na svetovnem prvenstvu bo glavno slovensko orožje. Goran Dragič!

Odlični branilec je član Phoenixa. V prvi sezoni mu je trener Terry Porter dajal lažno upanje in ni dobival priložnosti, v zadnji sezoni pa je prišel njegov trenutek. Nepozabna je bila zlasti tekma končnice proti San Antoniu, ko je v zadnji četrtini dosegel 23 točk, kar uspeva le največjim mojstrom košarke: "Med polčasom mi je trener rekel: Mali, igraj svojo igro! Če boš zgrešil, nič hudega. Zamišljaj si, da igraš s prijatelji na dvorišču. Svoje prve točke sem dosegel šele v zadnjih 30 sekundah tretje četrtine, v zadnji četrtini sem bil res vroč, koš je bil velik kot bazen!"

V ZDA je postal zvezda
Po tej nepozabni tekmi se je življenje spremenilo: "Nisem mogel na ulico. Vsi so me prepoznali, nisem imel miru, nisem mogel niti na večerjo. Sprva je bilo kar težko. V Evropi so navijači bolj zadržani, ne bodo kar tako prišli do tebe in te prosili za podpis!"

Lep spomin na Japonsko
Goran Dragič bo drugič igral na svetovnem prvenstvu, ki ga bo Slovenija v soboto začela s tekmo proti Tuniziji. Spomin na Japonsko 2006 je lep: "Prvič sem bil v reprezentanci in občutil, kako vse funkcionira in kaj pomeni igranje na velikem turnirju. Zame je bilo veliko novega. Nabiral sem izkušnje. Spomnim se, da mi je Aleš Pipan namenil 7 ali 8 minut na tekmi proti Senegalu, in sem bil res vesel."

Zdravnik ima vedno prav
Dragič meni, da so bile vse pripravljalne tekme Slovenije zelo dobrodošle, da je moštvo našlo pravo formo. Ne obremenjuje se, da so tudi njegove igre še nihale, in je prepričan, da bo na svetovnem prvenstvu pravi. Bolezen je že preteklost: "Vse je prišlo na kupu. Potovanja in drugačna hrana sta povzročila prebavne motnje. Igral sem tekme po 30 minut, imunski sistem je padel in pojavile so se težave. Na začetku sem še pozabil jemati tablete, zato me je dr. Macura okregal. Na koncu se je izkazalo, da ima zdravnik vedno prav, in počutje je bilo boljše."

Treniral prav toliko kot soigralci
V dogovoru med Fibo in NBA je določeno, da so igralci lahko le 35 dni na pripravah in da lahko trenirajo le enkrat na dan. Dragič se s tem ne more strinjati in je nekoliko "goljufal": "Da bi samo enkrat treniral, preostali reprezentanti pa dvakrat, ta je pa malo prehuda. Nima smisla. Ne morejo se oni boriti in trenirati, jaz pa bom počival. Saj v klubu nihče ne ve, kaj se dogaja za zaprtimi vrati. Odločil sem se, da bom enakovreden."

Cona bo orožje za ZDA
Navijači s predstavami Slovenije na prijateljskih tekmah seveda ne morejo biti zadovoljni, saj je bilo preveč porazov. Toda skritih rezerv je še precej. Nazadnje so varovanci Memija Bečiroviča nekaj akcij nalašč pustili prav za Turčijo: "V napadu smo večinoma uporabljali le dve ali tri akcije, imamo pa še štiri nove. Vsega nismo želeli razkriti. Tudi consko obrambo smo trenirali in jo na trenutke kar dobro igrali, posebej proti Rusiji. Ta obramba je lahko orožje zlasti proti ZDA, ki igra hitro košarko in bi jo lahko umirili!"

Sodniki ga včasih vržejo iz tira
24-letni Ljubljančan je sicer po značaju miren, toda na igrišču ga včasih razjezijo sodniške odločitve: "Na štirih pripravljalnih tekmah sem dobil štiri tehnične napake. Če sodnik ne piska osebne napake nad menoj, včasih izgubim kontrolo. Pogovarjal sem se z Memijem Bečirovičem in tudi sam vem, da se to ne sme dogajati. V NBA sodijo vsak kontakt. Tam igra ni tako agresivna kot v Evropi!"

Raznovrstne igralce je najtežje kriti
Razlika v slogu igranja v Ameriki in Evropi je očitna: "Pri Phoenixu igramo run & gun košarko, hitro končujemo napade. Sprva sem imel v reprezentanci težave, toda sčasoma sem se navadil!" Navaditi se je moral tudi na močne in visoke košarkarje, ki ga pričakajo pod ameriškimi obroči: "V Evropi, ko sem šel v prodor, me je bilo težko ustaviti, v ZDA pa je bilo treba to spremeniti. Nisem se več zanašal le na prodor, ampak sem postal bolj raznovrsten. V NBA-ju je najtežje pokrivati igralca, za katerega ne veš, kaj bo naredil. Vso sezono sem se uril v tem in vesel sem, da sem napredoval. Moram pa še veliko delati!"

Porter ga je le "nategoval"
Spomini na prvo leto igranja v Ligi NBA niso prijetni: "Nisem veliko igral. 30 tekem sem sedel na klopi. Odlično sem treniral, po treningu pa je tedanji trener Terry Porter vedno rekel: Bodi pripravljen, jutri igraš! Toda naslednji dan sem spet sedel na klopi. Na koncu sem mu rekel: Ne mi dajati lažnega upanja. Če misliš, da nisem dovolj dober, me ne pošiljaj v igro!"

Phoenix ne izbira problematičnih igralcev
Zanimivo je, kako Phoenix izbira igralce: "V klubu gledajo, kakšno osebnost ima igralec. Izbirajo takšne, da z njimi ni težav, da vsi živijo športno. Želijo, da je v moštvu prava kemija. Zanimale so jih vse podrobnosti o mojem življenju. Na začetku se mi je to zdelo čudno."

Užitek je igrati ob Nashu
Pri Phoenixu je Goran Dragič dobil sijajnega mentorja Steva Nasha: "Na treningu vedno igram proti njemu. Ko ga čuvam v obrambi, se največ naučim. To mi je v prvih dveh sezonah zelo pomagalo. Po vsakem treningu se pogovarjava in mi svetuje, kako naj igram. Ko se je poškodoval Leandro Barbosa, sem igral na dvojki, on na enki. To je bil užitek!" Onkraj Atlantika je Dragič izpopolnil tudi svoj met. "V Evropi sem žogo vedno drugače ujel in potem pri metu nisem imel dobrega občutka. Zdaj sem dobil pravi občutek, žogo vedno primem na isti način in dobil sem samozavest."

Od tragedije do legende
Njegov priimek je medijem povzročal nekaj težav: "V prvem letu, ko nisem igral, so moj priimek prebrali kar "tredžik", torej pomeni tragedija. Ni bilo prijetno. V tej sezoni sem postal El Dragon in ne bom pozabil, kako sem bil v ospredju po tisti tekmi proti San Antoniu. Pristal sem v družbi legend, ki jim je v eni četrtini uspelo doseči toliko točk: Jordan, Barkley, Bird, Magic Johnson in - Dragič!"

Povzeto po oddaji V sredo, v kateri se je na Valu 202 z Dragičem pogovarjal Franci Pavšer.