LeBron James je eden najbolj prepoznavnih športnikov na svetu. Foto: Reuters
LeBron James je eden najbolj prepoznavnih športnikov na svetu. Foto: Reuters
David Stern
Davidu Sternu pomanjkanja poslovne žilice res ne moremo očitati. Foto: EPA
Dwight Howard in Kobe Bryant
Dwight Howard je najbolj dominanten center v ligi. Foto: EPA/Reuters

O tem se je za New York Times razpisal priznani športni novinar, soavtor knjižne uspešnice o srednješolskih začetkih pohoda LeBrona Jamesa do svetovne slave, Buzz Bissinger. Sprva se je zdelo, da je prehod igralcev iz srednje šole neposredno med profesionalce pretežak, saj z vsakim Jamesom ali pa Tracyjem McGradyjem pride tudi vsaj nekaj deset neuspešnih zgodb. Stern je zato skupaj s sindikatom leta 2005 dosegel dogovor o minimalni starosti 19 let za prihod v ligo, obenem pa so morali igralci po končani srednji šoli na nabor počakati vsaj leto dni.

NCAA in NBA-lastniki imajo svoj vpliv
To pomeni, da bi mlade superzvezde na kolidž odšle vsaj za leto dni (obstajajo redke izjeme, kot je Brandon Jennings, ki je raje izbral Evropo oz. Lottomatico Romo). Ali bi se v tem času res tako akademsko kot "življenjsko" dovolj izobrazile? Ali pa je Stern le klonil pod pritiski NCAA-ja, ki izgublja svojo privlačnost, in lastnikov NBA-klubov? Ti ne želijo, da jim košarkarji, ki so jih podpisali in izklesali po prihodu iz srednje šole, pobegnejo kot prosti igralci še pred 20. letom.

60 odstotkov NBA-igralcev bankrotira
Po drugi strani je Stern s tem skušal omejiti dostop raznih skavtov in menedžerjev do srednješolskih telovadnic, kjer mladi, ambiciozni mladeniči, še posebej v košarkarskem svetu, ob obljubah o "poti med zvezde" izgubijo stik z realnostjo. Ste vedeli, da sčasoma kar 60 odstotkov vseh igralcev v ligi bankrotira? Da mnogi košarkarji, potem ko sebe in svoje bližnje obdarijo z razkošnimi avtomobili in še razkošnejšimi hišami, še vedno ne vedo, kaj so to davki?

Od Garnetta do Howarda
Je za to res kriv nevpis na univerze? Statistika pravi drugače. Obstajajo tragične zgodbe košarkarjev, ki so se odločili za neposreden prehod, vendar so te bolj izjema kot pravilo. Od 21 srednješolskih igralcev, ki so se na nabor prijavili med letoma 1975 in 2001, so štirje postali superzvezdniki: Kevin Garnett, Kobe Bryant, Jermaine O'Neal in McGrady, štirje pa sanj o NBA-ju niso uresničili. Do leta 2005 jih je bilo izbranih še 26, od tega jih je 20 v prejšnji sezoni še nastopalo v ligi, trije pa krojijo njeno marketinško podobo: ob Jamesu še Dwight Howard in Amare Stoudemire.

Na predavanja jim sploh ni treba hoditi
Raziskave med letoma 1996 in 2006 so potrdile, da so srednješolski novinci po učinkovitosti uspešnejši od univerzitetnih in da, najbrž bi pričakovali drugače, redkeje pridejo v navzkrižje z zakonom. Torej, komu je zvišanje starostne omejitve koristilo? Igralcem ne. Tudi če obiskujejo kolidž leto dni, običajno to nima zveze z izobraževanjem. Ob pravi izbiri programa se jim na predavanjih po prvem semestru sploh ni treba pokazati.

Študent/profesionalni športnik - največkrat farsa
Če bi Sterna res skrbelo za košarkarje, bi z njimi raje podelil kakšen kos multimilijonske pogače, ki mu jo s svojo prepoznavnostjo in igrami prinašajo, kot pa skupaj z NCAA-jem podpiral ideje o "študentih/profesionalnih športnikih", ki se po navadi sprevržejo v farso. Ali pa skupaj z NCAA-jem ustanovil posebne sklade, od katerih bi obetavni študenti v teh zahtevnih gospodarskih časih dobivali štipendije.

Navsezadnje pa je od vsakega posameznika odvisno, kako bo zgradil svojo kariero in pod vpliv kakšnih ljudi bo zapadel.