Julijski dnevi so na videz popolnoma brezskrbni. Seveda za lep del športnega sveta to ne velja. Košarkarji so v teh dneh najbolj dejavni v mlajših kategorijah, naslednje leto pa bo to čas olimpijskih kvalifikacij in olimpijskih iger.

Sorodna novica Slovenija ostala praznih rok: Eurobasketa ne bo v Ljubljani

Ko govorimo o omenjeni prešernosti, smo se v ponedeljek kar nekajkrat spomnili izjemnega navdušenja tedanjega generalnega sekretarja košarkarske zveze Iztoka Remsa, ki je v domovino sporočil, da bo košarki zaprisežena Slovenija le gostila veliko tekmovanje pod obroči. Pred prihodom evropske košarkarske elite leta 2013 so k nam prihajali le košarkarji in košarkarice v mlajših kategorijah, ki so se merili za evropske naslove v naših dvoranah.

Takratnega Remsovega navdušenja resnici na ljubo ni razumel skoraj nihče, saj je bila Slovenija edina kandidatka za prvenstvo, za katerega je morala vplačati visoko, da ne rečem previsoko kotizacijo. Veselje je bilo morda namenjeno prav temu, da je košarkarskim delavcem na Leskovškovi v Ljubljani doma uspelo prepričati tudi vodilne politike, da se je dalo zagristi v ta izziv.

Tokrat je bilo v igri za organizacijo prvenstva, kjer bo Slovenija čez dve leti branila naslov prvakov iz Carigrada, kar sedem držav. Že pred potjo na Bavarsko se je vedelo, da bo prvenstvo pripadlo Nemčiji, ki je edina kandidirala tako za pripravo skupinskega dela kot tudi za glavni del prvenstva. Nemci so ponudili dve izjemni dvorani in košarkarji se bodo v predtekmovanju tedaj merili v tradicionalni rokometno obarvani areni v Kölnu – sklepni del pa bo v Berlinu.

Za tri mesta v kuverti, ki so jo po glasovanju predali predsedniku košarkarske družine Turku Turgayu Demirelu, pa smo upali, da vsaj na enem papirju piše Slovenija. S kakšnimi občutki je iz ovojnice vlekel papirje z napisi treh srečnežev, ve samo on. Morda se je ob tem večkrat spomnil na zadnje volitve v maju in razmišljal, ali so tedaj včerajšnji srečneži tudi glasovali zanj. Po tistem, kar je nam znanega, vedeli pa ne bomo nikoli in lahko le ugibamo, se je Slovenija tedaj priklonila Turkovemu nasprotniku iz Srbije. In še naprej lahko le ugibamo, da zato v ovojnici ni bilo napisa Slovenija. Sledile so Češka, Gruzija in Italija in slovenska delegacija je ostala z dolgimi nosovi.

In čeprav so tam zastopali deželo, ki se ponaša s trenutnimi evropskimi prvaki, se nam zdi, da se s tem zdaj ukvarjamo le še mi. Veliko smo pri tem krivi sami, saj smo zares neugledno in prelahko zapravili kar nekaj težko pridobljenega ugleda z nastopom v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Tudi tu lahko razpredamo o tem, ali bi evropski prvak moral imeti neposredno mesto na Kitajskem ali ne. Razprave ne bodo rešile nič. Že pred zadnjim prvenstvom so bile odločitve na mizi, in vedeli smo, kaj nas čaka.

Zdaj smo celo tako daleč, da sploh ni nujno, da bodo naši košarkarji lahko branili naslov evropskih prvakov. V kvalifikacijah seveda bodo, na prvenstvu pa še ni nujno. Če bo trend v kvalifikacijah tak, kot je bil v zadnjih, potem nam bo težka predla. Če bi Ljubljana dobila skupinski del, potem bi bili slovenski košarkarji že zraven in bi po dolgem času v slovenskem dresu znova videli tudi Luko Dončića, ki pa ob sebi zagotovo potrebuje tudi dostojno moštvo. To smo v zadnji sezoni lepo videli v primeru Dallasa, ki je bil daleč od končnice in naš mladi zvezdnik že vrsto let ni imel toliko tekmovalno prostih tednov, kot jih ima letos. No, vsaj nekaj nam je šlo na roko – vse kaže, da v kvalifikacijah za Tokio Slovenija v naslednjem juliju bo zraven. Toda tudi tisti turnir se ne bo igral v slovenski dvorani.