Vzkliki evforičnih navijačev so namenjeni zdaj 30-letnemu kapetanu pivovarjev Edvardu Kokšarovu, ki je pred sezono 1999/2000 zaradi prenizke ponudbe zavrnil legendarnega trenerja Vladimirja Maksimova in se iz rodnega Krasnodarja, milijonskega mesta na jugu Rusije, namesto v Moskvo oziroma Čehov podal v Celje, kjer je v naslednjih sezonah s predanostjo klubu osvojil srca navijačev.

Tudi zato je pravi mož za napovedi pred novo sezono, v katero Celjani stopajo s prenovljenim moštvom, a s praktično enako visokimi cilji kot v preteklih letih.

Moštvo se je pred letošnjo sezono kar precej spremenilo, saj je prišlo sedem novincev, nov pa je tudi trener. Kako ste vi zadovoljni z okrepitvami? Bi koga izpostavili?
Tako se je odločil klub, gre za pomladitev ekipe. Jaz kot igralec ne morem biti niti zadovoljen niti nezadovoljen, ampak moram to odločitev sprejeti. Odšli so seveda pomembni igralci, tudi prišli so dobri, zdaj pa je odvisno, kako hitro se bo ekipa uigrala in kako se bodo novinci vklopili v moštvo.

Je mogoče povleči kakšne vzporednice s šampionskim moštvom, ki je leta 2004 osvojilo Ligo prvakov?
Podobnost je edino v tem, da smo tisto leto osvojili Ligo prvakov, potem ko nas nobena ekipa ni resno jemala. Podobno je letos. Imamo spremenjeno ekipo, nasprotniki nas spoštujejo, a resno nas ne jemljejo. In v tem vidim našo največjo prednost in priložnost.

Po odhodu Uroša Zormana se zdi, da ste najbolj šibki ravno na mestu srednjega zunanjega, to je na položaju organizatorja igre?
Uroš Zorman nam je pomenil veliko, saj je ogromno delal za ekipo. Nekaj let smo igrali skupaj in ekipa je bila nanj navajena. Zdaj smo dobili nove igralce na tem položaju. Zaenkrat iščemo pravo rešitev, ki bi ga ustrezno zamenjala.

Kdo je najprimernejši? Denis Špoljarič, David Špiler ali Borut Ošlak?
Vsak od njih se lahko izkaže, vsak od njih pa tudi rabi čas, da spozna ekipo. Nekdo več, drugi manj.

Trener Miro Požun vas je uspešno vodil štiri leta. Zamenjal ga je Kasim Kamenica. Kako bi ju primerjali?
Težko bi ju primerjal. O Miru Požunu bi rekel samo lepe besede. Skupaj smo osvojili Ligo prvakov in preživeli veliko lepih trenutkov. Kamenica je bolj trd trener, zahteva več discipline. Ima drugačen način dela. A mi smo profesionalci, ne smemo se obremenjevati s trenerji, ampak moramo situacijo sprejeti takšno, kot je. Sicer pa bodo na koncu uspehi ali neuspehi pokazali, kdo od njiju je bil boljši.

Vodstvo kluba si je za letošnjo sezono postavilo visoko cilje: obe domači lovoriki, medtem ko je v Ligi prvakov tiha želja polfinale. Uresničljivo ali vendarle previsoko?
Takšne cilje imamo že dolgo časa. Cilji so uresničljivi. Pri Ligi prvakov bi morali imeti za polfinale srečo pri žrebu.

S kakšnim rezultatom bi bili zadovoljni vi?
Osebno bi bil zadovoljen z obema domačima lovorikama in s še eno zmago v Ligi prvakov.

Žreb v Ligi prvakov vam je namenil Gummersbach, Sandefjord in Reykjavik. Po predvidevanjih naj bi se za prvo mesto udarili z Nemci, za katere igrajo stari znanci Momir Ilić, Vedran Zrnić, Milan Vučičević. Poleg tega velja omeniti še Islandca Roberta Gunarssona in Francoza Daniela Narcissa. Ste vi močnejši?
Rokomet se je tako razvil, da vsaka država zna igrati dober rokomet. Preseneti lahko vsaka ekipa in ne bi rekel, da se bomo za prvo mesto borili samo mi in Nemci. Po imenih smo že favoriti, a na koncu bodo odločale malenkosti. Vsaka tekma bo odločilna. Upam in verjamem, da bomo mi osvojili prvo mesto v skupini.

Že v soboto vas za uvod čaka Sandefjord, s katerim do zdaj še niste igrali. Na Norveškem vas najbrž zanima le zmaga?
Po navadi je prva tekma zelo nervozna in živčna, toda poskušali bomo prinesti obe točki v Celje.

Večina meni, da je prvi favorit letošnje Lige prvakov branilec naslova Ciudad Real. Bi tudi vi stavili na njih?
Veliko ekip v Ligi prvakov je dobrih. Težko je reči, ali je Ciudad Real prvi favorit ali ne. Seveda ima dobre igralce, toda to velja tudi za Kiel, Montpellier, Čehovske Medvede in še marsikdo lahko preseneti, vključno z nami.

Igralci prihajajo in odhajajo iz Celja, vi pa kljub verjetno bogatejšim ponudbam ostajate v mestu ob Savinji. Kaj je tisto, zaradi česar ste zvesti pivovarjem?
Vesel sem, da sem prišel in ostal v Sloveniji, kjer živim že skoraj osem let. Zadovoljen sem. Razlogov za zvestobo Celju je več, najpomembnejši pa je gotovo ta, da za klub igram s srcem.

Vaš zaščitni znak na igrišču je izjemna borbenost in vzdržljivost. Čeprav večinoma igrate vso tekmo tako v obrambi kot tudi v napadu, ste le redko poškodovani. V čem je skrivnost? So to geni, hrana ali podnebje v Krasnodarju, kjer ste odraščali?
Težko odgovarjam na taka vprašanja, saj sem vraževeren. Govorijo mi, da nisem bil nikoli poškodovan, jaz pa jim odgovarjam, da je bolje, da se na to temo ne pogovarjamo, da se ne bi slučajno kaj zgodilo.

V Sloveniji ste že osem let, mentaliteto Slovencev ste verjetno že dobro spoznali. Smo si z Rusi kaj podobni?
Seveda. Imamo skoraj isto mentaliteto. Poleg tega sta si ruska in slovenska hrana zelo podobni, zato se mi ni bilo težko navaditi na Slovenijo.

Kaj pogrešate Krasnodar oziroma Rusijo?
Ne bi rekel, da pogrešam mesto, ampak sorodstvo. V Krasnodarju imam namreč mamo in sestro, tudi ženini starši so tam. Sicer pa že osem let živimo tukaj, tako smo navajeni na Slovenijo in Celje, da je to že druga domovina. Ko odidemo v Krasnodar na obisk, si običajno že po 14 dneh želimo nazaj.

Zanimivo je, da kot eden najboljših ruskih igralcev nikoli niste nastopali za Čehovske Medvede, kot večina največjih talentov, ampak ste v Celje prišli iz Krasnodarja. Kako to?
Takrat Maksimov ni imel dovolj denarja zame. Še kasneje mi je vsakič, ko se mi je iztekla pogodba, dejal, naj pridem v Čehov, kjer domujejo Medvedi.

Pred vami je še nekaj let aktivnega igranja – v dresu Celja ali ne? Kaj pa potem?
Želel bi si, a malo je igralcev oziroma ne poznam nobenega, ki bi končal kariero v Celju. Upam, da bom jaz prvi, toda v življenju nikoli ne veš. Odločil sem se, da bom igral do 35. leta, nato bomo videli ... V Krasnodarju sem končal Fakulteto za šport. Imam diplomo, ki sem jo dal pred kratkim nostrificirati in po koncu aktivne kariere bi v Celju z veseljem ostal kot trener.

Torej se boste ustalili v Sloveniji?
Težko rečem, ali bom v Sloveniji ali bom šel nazaj v Rusijo. Na to gledam takole: vsak človek mora imeti delo, od katerega lahko živi. Če ga bom v Sloveniji dobil, bom seveda ostal.

A. V./RTV SLO