec. Košarko je začel igrati na Jesenicah, kjer je bil njegov prvi trener Primož Samar, nekdanji košarkar in oče zelo nadarjenega organizatorja igre Žige, ki se kali v Španiji. "Ko sem nehal profesionalno igrati pri Krki, sem prišel na OŠ Prežihovega Voranca, kjer smo dobili novo telovadnico. Želja je bila, da se čim prej vključijo šolska tekmovanja, tudi ŠKL. Zbral sem nekje 60 ali 70 učencev, da bi jih preveril. Mislim, da se je Rašid priključil pozneje. Spomnim se ga po postavi, da je bil tak močnejši, samo se mi sprva ni zdel kot košarkar. Imeli smo treninge osmih razredov, ko sem ga srečal na hodniku, pa sem šele videl, da ni osmi, ampak je četrti razred in takoj se mi je seveda zdel zanimiv. Pošteno je izstopal po višini, bil je za glavo višji, imel pa je tudi dober občutek za žogo. Vesel sem, da mu je uspelo narediti tako kariero, ker je super fant. Občutek za prostor ima zelo dober, ni neki atlet, a ima pravi "šmek"," je o nosilcu igre avstrijske reprezentance povedal Samar.

Dve leti zatem ga je Janez Drvarič, ki je bil tedaj vodja mladinskega programa pri Olimpiji, skušal pripeljati v Ljubljano. Po besedah nekdanjega slovenskega selektorja je Rašid veliko obetal, prišel je na trening v zmajevo gnezdo, a do dogovora ni prišlo in mladenič se je vrnil v Avstrijo. "Bil je res zelo obetaven in zelo zanimiv. Spomnim se, da je hitro dojemal vse košarkarske zadeve. Kot igralec mi je bil zelo všeč. Bil je zelo nadarjen, angažiran, borben in ob telesnih sposobnostih, ki so bile takrat na višji ravni kot pri vrstnikih, zato je tudi dominiral, je bil hkrati tudi tehnično zelo dober igralec. Poskušal sem vse, da bi ga pripeljali k Olimpiji. Videl sem velik potencial, ki ga je dejansko zdaj tudi izkoristil," se spominja Drvarič.

V pogovoru za MMC je (neuspešno) zgodbo z Olimpijo osvežil tudi Mahalbašić: "Spomnim se, da ko sem bil mlajši, 14 ali 15 let, sem dobil priložnost za odhod k Olimpiji. Drvarič se je res trudil in me nagovarjal, naj pridem. Takrat je bila takšna posebna situacija, morda je bila Olimpija premočna, ko je igrala v Evroligi. Staršem se ideja, da bi sam živel v Ljubljani, ni zdela pametna. Tako do dogovora ni prišlo. Potem sem ostal še eno leto v Avstriji, takrat pa so mi tam ponudili potni list in tako je šla zgodba v drugo smer. Zatem sem prvič za člansko reprezentanco Avstrije zaigral, ko sem bil star 17 let."

Mahalbašić je, ko se je dogovarjal z Olimpijo, seveda imel slovenski potni list, a je bil še premlad, da bi ga poklicali v reprezentančno selekcijo U16. Kot pravi Drvarič, so ga podrobno spremljali, KZS-ju pa je tudi posredoval informacije o njem. Tone Krump, ki je v tistem času deloval na zvezi, nam je povedal, da so ga vabili na regijsko selekcioniranje in si prizadevali za to, da bi zaigral za Slovenijo, toda zgodba se je drugače razvila. Po njegovih besedah je odločitev padla pri starših. "Škoda, da smo izgubili takega fanta," je dejal Drvarič.

"V tistih časih je ogromno ljudi z Jesenic odhajalo v službo v Avstrijo. Potem se je tudi on z družino preselil v Celovec. Zagotovo bi bil v tem trenutku pomemben člen slovenske reprezentance. Se spomnim, da so me takrat klicali s KZS-ja, kaj si mislim, če bi se Rašid priključil slovenski reprezentanci. Vem, da so ga skušali tudi pripeljati k Olimpiji, a je ostal v Avstriji. Odraščal je v tistem okolju in normalno se je tako razpletlo. Takrat verjetno tudi ni bil tako zanimiv za slovenski dres, saj so bili v reprezentanci vsi tisti odlični visoki igralci. Potem se je odločil za Avstrijo in se morda ni videl toliko naprej v zgodbi. Avstrija mu je to zgodaj ponudila. So pa bile želje KZS-ja, da bi prišel. V ključnem trenutku so starši tam dobili službo, on pa je šel zraven v šolo. Morda je tudi videl, da ima tam večjo možnost priti do izbrane vrste. Mislim pa, da smo bili mi skupaj tu premalo zbrani, da bi ga prepričali za slovensko reprezentanco," je še pristavil Samar.

"Veliko mladih slovenskih igralcev je bilo zelo dobrih in verjetno sem bil, kako naj rečem, tudi malce pozabljen. Na koncu koncev se je tako moralo zgoditi, in to ni nič slabega. Ne razmišljam, ali mi je žal, da se je tako razvilo. Ko je Slovenija postala evropski prvak, sem bil res zelo vesel, sem si pa tudi rekel, da bi morda lahko bil tudi jaz poleg," je dodal Mahalbašić, ki se že zelo veseli dvoboja s Slovenijo. V Koper bo prišlo tudi veliko njegovih sorodnikov, ki jih ima na Jesenicah, v Ljubljani in Kranju, in prijateljev. Dobro se razume tudi s številnimi slovenskimi košarkarji, s katerimi ohranja stike. Z nekaterimi je igral v tujini, bil pa je leta 2012 nekaj časa tudi član Zlatoroga, za katerega je odigral le nekaj tekem.

Sorodna novica Morgan za Slovenijo že proti Avstriji in Madžarski

To je bil njegov zadnji stik s slovensko košarko. S slovenskim potnim listom bi bil za klube, ki imajo najvišje ambicije, seveda zelo zanimiv, glede na igre v zadnjem času pa vprašanje, ali bi bil dosegljiv. Toda, kot pravi, ga v zadnjih letih ni nihče poklical: "Nihče ni govoril z mano ali agentom. Če sem iskren, nimam nekih dobrih izkušenj s košarko v tej regiji in z Ligo ABA. Vsakič, ko sem bil na tem našem območju nekdanje Jugoslavije, sem bil bolj ali manj razočaran. Pot, ki sem jo naredil prek Rusije in drugih držav do zdaj Nemčije, kjer je življenje podobno kot v Avstriji, je bila prava. Resno za zdaj tudi nisem razmišljal, recimo, o Olimpiji."

Za sabo ima pestro kariero, ki ga je iz celovškega kluba Wörthersee Piraten vodila v Carigrad k Fenerbahčeju, ta ga je posodil v Tofaš in Split. Naslednja postaja je bilo Laško, nato pa se je že znašel na Poljskem pri Prokomu, s katerim je zaigral v Evroligi. Potem je igral še za češki Nymburk, za Astano v Kazahstanu, ruski Nižni Novgorod, Yešilgiresun v Turčiji in španski Betis, zdaj pa si od leta 2017 kruh služi pri nemškem Oldenburgu, kjer se je imenitno znašel: "S sezono sem zadovoljen. Vesel sem, da mi je v karieri uspelo priti do sem in sem iz talenta nekaj naredil. Ponosen sem, da sem šel na tej poti skozi veliko postaj in prišel v položaj, ki mi ustreza tako v športu kot tudi zasebnem življenju."

Sorodna novica Blažič in Prepelič prva aduta v napadu, največ vrzeli znova pod obročema

Letos zares igra fantastično. V Evropskem pokalu se z Oldenburgom še vedno bojuje za četrtfinale, sicer pa je s povprečnim indeksom 21,8 najučinkovitejši posameznik tekmovanja. S 16,3 točke na tekmo je četrti strelec Eurocupa, v statistiko pa v povprečju vpisuje še več kot sedem skokov in več kot pet podaj. Navdušuje z vsestranskostjo, saj mu je, recimo, nekajkrat v dresu zdajšnjega kluba že uspel celo trojni dvojček. Fizično sicer ni dominanten center, a ima imeniten občutek za igro. Zna zadevati tudi z razdalje, sicer pa je najnevarnejši v igri s hrbtom proti obroču, ko iznajdljivo zaključuje napade. Obenem ga za tako visokega košarkarja krasita izvrsten pregled nad igro in občutek za podajo, zaradi česar so ga v klubu poimenovali kar "avstrijski Nikola Jokić".

Z igrami je letos pošteno opozoril nase in je brez dvoma zanimiv tudi za uglednejše klube. "Pogodbo še imam. Seveda obstajajo neke želje. Bil sem že v velikih klubih, trenutno pa je moja glavna želja samo, da igram košarko. Morda bi bila možnost, da grem v kakšen slabši evroligaški klub, ampak nočem, da bi igral od deset do 15 minut. Takšno je moje razmišljanje. Preprosto rad igram košarko. Se pa nikoli ne ve, bomo videli, kaj prinese prihodnost," je povedal.

Sorodna novica Madžari se bodo pripravljali kar teden dni dlje od Slovencev

Še pred klubskimi izzivi pa ga torej čaka nov z reprezentanco, s katero bi rad naredil korak naprej in se uvrstil na veliko tekmovanje, saj Avstrija na evropskem prvenstvu ni igrala že od leta 1977: "Že kar nekaj let smo vsakič blizu, a nam ne uspe narediti tega koraka. Realno je treba vedeti, da je avstrijska liga precej slabša kot slovenska in hrvaška. Izbor igralcev ni velik. Reprezentanca je v tej zasedbi skupaj že kar nekaj časa. Smo izkušeni in zavedamo se, da veliko priložnosti več ne bomo imeli."

"S tem novim sistemom kvalifikacij imajo majhne reprezentance, kot smo mi, več možnosti. Recimo pri Sloveniji zaradi Evrolige in NBA-ja manjka kar nekaj igralcev. Zoran Dragić, proti kateremu sem igral letos v Nemčiji, je zdaj šel v Španijo in ne more pomagati. Seveda lahko Slovenija to nadomesti, zagotovo na bistveno boljši način kot druge države. Pri Madžarski in Ukrajini pa, če manjkata eden ali dva, se to že precej pozna. Tu iščemo svojo priložnost, da nekaj naredimo. Mi smo namreč vedno isti. Imamo enega v NBA-ju (Jakob Pöltl, op. a.), ki je center, kjer smo dobro pokriti. Zdaj je možnost, da nam pomaga tudi Sylven Landesberg, kar bi bila velika okrepitev," je dodal Mahalbašić, ki proti Sloveniji zaradi kakovostnih posameznikov evropskih prvakov veliko možnosti Avstriji ne prepisuje, verjame pa, da je lahko pred Madžarsko ali Ukrajino.