31-letni branilec je jeseni leta 2009 nosil dres Uniona Olimpije, ko je bil trener njegov oče Memi Bečirović. Sredi sezone je zaradi Olimpijinih finančnih težav odšel in nato zamenjal precej klubov. Nazadnje je igral za Benetton iz Trevisa. Pred dnevi je presenetila novica, da je prestopil v iranski klub Petrochimi Bandar Imam Harbour. V resnici pogodbe še ni podpisal, je pa blizu temu.

V medije je prehitro prišla novica, da ste prestopili v nov klub v Iranu. Kaj se zdaj dogaja - so pogajanja z novim klubom resna?
Zelo resna. Smo blizu dogovora, predvsem jaz moram še nekaj razmisliti, ni pa res, da sem že podpisal. To sem izvedel v naših medijih.

Kako dobro denarno ponudbo ste dobili?
Kar dobro. Več, kot bi lahko dobil v Evropi, kjer se pozna kriza.

Ampak gotovo je selitev v Iran, ki v košarki ne pomeni nič, v vaši karieri korak nazaj, se strinjate?
Zagotovo, ampak poškodba je tako zaznamovala mojo kariero, da vsak klub v ospredje postavi moje težave s koleni, čeprav sem imel lani z Benettonom fenomenalno sezono. Zdaj imam klub, ki si me želi, radi bi dvignili svojo raven in pripeljali dva tujca. Jaz sem prvi na njihovem seznamu želja. Je pa res, da se podajam v neznano.

Ravno to je verjetno največja ovira. Vajeni ste bili igrati v evropskih mestih, kjer vam ni ničesar manjkalo, zdaj pa greste nekam, kjer je verjetno življenje povsem drugačno.
To je največji minus v tej zgodbi. Vedno sem igral v mestih, kjer je bila vrhunska kvaliteta življenja, zato sem zdaj v dvomih, kako se odločiti. Ne vem, kaj me čaka v mestu, ki je eno uro oddaljeno z letalom iz Teherana. Tudi družina ne bi šla z menoj, kar je še dodatna težava. Časa za odločitev imam še do konca tedna.

Kako pa zdaj vzdržujete svojo pripravljenost?
Treniram v Grosupljem in se jim zelo zahvaljujem za to možnost, zjutraj pa imam treninge pri atletskem trenerju Srđanu Đorđeviću. Tekme nisem odigral že pet mesecev, ampak vsak teden se vidi moj napredek in ko bom našel nov klub, bom potreboval le okrog 10 do 14 dni, da bom ujel tekmovalni ritem. Prvenstvo se sicer v Iranu začne na začetku novembra.

Se počasi že spogledujete s koncem kariere?
O tem še ne razmišljam. Če pogledam raven evropske košarke, ugotavljam, da je vsako leto slabša. Imam dovolj izkušen, znanja in talenta, da lahko igram še kakšne tri sezone.

Najbrž ni le kriza kriva za nižjo raven evropske košarke?
Problem je, ker gredo napol izdelani igralci prehitro iz domačega v tuje klube ali v NBA. Včasih je bil košarkar v svojem klubu od tri do štiri leta, zdaj pa gredo hitro v večji klub ali v NBA, kjer pa ni potrpljenja ali sistematike dela tako kot včasih. Jaz sem sicer šel z 20 leti v tujino, ampak sem se prej dve leti kalil v Laškem in dve leti v Ljubljani. Danes tega ni, pa ne govorim, da bi morali čakati prav dolgo, ampak dejstvo je, da je šport postal prevelik 'biznis'.

Ste dobili kakšno ponudbo Krke ali Uniona Olimpije?
Ne. Sem pa prebral nekaj člankov in dobil vtis, kot da Slovenci nismo zaželeni. Malo narobe svet. Raje se plača podpovprečnemu tujcu kot domačemu igralcu, pa ne mislim tukaj sebe, saj sem to zgodbo končal, ampak, recimo: Ilievski, Milič in Nachbar so igralci, ki bi za manj kot v tujini igrali v našem klubu, in to z vsem srcem.

Novi član Uniona Olimpije Klemen Prepelić pravi, da ste vi njegov vzornik. Se poznata?
Sva na zvezi in vem, da mu veliko pomenim. Poskušam mu pomagati. Je talent, ki bi lahko postal vrhunski košarkar, bo pa moral še dosti delati, česar se tudi sam zaveda. Popraviti mora igro v obrambi pa tudi v napadu ima rezerve. Tu mislim pick 'n' roll igro in prodornost, ampak pomembno je, da se sam tega zaveda in da je pripravljen trdo delati.

Je prav, da že zdaj dobiva veliko minutažo, kot ste jo tudi vi, ko ste še kot najstnik igrali za Olimpijo?
Seveda, nič ni narobe, da ga potiskajo v ospredje, samo na ta način lahko postane vrhunski igralec. Bi morali dajati priložnost Dominicu Watersu? Dajmo jo raje našemu, perspektivnemu igralcu. Če bi Prepelić igral v Srbiji, bi vsi videli le njegove dobre lastnosti, pri nas pa gledamo le to, kaj mu manjka.

Pogosto pomislite, kaj vse bi lahko še dosegli, če ne bi imeli toliko poškodb?
Pomislim, ampak zakaj bi se ukvarjal, kaj bi bilo, če bi bilo ... To je izguba časa. Je pa škoda, verjetno bi igral v NBA-ju in imel še kakšno lovoriko več, ampak tudi tako sem s kariero zelo zadovoljen.

Kaj pa NBA?
Bil sem v stiku z Denverjem, ko so me izbrali na naboru, ampak po poškodbah sem se odločil za Evropo in igranje. Sem pa imel nekaj notranjega zadovoljstva po tekmah proti ameriški košarkarski reprezentanci na svetovnem prvenstvu 2006 in 2010. Zlasti leta 2006 sem bil v pravi formi, medtem ko me je leta 2010 ovirala poškodba ramena. Poleg tega sem s Panathinaikosom, ko smo šli na NBA-turnejo, igrali s Houstonom in San Antoniem izgubili, ampak imel sem občutek, da je lažje igrati, ker je dosti prostora po pick 'n' rollu.

Ste se igranju za reprezentanco dokončno odrekli?
Moje mnenje je dokončno. Zdaj že dve leti zaporedoma poleti ne razmišljam o košarki. Nima se smisla vračati, me pa še vedno boli način, kako sem bil odstavljen. Po dobri sezoni pri CSKA-ju je kot strela z jasnega priletela novica, da sem invalid in ne morem zdržati treningov. Ne morem delati s človekom, ki te tako označi.

Verjetno ste kritični do lanskega nastopa Slovenije na EP-ju v Litvi?
To prvenstvo je bila polomija tako po igri kot po rezultatih. Če bi bil drug selektor, bi ga križali in linčali, ker pa gre za tujca in nekoga, ki je pred 20 leti res osvojil vse, ampak to je bilo pred 20 leti, Slovenci to dopuščamo. Da ne bo pomote: seveda upam, da bodo fanti, s katerimi sem skupaj 'gor rasel', naslednje leto uspeli in bodo osvojili medaljo, s čimer bi se na najlepši način poslovili od reprezentance, ampak po lanskem evropskem prvenstvu sem precej skeptičen. Res pa je, da igramo doma, in vem, kaj to pomeni, če so Stožice polne.

Vedno več je stavniških škandalov, zdaj odmeva afera Montpellier. Koliko je bilo tega v klubih, kjer ste vi igrali?
Tudi to je sestavni del športa. Poznam fante, ki so stavili, ampak le za hobi, in še to nizke zneske, recimo do 50 evrov. Toda nikoli ne na svojo tekmo. Menim, da ne smeš staviti niti na zmago svoje ekipe, saj imaš lahko to na igrišču podzavestno v glavi.