Igro (in z njo tudi splošni vtis) je vredno razdeliti na dva dela - v prvem so varovanci Memija Bečiroviča v šestih tekmah izgubili le proti poznejšim prvakom ZDA in s tem že uresničili zastavljeni cilj v podobi četrtfinala, v drugem pa so nanizali tri poraze, ki so prej nasmejanim obrazom slovenskih košarkarjev dodali kisli priokus.

V znamenju tesne povezanosti
V prvem obdobju je bilo na vsakem koraku mogoče opaziti moštveni duh, povezanost, kohezivnost dvanajsterice, ki se je odzvala selektorjevemu klicu. Zdelo se je, da so jih odpovedi in številne kritike pred začetkom tekmovanja le še strnile.

Dobili vse tri "pomembne" tekme
Resnično pomembne so bile le tri tekme (Hrvaška, Brazilija, Avstralija), ko je bila kakovost nasprotnika na približno enaki ravni in Slovenija je prav vse tekme dobila - prvi dve celo v končnici, ko je predtem zapravila sorazmerno varno vodstvo. Rešiti taki tekmi v svojo korist je nedvomno nova odlika te reprezentance, kjer do izraza še kako pridejo izkušnje Boštjana Nachbarja, Jake Lakoviča in Primoža Brezca ter iskra predrznosti, oziroma poteza več, ki jo v sebi nedvomno nosi Goran Dragič.

(Pre)hitra vdaja proti Turčiji
Nato je prišel težko pričakovani četrtfinale, ki bi Sloveniji lahko še drugo leto zapored prinesel polfinale na velikih tekmovanjih. Turška klofuta je pomenila pravo streznitev. Poraz vsekakor ni bil nepričakovan ali vreden kritik. Kar pa ne moremo trditi za pristop. Košarkarji so v dneh pred tekmo zatrjevali, da si medalje resnično želijo, in recitirali vse največje turške nevarnosti, a že prva četrtina je nakazala, da v tej moki ni pravih zrn za slovenski kruh. Kar velja omeniti, je spoznanje, da so se slovenski košarkarji predali že v prvem polčasu, česar ne moremo trditi niti za obračun proti ZDA, ko so ravno v drugi četrtini prikazali najboljšo igro.

Zgrešen boj za mesta od 5 do 8
Zgolj poraza proti svetovnemu prvaku in podprvaku je pravzaprav lepa izkaznica, tekmi proti Španiji in Rusiji pa je tako ali tako potrebno takoj izbrisati iz spomina. Sam boj za mesta od 5 do 8 je popolnoma zgrešen, edino korist so imeli organizatorji, ki so s tem lahko zapolnili tudi petkov spored, ki bi sicer ostal prazen. Obremenjevati igralce z bojem za nepomembna mesta (v igri niso bile nobene kvalifikacije za naslednja tekmovanja) tik pred začetkom priprav na novo klubsko sezono, je bilo povsem nesmiselno.

Isti cilj - zvabiti vse najboljše igralce
Zadnji slovenski tekmi sta bili morda res nesmiselni, a sta poudarili najslabši vidik te reprezentance - to vsekakor nista bila poraza, ampak "omejenost igralskega kadra". Ob rahli poškodbi Jake Lakoviča in ob hendikepiranih strelskih sposobnostih Sanija Bečiroviča (zaradi poškodbe ramena ob koncu priprav) se je izjemno kakovostna branilska vrsta v hipu razredčila in ni jih bilo malo, ki so v tistem trenutku pogrešali Bena Udriha. Navijači in novinarji lahko le bentimo in s prstom kažemo na (domnevno) neprilagojenost in ego košarkarja Sacramenta, a v resnici nam nihče ni podelil mandata razsodnika ali večnega kritizerja. Pomembneje je, da Košarkarska zveza Slovenije naredi vse, kar je v njeni moči, da lahko na največja tekmovanja privabi vse najboljše slovenske košarkarje (ali pa tistih 12 igralcev, ki skupaj lahko iztisnejo največ).

Okno priložnosti se zapira
V času nenehnega napredka uspehov slovenske reprezentance, ko so četrtfinali postali samoumevni, si ne gre zatiskati očesa - jedro večno nadarjene reprezentance je vse starejše in pred seboj nima več ogromnega števila velikih turnirjev. To pa prinaša še eno boleče spoznanje - generacije njihovih naslednikov niso tako izjemno nadarjene. Jaka Klobučar je še četrto leto zapored najmlajši slovenski udeleženec velikega turnirja. Ne gre zanikati občutka, da se okno priložnosti za tako želeno medaljo počasi zapira ...