Namreč na koncu je nekdanji evropski velikan razpuščeno in razbito zasedbo iz zmajevega gnezda nadigral s kar 31 točkami razlike (61:92). In to v Ljubljani. "Nismo pokazali nobene želje, strasti, ponosa, agresivnosti, čvrstosti … Bologna je dobra ekipa. To smo vedeli, no vsaj jaz sem, in na tak način ne moreš igrati proti njim. Zaslužili si nismo ničesar razen visokega poraza," je srečanje z zaskrbljenim izrazom na obrazu opisal Martić, ki je bil ob parketu (znova) videti brez moči in pravih idej: "Bili smo nemočni na igrišču, saj nobena stvar ne v obrambi ne v napadu ni funkcionirala. S takim pristopom tudi ne more funkcionirati."

"Preprosto smo igrali katastrofalno. V prvi četrtini je še nekaj bilo, vsaka nadaljnja minuta pa povsem brez energije, strasti, obrambe … Proti nikomur ne moreš tako igrati. Tako izdaš samega sebe. Igralci ne igrajo košarke zaradi mene, niti nisem jaz trener zaradi njih. Če hočeš igrati košarko na taki ravni, potrebuješ ponos, da ne dopustiš, da na domačem terenu izgubiš s tako razliko. Igrali smo tudi dobre tekme, še pred štirimi dnevi smo jo. Ne, da ta ekipa ne zna igrati košarke, da se ne zna boriti … Zagotovo sta poraza proti Promitheasu in Megi vplivala na nas, a to ne bi smelo vplivati na energijo in nekatere druge zadeve," je dodal ljubljanski trener.

Napovedane atraktivne igre ni videti
Virtus je dvakratni evropski prvak, eden izmed italijanskih klubov z najbogatejšo zgodovino, ko so zanj igrali taki asi, kot so na primer Krešo Ćosić, Saša Danilović, Manu Ginobili, Žarko Paspalj in Antoine Rigaudeau, pa tudi zveneča slovenska imena Jure Zdovc, Sani Bečirović, Marko Milić, Rašo Nesterović in Matjaž Smodiš, ki sta z bolonjskim moštvom postala evropska prvaka. A tako kot je bogata Olimpijina zgodovina precej oddaljena, so tudi uspehi Virtusa. Čeprav je klub iz najbolj košarkarskega mesta v Italiji – z mestnim rivalom Fortitudom sta se recimo pomerila tudi v evroligaških polfinalih – odlično začel sezono, pa še zdaleč ni tako kakovosten nasprotnik, ko se po velikih finančnih težavah počasi pobira, da bi lahko Ljubljano zapustil s tako visoko prednostjo.

18 let bo februarja minilo, odkar sta se Virtus, tedaj s sponzorskim imenom Kinder, in Union Olimpija pomerila v nepozabnem četrtfinalu Evrolige. Na eni strani zvezdniška zasedba z Ginobilijem na čelu, na drugi strani mladeniči iz Tivolija. Kinder je doma slavil za točko, v Ljubljani pa za dve in nadaljeval pot proti evropskemu vrhu. Tedaj sta bila prva ljubljanska igralca Sani Bečirović in Beno Udrih, takrat oba še najstnika. Tudi zdaj ima Olimpija izjemno mlado in obetavno zasedbo. Po besedah direktorja Romana Lisca celo najbolj talentirano v Evropi, kar je zatrdil pred dobrim mesecem na predstavitvi moštva. Takrat je dodal, da bodo v Stožice hiteli ogledniki Lige NBA, ki jih bo Martićeva vrsta privabila s hitro in atraktivno igro. Obenem je poudaril, da je treba biti pri mladih zasedbah potrpežljiv.

Gledalci v Ljubljani niso znani po potrpežljivosti. Težko jim kdo po mesecu sezone to zameri. Od napovedane atraktivne igre ni ničesar, še tista osnovna borbenost, ki bi tako ali tako morala biti osnova, se pogreša. Iz poraza v poraz in brez kakršnega koli koncepta ter igre tudi ti talenti, pa so lahko še večji, ne bodo postali vrhunski igralci. V Ljubljani so razširili kader, saj igrajo na treh frontah, a je očitno imela kvantiteta prednost pred kakovostjo. Tudi širina moštva ne pride do izraza, kajti glavni igralci morajo nastopiti praktično na vseh tekmah, saj ima Olimpija težave tudi v državnem prvenstvu. Vseeno manjkajo pravi kakovostni nosilci, ki bi znali v ključnih trenutkih prevzeti odgovornost.

Težave tako v napadu kot v obrambi
Sestava ekipe se za zdaj zdi neposrečena. Na primer oba reprezentanta Slovenije, ki bi morala nositi glavno breme, sta proti Virtusu ostala brez točk. Pa za oba velja, da sta precej boljša v napadu kot v obrambi. Kaj hitro se lahko zgodi, da bo Olimpija že povsem na začetku ostala brez večine ciljev sezone. Superpokal je tako ali tako izgubila, v Ligi prvakov ima razmerje zmag in porazov 0:3 in se bo drugi del hitro začel oddaljevati, s tako igro pa bo podobno veljalo tudi za visoka mesta v Ligi ABA. V teh treh tekmovanjih je odigrala devet tekem, le tri pa dobila. S predstavo je lahko zadovoljna le na dvobojih proti Mornarju in delno v gosteh proti Partizanu. Vknjižila je še zmagi nad Zadrom, ki pa je bil povsem razglašen, in Hopsi, ki so v Stožicah dosegli več kot 90 točk. Obramba je luknjasta, nasprotniki se zlahka sprehajajo pod ljubljanskim košem in ostajajo neovirani pri metu izza črte. Tako je bilo na primer tudi proti Zadru, a so bili Dalmatinci v Ljubljani zelo nerazpoloženi pri metu.

Velike težave so tudi v napadu, kjer ni vidnega pravega sistema in nobenega posameznika res v formi. Vse preveč je slabih odločitev, individualnih akcij, metov iz neizdelanih položajev in posiljenih zaključevanj. Če ni razpoloženega igralca, potem pride do takega poraza, kot je bil proti Virtusu ali Krki v državnem prvenstvu. Da je napad Olimpije v tem trenutku preprosto slab, je dokaz tudi število izgubljenih žog, ki se ves čas giblje okoli 15, prejšnji teden na dveh tekmah celo več kot 20, prav na vsaki od teh devetih tekem z izjemo Hopsov pa so zmaji izgubili več žog od nasprotnika. "Ni težava le obramba. Tudi v napadu je tako, po naših izgubljenih žogah pride nasprotnih do lahkih košev v tranziciji. Eno in drugo je povezano," je povedal kapetan Mirza Begić, sicer eden izmed tistih, ki je pustil letos še najboljši vtis.

Zagotovo je potrpljenja vse manj tudi v vodstvu kluba — s katerim naj bi prišli boljši časi za zmaje in vrnitev na stara pota — na čelu s predsednikom Tomažem Berločnikom, ki ne more biti zadovoljen z delom svojih podrejenih med poletjem in v dozdajšnjem delu sezone. Neuigranost kmalu ne bo mogla biti več izgovor, prav tako ne mladost. Napredek za zdaj ni viden, O uspešnosti govori le izid, ki pa trenutno s slabo igro zelo trpi. "Verjamem v ta talent, ki pa mora čim prej narediti izid," je dodal Begić. Če kmalu ne bo drugače, se zagotovo v Ljubljani obetajo spremembe.