Štiri skakalnice, štiri tekme, dve državi. Skakalna srenja je deset dni osredotočena na mejo med Nemčijo in Avstrijo, kjer je na sporedu tretje največje skakalno tekmovanje na svetu. Večjo veljavo imajo le olimpijske igre in svetovno prvenstvo.

Vedno enak vrstni red
Novoletna turneja se zadnja leta tradicionalno začne v Nemčiji ob koncu koledarskega leta v Oberstdorfu. Skakalci se nato preselijo v Garmisch Partenkirchen, ki tekmo gosti na novoletni dan. To je edino prizorišče, kjer tekma vsako leto poteka na isti dan. Tekmovanje se nato preseli v Avstrijo, kjer skakalci tekmujejo v Innsbrucku in Bischofshofnu.

Na novega leta dan že leta 1921
Zibelka turneje se je rodila v Ga-Pa-ju, ki je prvič tekmo na novoletni dan priredil že daljnega leta 1921. Tradicijo je prekinila druga svetovna vojna. Po koncu šestletne morije nemški skakalci zaradi povojnih sklepov niso smeli tekmovati na mednarodnih tekmovanjih. Organizatorji tekem v Garmischu so se po vojni povezali z organizatorji tekem v Innsbrucku. Med letoma 1946 in 1948 je bila na sporedu prva različica turneje, na sporedu sta bili tekmi na obeh prizoriščih, tekmovali pa so le nemški tekmovalci.

Prvo turnejo dobil Bradl
Končno rojstvo je sledilo ob koncu leta 1952, ko sta se omenjenima prizoriščema pridružila še Oberstdorf in Bischofshofen. Prva mednarodna turneja je tako potekala v sezoni 1953. Prva tekma je bila na novoletni dan v Ga-Pa-ju. Sodelovali so Avstrijci, Nemci, pet Slovencev, štirje Švedi, trije Norvežani in Švicar. Do konca turneje so se zvrstile tekme v Oberstdorfu, Innsbrucku in Bischoshofnu. Zmagovalec prve turneje je bil Avstrijec Sepp Bradl, ki je dobil tekmo v Innsbrucku, na preostalih skakalnicah pa je bil drugi.

Izumili tekmovanje na izpadanje
Rodila se je zgodovina, rodilo se je eno najuglednejših tekmovanj. Kljub občasnim vremenskim težavam so organizatorji vsako leto izpeljali vse štriri tekme - vedno na štirih različnih skakalnicah. Edina večja novost je prišla v sezoni 1996/97, ko so organizatorji uvedli tekmovanje na izpadanje. Tekmovalci so se glede na izide v kvalifikacijah razdelili v 25 parov (1. proti 50. v kvalifikacijah, 2. proti 49. ...). V finale so se uvrstili vsi zmagovalci dvobojev in pet najboljših poražencev. Tovrstna oblika tekmovanja poteka le na novoletni turneji.

Ahonen ima kar pet zmag
Poglejmo si nekaj statističnih podatkov. Največ skupnih zmag je osvojil Janne Ahonen, ki je turnejo dobil kar petkrat. Nemec Jens Weissflog je štirikrat turnejo končal na najvišji stopnički. Turnejo sta po trikrat dobila Nemec Helmut Recknagel in Norvežan Björn Wirkola. Ta je edini, ki je dobil tri zaporedne turneje (1967-1969). Weissflog si deli še en rekord, saj ima skupaj z Wirkolo največ posameznih zmag na turneji - 10. Sledita jima Finca Ahonen (9) in Matti Nykänen (7).

Hanni edini dobil vse štiri tekme
Ljubitelji skokov ne bodo nikoli pozabili 50. izvedbe tekmovanja, ko je nemški as Sven Hannawald kot edini skakalec do zdaj dobil prav vse štiri tekme. Dosežek, ki je dolgo časa veljal za nemogočega. Cena neverjetnega uspeha je bila morda prevelika, saj je moral Hannawald kmalu po življenjskem uspehu zaradi sindroma izgorevanja končati kariero.

Leta 2006 delitev končne zmage
Na posameznih tekmah se je trikrat primerilo, da sta tekmo na vrhu končala dva tekmovalca (Finca Eino Kirjonen in Aulis Kallakorpi v Oberstdorfu 1955, Norvežan Per Bergerud in Nemec Manfred Deckert v Innsbrucku 1982 ter Nemec Jens Weissflog in Avstrijec Andreas Felder v Garmischu 1991). V zgodovino se je vpisala tudi turneja leta 2006, ko sta prvič v zgodovini turnejo dobila dva tekmovalca - to sta bila Ahonen in Čeh Jakub Janda (1.081,5 točke). Razlika med prvim in drugim tekmovalcem je bila največja leta 2001, ko je Poljak Adam Malysz imel pred drugim Ahonenom kar 104,4 točke naskoka. Malysz je turnejo končal s 1.045,9 točkami, s čimer je postal prvi tekmovalec, ki je prebil magično mejo tisoč točk.

Vsi zmagovalci
2008 Janne Ahonen (Finska)
2007 Anders Jacobsen (Norveška)
2006 Janne Ahonen (Finska) in Jakub Janda (Češka)
2005 Janne Ahonen (Finska)
2004 Sigurd Pettersen (Norveška)
2003 Janne Ahonen (Finska)
2002 Sven Hannawald (Nemčija)
2001 Adam Malysz (Poljska)
2000 Andreas Widhölzl (Avstrija)
1999 Janne Ahonen (Finska)
1998 Kazujoši Funaki (Japonska)
1997 Primož Peterka (Slovenija)
1996 Jens Weissflog (Nemčija)
1995 Andreas Goldberger (Avstrija)
1994 Espen Bredesen (Norveška)
1993 Andreas Goldberger (Avstrija)
1992 Toni Nieminen (Finska)
1991 Jens Weissflog (Nemčija)
1990 Dieter Thoma (Zahodna Nemčija)
1989 Risto Laakkonen (Finska)
1988 Matti Nykänen (Finska)
1987 Ernst Vettori (Avstrija)
1986 Ernst Vettori (Avstrija)
1985 Jens Weissflog (Vzhodna Nemčija)
1984 Jens Weissflog (Vzhodna Nemčija)
1983 Matti Nykänen (Finska)
1982 Manfred Deckert (Vzhodna Nemčija)
1981 Hubert Neuper (Avstrija)
1980 Hubert Neuper (Avstrija)
1979 Pentti Kokkonen (Finska)
1978 Kari Ylianttila (Finska)
1977 Jochen Danneberg (Vzhodna Nemčija)
1976 Jochen Danneberg (Vzhodna Nemčija)
1975 Willi Pürstl (Avstrija)
1974 Hans Georg Aschenbach (Vzhodna Nemčija)
1973 Rainer Schmidt (Vzhodna Nemčija)
1972 Ingolf Mork (Norveška)
1971 Jirži Raška (Češkoslovaška)
1970 Horst Queck (Vzhodna Nemčija)
1969 Björn Wirkola (Norveška)
1968 Björn Wirkola (Norveška)
1967 Björn Wirkola (Norveška)
1966 Veikko Kankkonen (Finska)
1965 Torgeir Brandtzäg (Norveška)
1964 Veikko Kankkonen (Finska)
1963 Toralf Engan (Norveška)
1962 Eino Kirjonen (Finska)
1961 Helmut Recknagl (Vzhodna Nemčija)
1960 Max Bolkart (Zahodna Nemčija)
1959 Helmut Recknagl (Vzhodna Nemčija)
1958 Helmut Recknagl (Vzhodna Nemčija)
1957 Pentti Uotinen (Finska)
1956 Nikolaj Kamenski (Sovjetska Zveza)
1955 Hemmo Silvennoinen (Finska)
1954 Olav Björnstad (Norveška)
1953 Sepp Bradl (Avstrija)

Po državah:
Nemčija (Vzhodna + Zahodna) 16
Finska 16
Norveška 10
Avstrija 9
Češka (+ Češkoslovaška) 2
Slovenija 1
Japonska 1
Poljska 1
Sovjetska Zveza 1

Slavko Jerič