ajbolj neverjetnih preobratov. In to v polfinalu, osmoljenec pa je bila Jugoslavija.

Plave je vodil eden najboljših evropskih košarkarjev vseh časov Krešimir Ćosić, ki je kot igralec edini izmed Jugoslovanov dvakrat postal svetovni prvak. Zdaj že pokojni legendarni Hrvat je izbrano vrsto sestavil kot nekakšno mešanico izkušenih in nadarjenih košarkarjev. Na vrata reprezentance je že trkala izjemno nadarjena generacija, ki je tisto leto s Tonijem Kukočem in Dinom Rađo postala evropski mladinski prvak, ko je v finalu nadigrala Sovjetsko zvezo, priložnost v članskem moštvu pa je že dobil 18-letni Vlade Divac. Ob tem se je poslavljala prav tako zlata generacija, ki je leta 1978 postala svetovni, čez dve leti pa še olimpijski prvak. Ćosić je bil tokrat v selektorski vlogi, na igrišču pa mu je pomagal še Dražen Dalipagić, ki je bil star 35 let. Igralci, ki so bili tako različnih starosti, so se tudi zunaj igrišča družili bolj v skupinah. Ćosić na prvenstvo ni popeljal nobenega Slovenca, je bil pa v reprezentanci Veljko Petranović, ki si je kar nekaj let kruh služil v Sloveniji.

Moštvo je bilo oblikovano okoli sijajnega, še ne 22-letnega Dražena Petrovića, ki je odigral enega najboljših turnirjev v karieri. Čudežni košarkarski deček iz Šibenika je dvakrat zapored tedaj Cibono popeljal na vrh stare celine, dvakrat praktično sam premagal madridski Real, ki je imel odlično ekipo in je računal na evropski naslov, tako da je bil v Španiji, ki ga je po prestopu v kraljevi klub nemudoma vzljubila in postala nora nanj, precej osovražen. Španci so prav Jugoslovane videli kot velike tekmece za medalje in tako so bili Ćosićevi varovanci deležni številnih podtikanj medijev, ki so pristransko poročali o jugoslovanski reprezentanci. Izmišljali so si zgodbe, jih napihovali in poročali o raznih ekscesih, ki so bili plod španske domišljije.

Španski mediji o Jugoslaviji pisali neresnice
Košarkarji so priznali, da so se v skupinskem delu, ko so se srečali s precej slabšimi nasprotniki in jih tudi z visokimi razlikami premagovali, veliko tudi zabavali, kockali in podobno – med drugimi jih je v nočnih klubih našel tudi pomočnik selektorja Duda Ivković – vendar pa raznih orgij v Draženovi sobi oziroma celo posilstev, kot so Španci priredili zgodbo o sobarici, ki je bila velika privrženka Dražena Petrovića in se je skrila v njegovo sobo, a jo je Dalmatinec hitro spravil ven, ni bilo. Pritisk in pričakovanja so bila velika, saj je Jugoslavija leto pred tem, ko je prvič na selektorski stolček sedel Ćosić, na evropskem prvenstvu zasedla skromno sedmo mesto.

V skupinskem delu je Jugoslavija dosegla pet zmag. Namučila jo je le Kanada (83:80), druge štiri reprezentance pa so plavi premagali s skupno razliko 147 točk. Odličen je bil Dražen Petrović, ki je na primer Nizozemski nasul kar 47 točk. Tudi v polfinalni skupini so Jugoslovani zanesljivo premagali Kitajsko za 24 in Italijo za 26, nato pa so izgubili proti poznejšim prvakom Američanom, saj niso našli rešitev proti njihovi trdi obrambi (69:60). Brez moči je bil tudi Dražen Petrović, ki je ob odlični obrambi Muggsyja Bougesa dal le 12 točk.

Tri sovjetske trojke v zadnji minuti
Zaradi poraza proti ZDA je sledil evropski polfinalni derbi proti Sovjetski zvezi, ki jo je vodil Vladimir Obuhov. Jugoslovani so imeli pobudo in 50 sekund pred koncem so bili z eno nogo že v finalu. Vodili so s 85:76, ekspresno pa so prednost zapravili. Najprej je zadel visoki Arvydas Sabonis, ki je bil izza črte uspešen od table. Takoj za tem je nespametno Zoran Radović hitro izgubil žogo in Valdemaras Chomičius je takoj odgovoril z zadeto trojko.

Sovjeti so naredili nekaj osebnih napak, ko so Ćosićevi varovanci nekako žogo spravili do mladeniča Divca, ki je tekel proti avtu, nasprotna igralca sta ga le za trenutek podvajala in srbski center je napravil napako dvojnega vodenja. Sovjeti so krenili v napad in po bloku Sabonisa je trojko za podaljšek zadel Valdis Valters. V podaljšku sta odpovedala tudi brata Dražen in Aleksandar Petrović, Sovjetska zveza pa se je veselila uvrstitve v finale. Jugoslavija se je v tekmi za tretje mesto znesla nad Brazilijo (117:91), a bronasta medalja in naziv najkoristnejšega igralca turnirja, ki ga je prejel Dražen, sta bili slabi tolažbi.

Dalipagić potolažil Divca
Mediji so z ostrimi kritikami napadli reprezentanco. Brez usmiljenja so bili do najstnika Divca, ki je celo razmišljal o koncu kariere: "Naredil sem dve napaki v petih sekundah. Najprej sem izgubil žogo, nato pa dopustil Sabonisu, da me je potegnil v blok, namesto da bi pokril Valtersa, ki je zadel za podaljšek. To je bila težka izkušnja. Vsaka šola nekaj stane, vendar smo se potem Sovjetski zvezi še nekajkrat oddolžili. Takrat sem bil prepričan, da bom končal kariero in se ne bom več ukvarjal s košarko. Usedel sem se na klop in dal glavo med dlani. Verjetno bi dolgo tam objokoval, če ne bi prišel Dalipagić, ki je rekel: 'Ne sekiraj se, mali. Jim boš že vrnil.' Nikoli ne bom pozabil Dalipagićeve podpore in tudi Ćosićeve, ki me je dal v igro že na naslednji tekmi proti Braziliji. Tako sem se odločil, da bom nadaljeval." Divac je naredil sijajno kariero in bil med najbolj zasluženimi za evropski in svetovni naslov ter srebrno olimpijsko medaljo, kar je reprezentanca še osvojila do razpada Jugoslavije.

Poleg Divca je bil kritik deležen selektor Ćosić, zakaj je sploh poskusil z Divcem, celo Dražen Petrović, ki so mu očitali, da ni želel prevzeti odgovornosti, ki jo je tolikokrat v karieri, in se je kar skrival pred žogo, podobno tudi njegov brat Aco za izgubljene žoge v podaljšku ... Toda že tri leta po bolečem porazu je Jugoslavija z Draženom v glavni vlogi stopila na evropski vrh, leto za tem pa je dosežek še oplemenitila s tretjim naslovom svetovnega prvaka.