Po uspešnih igrah v skupinskem delu najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja so v končnici pot proti zaključnemu turnirju zmaji začeli proti Ciboni. Dvoboj slovenskih in hrvaških prvakov je imel poseben naboj. Vse tri tekme so bile izjemno izenačene. Najprej so volkovi doma slavili z 61:58, Ljubljančani so v Tivoliju izsilili tretjo tekmo z 69:66, 13. marca pa je sledila drama v polnem domu Dražena Petrovića.

V zagrebški dvorani je bilo izjemno vzdušje, znova pa so odločale zadnje sekunde. Olimpija je sicer bolje začela tekmo, vendar ji višje razlike ni uspelo narediti. Zagrebčani so ves čas držali korak in do polčasa povedli za pet. Dve minuti pred koncem je zdajšnji trener Cibone Damir Mulaomerović s črte prostih metov izenačil. Nato je s polrazdalje zadel Ariel McDonald. Iz kota je trojko za prednost Cibone dal Slaven Rimac, a je Olimpiji ostalo še nekaj časa. Hauptman je popeljal žogo v napad in jo predal McDonaldu. Izvrstni Američan je po desni strani prodrl pod koš in v težkem položaju mu je nekako vendarle žogo uspelo spraviti do Vladimirja Stepanie, ki jo je 0,3 sekunde pred koncem pospravil v koš. Nad njim je bila storjena še osebna napaka. Dodatni prosti met je Gruzijec zgrešil. Veliko slavje se je začelo, a gostje so kar pobegnili v garderobo, saj je domače občinstvo razjarjeno po porazu nanje metalo kar kovance. Z zmago so si zmaji priigrali četrtfinalni dvoboj z Olimpio iz Milana, prek katere so se uvrstili na nepozabni zaključni turnir v Rim.

Spodaj si lahko ogledate izseke s tekme proti Ciboni, v intervjuju pa se je velikega uspeha spomnil tedanji kapetan Olimpije Hauptman.

20 let je minilo od odločilne tekme s Cibono, ki je zares nepozabna, ena najznamenitejših v zgodovini Olimpije. Kako se je vi spominjate?
Že 20 let, veste, koliko je to (smeh). Tekma s Cibono je bila ena izmed več znamenitih tekem v tisti sezoni, ki so se srečno končale v našo korist. Na prvo žogo se v povezavi s to tekmo spomnim treh stvari. Najprej je to sama zmaga, ki je bila veliko presenečenje in je nakazala, da smo res na pravi poti, in tudi pozneje smo dosegli lepe uspehe. Druga zadeva je, da smo po tekmi zbežali z igrišča, ker so na nas metali kovance. Urno smo odšli s parketa. Tretja, ki pa ni prijetna, pa je, da so se začele zdravstvene težave direktorja Iva Zorčiča, ki je po tej tekmi doživel lažjo obliko kapi. To so tri stvari, ki se jih na hitro spomnim.

Ekipa je bila mešanica zelo nadarjenih košarkarjev, kot je bil na primer Marko Milić, in izkušenih, kjer ste bili glavni vi. Ob tem so bili tudi kakovostni tujci. Vaš tedanji soigralec Darren Henrie je nekoč dejal, da je bila to najbolj talentirana ekipa, v kateri je igral. Se strinjate z njim?
Res je vse bilo vse, kot mora biti. Bilo nas je nekaj, ki smo bili v ekipi že desetletje. Morda smo malce manj igrali, a z izkušnjami in odnosom smo pripomogli, da se je mlajšim uspelo razvijati. Ta sinergija med mlajšimi in starejšimi je zelo pomembna. Starejši, ki igra manj, mora biti pripravljen pomagati mlajšim. Tako je na primer Milić in še kdo imel vso podporo soigralcev. Nihče jih ni zaviral, kar so v poznejših letih nadgradili in uspeli v karieri. Poleg tega smo veliko in trdo trenirali. Imeli smo kakovostne tujce in odlično vzdušje v ekipi. Potem je bilo nekaj teh zmag, ki so ga še dvignile. Imeli smo tudi veliko navijačev. Takrat je bila košarka v Sloveniji med kolektivnimi športi številka ena. Vse to nas je vodilo naprej, da smo kljub manjšim finančnim sredstvom, kot jih imajo na primer danes, dosegli lepe uspehe, na katere bomo vedno izjemno ponosni in jih ne bomo pozabili.

Vse tri tekme s Cibono so bile izjemno izenačene. Tako rekoč je na vsaki odločala ena žoga, kajne?
Da, v tistem letu je bilo kar nekaj takih tekem, ko je odločala, kot pravimo, ena žoga. Tu je seveda svoje odigrala tudi sreča, vendar je vse to plod tiste sezone, ko nam je skoraj vse uspevalo do Final Foura, kjer pa nas je v polfinalu premagal boljši Olympiacos. Sicer pa nam je resnično šlo kot po tekočem traku. Cibona je bila že tako velik tekmec Olimpije. To je bila že v Jugoslaviji, potem pa se je to presnelo in to so bile posebne tekme. Premagati odlično ekipo, kot je bila Cibona, v težkih in izenačenih tekmah je bila velika dodana vrednost.

Vendarle so tudi te zmage v končnicah odraz določene kakovosti, in ne le sreče. Verjetno je tudi ta ekipni duh pripomogel k temu?
Sagadin je vsa ta leta veliko pozornosti posvečal temu in slej kot prej se to pokaže kot dobitna kombinacija. Vse je tudi naredil, da smo ostali na realnih tleh. Tudi po velikih zmagah, kot je bila ta v Zagrebu. Ves čas nam je dopovedoval, da se je treba vsak dan dokazovati. To smo sprejeli. V športu je pomembno, kaj bo danes in jutri. Kaj je bilo včeraj, tako rekoč ni pomembno. To smo dojeli in ekipni duh se je s temi zmagami samo še stopnjeval. Bilo je veliko zaupanja, tudi do tujcev, česar pred tem ni bilo. Takrat so pokazali, da so res kakovostni. To je bila nekakšna košarkarska družina, ki je odlično funkcionirala. Žal je bilo potem te sezone konec in so se začele druge zadeve, ki so negativno vplivale na razvoj Olimpije in košarke v Sloveniji. Ta sezona je bila zame ob letu 1994, ko smo osvojili evropski pokal, najboljša. Zame kot za kapetana je bilo nepozabno. Mislim, da je tako tudi za soigralce in navijače.

Omenili ste metanje kovancev. Na splošno je bilo tedaj občinstvo v Zagrebu zelo strastno, tudi v Ljubljani pa je bilo na vseh tekmah kot v kotlu. Vam je to zagrebško vzdušje dalo še dodatnega zagona?
Obe dvorani sta bili tedaj nekaj posebnega in je bilo prava milina igrati v njih. Mi smo v tej sezoni imeli ogromno navijačev. Ne smemo pozabiti, da so z nami hodili na gostovanja, in tako je bilo tudi v Zagrebu kar lepo število naših privržencev, kar je bil še dodaten plus. Premagati Cibono v Draženu Petroviću je nekaj, kar je bil za tiste čase res lep športni dosežek.

So bili dvoboji s klubi iz nekdanje skupne države tudi za igralce nekaj posebnega?
Seveda. Ta rivalstva smo prenesli iz Jugoslavije. Ne smemo pozabiti, da smo bili v Jugoslaviji Slovenci v košarki malce podcenjeni ali, kako bi rekel, malce odrinjeni na stran. Slovence, oziroma tedaj je bila v prvi ligi le Olimpija, so jemali nekako z levo roko. Vsakič ko smo premagali kakšnega velikana iz Jugoslavije, Cibono, Partizan ali na primer Split, ni bila le športna, ampak kar državna zmaga, če temu lahko tako rečem. Zavedali smo se, da slovenska košarka ni bila primerljiva z jugoslovansko, zato je bila vsaka zmaga še toliko več vredna - tudi pozneje v samostojni državi. Vse te zmage so bile, vsaj zame, ki sem imel čast, da sem igral tako v času nekdanje države kot tudi v samostojni Sloveniji, posebna draž.

So bili pa tedaj jugoslovanski klubi konkurenčni vrhu Evrope, ne tako kot danes, ko tako rekoč le Crvena zvezda drži korak z najboljšimi.
Res je. Ne smemo pozabiti, da so v Jugoslaviji vsi najboljši igralci ostali doma. Zdaj vsak košarkar, ki pokaže malce talenta, že pri 15 letih odide v tujino. Takrat smo ostali v domačih klubih in v istem igrali tudi po deset ali celo 20 let. Kakovost je bila drugačna. Ne bom rekel, da je primerljiva z današnjim časom, saj se košarka tako hitro in kakovostno razvija, toda vsi klubi so bili zelo močni. Bili so močnejši kot danes, če lahko sploh primerjamo. Ne bom povedal nič novega, ampak pravim, da se je v Jugoslaviji igrala najboljša košarka v Evropi. Zdaj so drugi časi in jih je težko primerjati. Meje so odprte. Pretok igralcev je prost, kar za majhno državo, kot je Slovenija, ni najbolje. A tako je in treba se je prilagoditi. Zato so bile te zmage nad klubi, ki so bili jugoslovanski in evropski velikani, še toliko večje.

Olimpija je bila takrat kar nekakšen vseslovenski klub, saj je imela podporo po vsej državi, kajne? Ste igralci čutili to evforijo?
Sam prihajam iz majhnega kraja. Ves čas že živim v Litiji in sem to občutil. Nismo bili popularni le v Ljubljani, ampak tudi drugje. To je z današnjega vidika nepredstavljivo. Govorim s košarkarskega vidika, ko je toliko uspeha v slovenskem športu, a žal ne v košarki. Takrat smo bili košarkarji poleg zimskih športov glavni športni nosilci države. Bilo je nekaj posebnega in to je težko opisati. Današnja mladina bo težko razumela. Imeli smo možnost, da smo živeli v čudovitih časih za šport in košarko. Želim si, da bi se še kdaj kaj takega ponovilo.

Vam je ta zmaga nad Cibono vlila dodatno samozavest oziroma je bila tista pika na i, da ste potem tudi na primer na tretji tekmi suvereno ugnali milansko Olimpio in šli naprej v Rim?
Znano je, da smo imeli trenerja, ki je tudi ob največjih uspehih ostal na trdnih tleh in tudi nas košarkarje skušal prizemljiti. Z zmago v tedaj košarkarskem Zagrebu smo dokazali, da imamo določeno kakovost. Ko v športu premaguješ bogatejše in večje klube, je zelo pomembno, da na njihovem terenu, kar je dokaz, da si kakovosten. Kar smo dosegli, smo dosegli z delom. Nismo imeli vrhunskih igralcev, ki bi sami odločali tekme, a smo bili pravi kolektiv, v katerem je bil na vsaki tekmi lahko najboljši nekdo drug. To se je pokazalo kot dobitna kombinacija. Zmaga v Zagrebu nam je dala dodatno samozavest in tudi naši navijači so verjetno takrat videli, da lahko naredimo še kaj več. Zmaga ni pomenila le športni, ampak kar narodni uspeh. Takrat se je država na neki način še delala in ni bilo toliko športnih uspehov. Ne toliko kot danes, ko je samoumevno, da naši športniki zmagujejo in premaguje marsikoga.

Je bilo po zmagi v Zagrebu kaj časa za slavje?
Slavili smo samo tisti večer. Že naslednji dan nas je Sagadin zbral na sestanku in treningu, da nam je, v narekovajih rečeno, zbijal kakršno koli preveliko evforijo. In prav je bilo tako. Kakovost športnika je, da se po porazih hitro pobere in na novo začne in da tudi po zmagah ne dela prevelike evforije. Zmago je temu posvetil veliko pozornosti. Slavili smo tisto noč, naslednji dan pa smo se že pripravljali za naprej.

Ko ste omenili še naslov v Lozani, bi si lahko želeli še lepša oziroma uspešnejša zadnja štiri leta kariere?
Pri meni je zanimivo, da sem z današnjega vidika imel dolgo športno kariero. Samo v Olimpiji sem bil 17 let, kar je rekord. Če danes pomislim, sploh ne vem, kako sem zdržal. Kar težko si je predstavljati, da si 17 let v enem klubu. V zadnjem desetletju moje kariere so številni igralci, kot so Zdovc, Vilfan in na primer Kotnik, s katerimi smo po osamosvojitvi orali košarkarsko ledino, odšli ali končali kariere. Od teh velikih igralcev sem ostal sam. Zadnja leta kariere bodo zaradi teh uspehov res ostala v lepem spominu. To so nepozabni trenutki. K sreči je dokumentirano, da bodo recimo lahko tudi moji vnuki videli, kako je bilo. Novim generacijam privoščim, da doživijo podobne sanje in uspehe, kot smo jih mi.

Zaradi vas ima številka deset pri navijačih Olimpije posebno mesto. Kako takšna klubska legenda, kot ste vi, gleda na zdajšnje stanje v klubu?
Danes je to manj pomembno, a včasih je bil dres neke vrste kult. Lastnoročno mi je številko deset predal legendarni Vinko Jelovac, ki je bil tudi desetletje v Olimpiji in zelo uspešen. 17 let sem nosil ta dres. Če sem pošten, še danes vedno pogledam, kdo nosi ta dres. To je simbolika. Lahko se pohvalim, da me še danes poznajo po številki deset. Kot sem omenil, je bilo to nepozabno obdobje. Treba je ceniti doživeto. Ne smemo pozabiti, da je zdaj nov način življenja. Igralci se vsako leto menjajo. Sploh Olimpija je pri tem fenomen, saj je vsako leto tako rekoč nova ekipa. V mojih časih smo skupaj zdržali po desetletje, zaradi česar je pot do uspeha lažja. Danes so drugi čas in to je treba upoštevati. Lojalnost in pripadnost sta tudi danes nujno potrebni in to je treba vzgajati. Koliko pa to uspeva trenutnemu vodstvu in igralcem, pa je druga plat. Tisti časi so bili zlati. Za časi Iva Daneua, našega idola, ki je v nekdanji državi dosegel največje uspehe v košarki, smo takoj mi, ki smo dosegli dva lepa rezultata, osvojitev evropskega pokala in tretje mesto na Final Fouru.

Normalno in realno je, da krivulja pada in se dviga. Tako se bo tudi košarka dvignila na določeno raven. To je nedvomno. Kdo bi si mislil, z vsem spoštovanjem, da bodo rokomet, odbojka in tudi nogomet dosegli tako raven, kot so jo zdaj. Te športne panoge so na res visoki ravni. Košarka je bila v prvih letih skoraj edina športna panoga, ki je dosegala izjemne uspehe. Zdaj je obratno. To pomeni, da bo po neki krivulji tudi košarka slej kot prej dosegla višjo raven. Treba pa je zdržati. Trajalo bo nekaj let. Če se bo v Sloveniji delalo z mladimi, kar sicer težko ocenjujem, ker nisem več poleg, oziroma bodo zadržali nadarjene mladeniče v domačem okolju, se bo raven dvignila prej. Če ne, bo trajalo nekoliko dlje, a se bo. To je normalni športni tok. Krivulja gre dol in gor. V Ljubljani imajo dobre pogoje. Stožice so bile narejene, da se vrhunski šport dvigne. Zdaj si je treba prizadevati za to, da bodo narejene ekipe, ki se bodo lahko spet borile za evropski vrh.

Vi ste dres s številko deset prejeli od Jelovca, ob slovesu ste ga pa predali Juretu Zdovcu, ki je potem postal tudi kapetan. Je bil pravi vaš naslednik?
Jure sicer pri Olimpiji ni zdržal tako dolgo, je pa igralec, ki je naredil čudovito in zelo uspešno kariero v tujini. Kmalu je šel, pa se potem spet vrnil. Nedvomno je Jure pravi, da jo je dobil. Mu kar pristaja ta številka. Če se malce pohvalim, so vsaj v tistih časih desetko nosili le nosilci Olimpije. Ta predaja od Jelovca prek mene do Zdovca je bila smiselna. Pozneje potem niso bili s to številko vsi tako kakovostni. Mi pa ugaja, če vidim, da ima dober igralec pri Olimpiji številko deset.

Na tisti tekmi proti Ciboni ste dosegli izjemno pomembno trojko prek roke Zdravka Radulovića, nato pa ste tudi popeljali žogo v napad pri zadnji akciji in jo predali Arielu McDonaldu. Za konec, se spominjate zadnjega napada na tekmi?
Konkretno se podrobnosti ne spomnim. Lahko pa zatrdim, da tudi če ostaneta minuta odmora in čas, da se dogovoriš za izpeljanko akcije, se na tej tekmi in tudi na splošno tako rekoč na igrišču nikoli ne izvede enak napad, kot je bil dogovorjen. Sliši se malce neverjetno, ampak je res. Igralci, če imajo malce samoiniciative in znanja, se dogovorijo in zaključijo. Prepričan sem, da je bilo dogovorjeno nekaj drugega, kot smo potem izpeljali. Se pa spomnim koša Stepanie. Še sam je bil šokiran in je še nekaj časa govoril, da ne more verjeti. Ne bom pozabil, ker mu ni bilo nič jasno. Prav zaradi tega, ker je bilo izpeljano drugače, kot je bilo dogovorjeno. Po navadi na takih tekmah zaključuje vedno najboljši ali tisti, ki je v posebej dobri formi. Stepania je bil dober in je tedaj že napredoval, a ni bil nosilec, da bi zanj pripravili akcijo. Tako da je kar 'padel notri'. Zato je bilo toliko bolj presenečen, a dal ga je in to je najpomembneje. Še nekaj dni je ponavljal, kako je to mogoče in kaj je bilo.

CIBONA – SMELT OLIMPIJA 61:62 (33:28)
6.000; Mulaomerović 19, Radulović 17, Alihodžić 8, Rimac 7, Kisurin in Marcelić po 5; McDonald 13, Stepania 10, Milić 8, Hauptman in Henrie po 7, Tušek in Jurković po 5, Kraljević 4, Horvat 2, Daneu 1.