26. maj 1999, stadion Nou Camp v Barceloni, finalista Manchester United in Bayern, prvaka Anglije in Nemčije, držav, ki sta tradicionalno veliki nasprotnici, pa ne samo na športnem področju.

Začetek tekme je bil popolnoma po okusu Münchenčanov, saj je Mario Basler že v 5. minuti zadel s prostega strela z roba kazenskega prostora. Živi zid – pa tudi Peter Schmeichel – bi lahko posredovala bolje.

Tudi v nadaljevanju je srečanje potekalo po nemških notah. Bayern je z nekoliko bolj defenzivno igro in prežanjem na protinapade popolnoma onemogočil Angleže, ki niso našli poti do vratarja Kahna. Tudi zato ne, ker sta morala finale zaradi kartonov izpustiti naravni vodja moštva Roy Keane in Paul Scholes.

Zapravili zaključni žogi
Trener Alex Ferguson je v 67. minuti v igro poslal Teddyja Sheringhama, 15 minut pozneje pa še večnega "jokerja" s klopi Norvežana Oleja Gunnarja Solskjära. A menjavi vsaj na začetku nista prinesli bistvenih sprememb. Nasprotno, Bayern si je priigral dve zaključni žogi. V 78. minuti je Mehmet Scholl z lobom zadel vratnico, malo pozneje pa je Carsten Jancker zgrešil nemogoče: z nekaj metrov je s "škarjicami" spet stresel okvir vrat.

Čas se je iztekal, Bayernovi navijači so že začeli slaviti, Angležem pa se je obetal še en boleč nogometni poraz z Nemci. Še preden je četrti sodnik pokazal tri minute podaljška, so "rdeči vragi" prek Solskjära in Sheringhama izpeljali obetavni akciji, a sta bila poskusa lahek plen za Oliverja Kahna.

Rezervista zrežirala dotlej neviden preobrat
V "podaljšku" se je Manchester preselil na polovico Bayerna. David Beckham je na levem krilu v ogenj poslal Garyja Nevilla, čigar podajo v kazenski prostor je Stefan Effenberg izbil v kot. Zadnja priložnost za United. V kazenski prostor je pritekel tudi Schmeichel. Napetost narašča. Podaja Beckhama po "bilijardu" pride do Ryana Giggsa, čigar strel z roba kazenskega prostora pride do Sheringhama, ta pa z nekaj metrov vrne Otočane med žive. Semafor kaže natanko 90 minut in 35 sekund.

Navdušenje Angležev je bilo nepopisno, Nou Camp pa se je že pripravljal na podaljške. A Manchester se s tem ni zadovoljil. Grogiranim Bavarcem je želel zadati odločilni udarec. Solskjär je podobno kot malo pred tem Neville na levi strani izsilil kot. Znova ga izvaja "Becks", Sheringham na prvi vratnici nebeško skoči in podaljša do Solskjärja, ki podstavi nogo in žogo ob 92:17 zabije pod prečko za neverjetnih 2:1. Norvežan je potrdil sloves "morilca z otroškim obrazom".

Manchester je slavil, na igrišče je pritekla vsa "klop", "Veliki Danec" Schmeichel, sicer po očetu Poljak, je prevračal kozolce ... Na drugi strani Bayern ni dojel, kaj se je zgodilo. Jancker ni mogel zadrževati solz, Samuel Kuffour je v obupu tolkel po travi, karizmatični Lothar Matthäus pa je nemo zrl predse ...

Dotolčene Nemce, ki so obležali na igrišču, je moral za zadnjih nekaj sekund igre pobirati celo italijanski sodnik Pierluigi Collina. Trener Ottmar Hitzfeld je bržkone obžaloval, da ključna igralca Matthäusa in Baslerja ni pustil na igrišču do konca tekme.

Ferguson: Ne znajo se vdati
Po tekmi je Ferguson strnil: "Najpomembnejši je bil duh moštva. Nikoli se ne vdajo, saj se niti ne znajo. Trener lahko govori o taktiki, vendar če igralci v sebi ne prebudijo zveri, nič ne pomaga. Ljudje ne bodo nikoli pozabili tega moštva, ki je najboljše od vseh, kar sem jih kdaj treniral. S to tekmo so se zapisali med legende."

Manchester je tako še drugič postal evropski prvak. In to na simboličen datum. 26. maj je bil namreč rojstni dan legendarnega trenerja "rdečih vragov" Matthewa Busbyja, ki je leta 1968 moštvo vodil do prvega naslova. Takrat je na Wembleyju s 4:1 padla Benfica. Busby bi tistega majskega večera praznoval natanko 90 let. A usoda je hotela, da je odšel šest let prej.