Če berete te vrstice, potem verjamem, da ste si v desetih dneh najbrž vzeli kar nekaj časa za branje, gledanje in poslušanje najrazličnejših odzivov in komentarjev po selitvi Luke Dončića v Kalifornijo. Precej različnih vidikov smo pokrili in obravnavali tudi na naši spletni strani.

Sorodna novica Misel na Jordanov citat ob menjavi stoletja: "In to sem vzel osebno"

Seveda se je treba na začetku zavedati izhodišča − ker je osrednji akter zgodbe tudi slovenski reprezentant, je bila novica še toliko bolj zanimiva v Sloveniji. A to še zdaleč ni le slovenska zgodba, nepričakovana menjava je popolnoma zaznamovala ameriški šport. Ta je v začetku februarja običajno povsem v znamenju ameriškega nogometa oziroma Super Bowla. Tega je v svoj tedenski fokus dal le Fox, ki je imel letos pravico prenosa, preostali ameriški (pa tudi svetovni) medijski ustroj pa je v ospredje odštevanje pred Super Bowlom postavil košarkarsko menjavo.

A tokrat ne bi rad pisal o (športni) logiki in smiselnosti. Začnimo raje pri lastnikih Dallasa in njihovem izhodišču. Šport je posel. Izjemno bogat posel, kjer se vrti ogromno denarja, veliko odločitev pa je usmerjenih v kovanje dobička. Lastniki vsaj običajno niso strastni navijači, ki bi mahali s šalom in zastavicami, kričali ob napetih akcijah, njihov utrip pa bi ob zaključkih tekem drvel proti 200. Seveda poznamo nekaj izjem, eden od takih je bil gotovo Mark Cuban, ki je imel v lasti (kakšna ironija) prav Dallas.

Boris (kakor je malo manj znani vzdevek Cubana) je pri vodenju ekipe pogosto deloval kot navijač, kar so nekateri dolgoročno videli kot slabo lastnost, česar pa so v Dallasu vajeni (vprašajte le navijače Cowboysov). Ko je poslovnež leta 2023 večinski del prodal družini Adelson, so se iz vodstvenih struktur umaknila čustva. Kar ni nujno ne dobro, ne slabo, pomemben je le premik v razmišljanju, kjer je gonilo vseh potez postal izključno posel oziroma (finančna) optimizacija. Športniki so s tem zreducirani zgolj na šahovske figure. Kar spet ni nujno ne dobro, ne slabo, to je pač njihova služba, ki so jo sami izbrali in so zanjo dobro plačani.

Zdaj pa pridemo do ključne točke, kjer pa je vendarle treba upoštevati čustva, ki se skrivajo v navijačih. Te je treba upoštevati, (vrhunski) šport brez navijačev kaj hitro izgubi veliko svoje vrednosti.

Da, verjamem, da se lahko sliši kot puhlica ali stereotip, ki pa je še kako resničen. Četudi družina Adelson na ekipo Mavericksov gleda izključno kot igro številk, se mora zavedati, da ta (pre)tok številk omogočajo prav navijači, ki hodijo na tekme, kupujejo vstopnice, drese in še marsikaj drugega.

Prav navijači so se čutili najbolj izdane, ker se ekipa ni odrekla le odličnemu košarkarju, ki naj bi po vseh (ne)napisanih pravilih šele prihajal v svoja najboljša leta, odličnemu strelcu in generacijskemu talentu, ki je igralce okoli sebe delal boljše, ampak tudi nekomu, ki je simbolno predstavljal njihovo ekipo. Nekoga, ki je vedno verjel v zmago, se na parketu igral, s svojimi magičnimi potezami skrbel za "vau trenutke", ne nazadnje pa je bil tudi uspešen, saj je ekipo lani pripeljal korak do prstana. V očeh navijačev ni bil le naslednik Dirka Nowitzkega, ampak tudi Izbranec in njihov Simbol.

Verjamem, da je imelo vodstvo svoje razloge za menjavo in v tem razmišljanju niti niso najbolj pomembni (naj si bo to nedisciplina, prehrana, teža, nagnjenost k poškodbam, dvomi o smiselnosti supermaksimalne pogodbe, prevelik ego, želja po selitvi v Las Vegas ...). Vodstvo je na čelu s športnim direktorjem Nicom Harrisonom potegnilo dramatično in vprašljivo potezo. Nenavadno potezo, gotovo. A prave težave so se za vodstvo Dallasa s tem šele začele.

Večino popotresnih sunkov je sprožila domina, na kateri je pisalo PR. Dallas se je prizme komuniciranja "utemeljitve menjave" lotil nepremišljeno in slabo. Navijačem bi moral dati vsaj nekaj smiselnega. Recimo, da razume njihovo slabo voljo, da je tudi njim težko, da naj imajo navijači potrpljenje. A kmalu je začel z namigovanji o nihanju Lukove teže, kar naj bi koreliralo z njegovimi poškodbami, marsikateri spin pa se je vrtel tudi o njegovi (ne)disciplini in pripravljenosti za delo. Četudi so si to res mislili, bi morali to zgodbo prodati popolnoma drugače.

Določenemu delu navijačev to gotovo ni bilo všeč, sledili so prvi spontani odzivi, nestrinjanje, celo pogreb. Padale so vse večje komunikacijske domine. Harrison se je v prvem odzivu na menjavo smejal in šalil ter spet povsem prezrl vidik navijačev. Piko na i vsemu pa je dal prav lastnik Patrick Dumont, ki je Dončiću med vrsticami očital, da nima prave predanosti, kulture, zmagovalnega pristopa in ni osredotočen na zmago. Spet neprimerno zgolj iz vidika, da je bil Dončić glavni vzrok, da so Mavsi lani osvojili zahodno konferenco, Luka pa je vidno krvavel. Težko si predstavljam večji simbol predanosti ekipi. Da niti ne omenjam Dumontove omembe Shaquilla O'Neala kot primer vzornega igralca. Da, to je isti Shaq, ki ga je soigralec Kobe Bryant opisal kot lenega in to naj b bi bil glavni vzrok, da Lakersi pod njuno taktirko niso osvojili še bistveno več prstanov. Dumont je očitno našteval le izjemno dobre igralce, ni pa niti slučajno pomislil na (ali celo poznal) njihove celotne zgodbe.

In domine so padale še naprej. Kot da bi v klubu hoteli pozabiti na glavnega nekdanjega zvezdnika in spremeniti fokus, so v središče takoj potisnili Anthonyja Davisa, ki se je komaj vrnil po poškodbi, na debiju proti Houstonu je začel res vrhunsko, a nova poškodba (brez stika!) je pokazala, da so v klubu morda preveč hiteli z njegovo vrnitvijo. Če bi drugače ravnali s prejšnjo komunikacijo, morda ne bi ubrali te strategije in se morda omenjeni igralec ne bi niti poškodoval. Vem, špekulacije.

Kot je morda tudi asociacija na naslednjo padlo domino − izgon iz dvorane tistih navijačev, ki so si na tekmi proti Sacramentu drznili kričati "Odpustite Nica". Seveda so številni gledalci to posneli. Kot so tudi izbruh Cubana, ki se je drl na nekatere nezadovoljne navijače. Duh ni le ušel iz skrinjice, ampak je naselil celotni American Airlines Center. Pri Dallasu bodo najbrž še kako veseli krajšega premora zaradi vikenda vseh zvezd.

Navijači niso pomembni le zaradi prej opisanih stvari. Brez navijačev ni kluba. Simbol brez "vere" izgubi svojo vrednost oziroma pomen. Dobro je znana miselna vaja, kaj bi se zgodilo, če bi vsi prenehali verjeti, da na primer bankovci predstavljajo finančno vrednost, kaj hitro bi postali zgolj navaden papir. Enako je tudi s športnimi simboli. Če bi večina navijačev res nehala "verjeti" v Dallas, bi njihova vrednost precej padla. Neverjetno se zdi, da si klubska oblast serijsko zabija avtogole in jezi lastne navijače. Morda se bo njihova odločitev dolgoročno izkazala za pravilno, trenutno pa v njej lahko vidimo samo šolski primer slabe komunikacije in neprimernega odnosa do lastnih navijačev.