Doktor farmacije Joško Osredkar je predsednik slovenske protidopinške komisije. Zaposlen je kot svetovalec na Kliničnem inštitutu za klinično kemijo in biokemijo v sklopu Kliničnega centra v Ljubljani. Doktor Osredkar sodeluje pri boju proti dopingu v športu že od leta 1990, ko se je ustanovila slovenska protidopinška komisija na priporočilo Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Svetovni in olimpijski prvak v teku na 100 metrov Justin Gatlin ter nesojeni zmagovalec Dirke po Franciji Floyd Landis sta bila ujeta s previsokima ravnima testosterona.

Kaj je testosteron in kako sploh deluje v telesu? Zakaj je prepovedan?
Testosteron sodi v skupino spolnih hormonov, ki so naravni, in je prisoten tako pri ženskah kot moških, vendar pri slednjih v dosti večji količini, zato je označen tudi kot moški spolni hormon. Umetno sintetizirani testosteron pa spada med anabolne steroide, ki povečujejo maso in moč mišic, kar seveda pripomore tako k boljši telesni pripravljenosti športnika, kot tudi k hitrejši regeneraciji in končno tudi boljšim izidom. Lahko se ga jemlje oralno, v obliki kapsul in tablet, ali pa se inicijira v telo.

Dolgotrajnejša uporaba povzroča razne spremembe v telesu. Predvsem so prizadeta jetra. Ker prihaja do nenormalne rasti mišic, je obremenjen krvnožilni sistem. Srce je preobremenjeno, možno je povečanje srčne mišice. Pri moških se povečajo prsne žleze, pri ženskah se poveča poraščenost, posebno na mestih, značilnih za moške. Znižuje se jim tudi glas. Uporabniki postanejo agresivnejši, kar jim hkrati omogoča boljšo psihično pripravljenost, hkrati pa so bolj nepremišljeni in drznejši. Zaradi uporabe anabolnih steriodov je bilo že kar nekaj smrtnih primerov v športnih krogih.

Kako pravzaprav poteka dopinški test?
Vsak odvzem vzorca je sistematiziran in prav vsak postopek mora potekati po sprejetem in ustaljenem redu, kakor določa Svetovna protidopinška agencija (Wada) in njen kodeks. Obstajata dve vrsti testiranj: nenapovedane kontrole, ki se izvajajo po načrtih nacionalnih komisij, in kontrole na tekmovanjih, kjer jih zahtevajo organizator in športne zveze. Testiranje vodi posebna komisija, ki je sestavljena iz članov nacionalne protidopinške komisije, predstavnikov krovne organizacije tistega športa, katerega tekmovalce testiramo, in predstavnikov organizatorjev športne prireditve, kjer se testiranje izvaja.

Ko se vzorec urina in krvi odvzame, se sestavi štiri zapisnike, ki jih prejme vsaka izmed vpletenih strani, četrtega pa prejme pooblaščeni laboratorij, kjer se opravi preverjanje. Laboratorij ne prejme vseh podatkov, temveč so imena in zvrst športa ter podobni podatki šifrirani, tako da ne vedo čigave vzorce obdelujejo. Ko so laboratorijske preiskave končane, so izidi sporočeni nazaj isti komisiji, ki mora v primeru pozitivnega izida naprej posredovati informacijo športniku, njegovi športni krovni organizaciji in ustreznemu nacionalnemu olimpijskemu komiteju. Komisija, sestavljena iz teh naslovnikov, nato zasliši osumljenega športnika.

Lahko razložite, zakaj gre pri vzorcu A in pri vzorcu B? Zakaj je vedno treba čakati še na vzorec B?
Ko se odvzame urin in kri, se vzorec razdeli na dva dela. Eden je označen z A, drugi z B. Vzorec A se preveri v pooblaščenemu laboratoriju in če pride do pozitivnega primera, se s tem na zaslišanju seznani športnika, kateremu takrat začne teči tudi suspenz. Na zaslišanju lahko osumljenec zahteva preiskavo vzorca B. V laboratoriju nato ponovno analizirajo vzorec, le da tokrat le za tisto nedovoljeno snov, ki so jo našli v vzorcu A.

V zadnjem času se veliko govori o testu IRMS, ki naj bi pri Landisu brez dvoma dokazal, da je bil testosteron v njegovem telesu umetnega izvora. Kakšno je bistvo te metode?
Metoda IRMS pomeni v angleščini The Isotope Ratio Mass Spectrometry. To je postopek, pri katerem merimo razmerje med maso ogljikovih izotopov. V naravi je v vsej materiji prisoten ogljik z maso 12 (C 12) in v točno določenem razmerju tudi njegov neradioaktivni izotop C 13. S pomočjo te metode se že nekaj časa določa tudi starost predmetov v arheologiji, v protidopinških laboratorijih pa se uporablja že najmanj 5 let. Ker ima vsaka naravna snov določeno razmerje med C 12 in C 13, lahko 100-odstotno določimo, ali je kakšna snov naravnega ali umetnega izvora.

Tako so tudi dokazali, da je testosteron v Landisovem telesu umetno sintetiziran. Torej njegov izgovor, da enkratna uporaba anabolnega steroida (izmed osmih vzorcev je bil pozitiven le eden, tisti po njegovem veličastnem povratku v 17. etapi Toura) ne bi prinesla takšnega izboljšanja, bi še zdržal en razumen pogled na stvar. A v njegovem telesu so nedvomno našli umetni testosteron, tako da zdaj mora to nekako pojasniti pristojnim organom, mednarodni kolesarski zvezi in ameriškemu olimpijskemu komiteju.

Zakaj dopinga enostavno ne bi dovolili?
To bi pomenilo konec vrhunskega športa, saj v njem vladajo določene zakonitosti. Brez zaupanja javnosti v športnike bi zanimanje upadlo in posledično bi bilo konec športnih predstav v današnjem pojmovanju. Sama uporaba nedovoljenih sredstev je izredno škodljiva za zdravje, tako da že zaradi tega vidika ne smemo opustiti boja proti poživilom. Potem se krši tudi pravila poštenega šporntega boja. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je opredelili doping kot športno prevaro, tako postopke kot snovi same.

Kakšen odnos pa ima MOK do mamil? Te najbrž športniki uživajo za lastni "užitek" in ne za pomoč k boljšim dosežkom? (primer nogometaša Diega Maradone in olimpijskega zmagovalca iz Nagana v deskanju na snegu Rossa Rebagliatija, ki so mu zaradi uporabe marihuane sprva odvzeli zlato medaljo, nato so mu jo vrnili)
Tudi droge, kot so kokain, heroin in marihuana so škodljive za zdravje, tako da so po tem kriteriju uvrščene na seznam prepovedanih substanc, niso pa na seznamu nekatere sintetične rekreativne droge, kot so LSD in ecstasy. Primer Kanadčana Rebagliatija je še posebej zanimiv, ker je bila ta tema leta 1998 še ne povsem definirana. MOK je že imel »travo« na seznamu prepovedanih sredstev, medtem ko športnikova deskarska federacija še ne. To je bil tudi pravni temelj, zakaj je lahko dobil odličje nazaj. Droge v klasičnem pomenu same res ne pripomorejo k izboljšanju dosežkov ali k boljši pripravljenosti, so pa škodljive in vplivajo predvsem na psihično pripravljenost.

Od katerega leta športnike lovijo na dopingu?
Letos mineva ravno 40 let od prvega objavljenega seznama prepovedanih snovi. Takratni seznam je vseboval le šest substanc, zdaj po štirih desetletjih pa je na njem več kot 100 snovi, z vsemi sorodnimi farmaloškimi derivati pa jih je prek tisoč. Doping in boj proti njemu poteka že skozi celotno zgodovino organiziranega športa. Primere zlorab poznamo že iz antike. V srednjem veku so pri igrah imeli nepristranskega sodnika, ponavadi duhovnika, v katerega so tekmovalci pihali in jih je duhovnik lahko izločil, če so bili pod vplivom alkohola.

Menite, da bi morali nekatere stare rekorde, ki so jih dosegli predvsem športniki iz vzhodnih dežel, zbrisati?
Vemo, da so na primer na evropskem plavalnem prvenstvu leta 1989 v Bonnu Vzhodnonemke osvojile 13 zlatih medalj. Po spremembah v Vzhodni Evropi in združitvi Nemčij so odkrili vzorce teh »šampionk«. Laboratorij v Kölnu jih pregledal in ugotovil, da jih je bilo kar 11 pozitivnih. Ko pogledamo nekatere rekorde v atletiki in vidimo, da so nekateri stari več desetletij in so lastniki rekordov iz nekdanje Sovjetske zveze, Vzhodne Nemčije ali tudi ZDA, se zavedamo, da so rekordi najmanj sporni, če ne povsem oporečni. Vendar je spreminjanje stvari za nazaj občutljiva zadeva in tudi formalno pravno težko izvedljiva. Tako da je povsem mogoče, da se nekateri rekordi ne bodo nikoli izboljšali. Kot zanimivost naj navedem podatek, da bi bila zmagovalka ženskega meta v krogli iz Atlante leta 1996 s svojim izidom na OI 1980 v Moskvi šele šesta. To je pomenljiv prikaz, kako je sistematičen boj proti dopingu posegel v šport in hkrati omogočil pošten športni boj vsem.

Kako je v resnici z izgovori športnikov, da so vnesli nedovoljene snovi nevede (s šamponom, zobno pasto, hrano)?
Odgovornost za zlorabo vselej pripišemo športniku, saj se prepovedana snov nahaja v njegovem telesu in brez njegove vrednosti se to zgodi izredno težko. Posebni primeri so, ko kakšna snov le za malo presega mejno vrednost. V takih primerih se lahko dogodi, da je prišlo do stika s kontaminiranimi preparati. Tukaj mora športnik dokazati s pomočjo prič svojo nevednost ali zmoto. Kljub temu se kazen izreče, vendar dosti milejša. Dejansko je res, da obstaja problem kontaminiranih preparatov. Po neki raziskavi, ki je vzela pod drobnogled 600 zdravil, jih je bilo 15 odstotkov oporečnih. Zato se s tem namenom dosti vlaga v izobraževanje samih športnikov, njihovih zdravnikov, predstavnikov klubov. Vendar je treba biti pri tem jasen, če je na primer mejna vrednost marihuane presežena za 45-krat, kot je bila v enem letošnjem primeru, dvoma o krivcu ni.

Kako je slovenski šport pripravljen na izziv uporabe nedovoljenih poživil?
Slovenska protidopinška komisija je usposobljena na ravni drugih sorodnih komisij v naši soseščini. Veliko moči usmerjamo v izobraževanje. Pri odvzemanju vzorcev sledimo letnemu načrtu, kjer smo odvisni od financiranja iz proračuna. Pri tem delimo športe na stopnjo tveganja - v ospredju so predvsem vzdržljivostni športi. Letno skupaj odvzamemo okoli 300 vzorcev, od tega okoli 80 v kolesarstu in 50 v atletiki kot najbolj rizičnih športih. Moštveni športi v nacionalnem načrtu niso tako izpostavljeni, vseeno v končnicah državnih prvenstev v košarki in rokometu izvajamo testiranja. V nogometu so testiranja prisotna na vseh mednarodnih tekmah, tako reprezentančnih kot klubskih, jih pa financira Uefa. Seveda sodelujemo pri kontrolah, ki jih zahtevajo mednarodne športne zveze.

Kakšen večji oziroma odmevnejši primer bi lahko imel kakšne večje posledice v športu, kjer bi se dogodil, a verjamem, da bi to trajalo le kratek čas. Se pa lotevamo vseh primerov enako in čedalje večjo pozornost posvečamo tudi mladinskim kategorijam in amaterskemu športu. V letošnjem letu smo v Sloveniji odkrili štiri primere, od katerih je šlo v dveh primerih za tuja športnika, ki sta tekmovala v naši državi. Vzorce, ki jih jemljemo v Sloveniji, pošiljamo v pooblaščene laboratorije, največ v sosednjo Avstrijo in v Köln, pa tudi drugam, odvisno od zahtev in zasedenosti strokovnjakov.

Omenili ste amaterski šport?
Načrtujemo, da bomo začeli opravljati kontrole tudi na tej ravni tekmovanj, saj velja ocena, da je ravno tukaj največja stopnja zlorab nedovoljenih poživil. Rekreativni športniki so najpogostejši uporabniki dopinga, ko v želji po izboljšanju svoje pripravljenosti in dosežkov posegajo po anabolnih steroidih, kreatinu. S tem namenom tudi pripravljamo izobraževanja in delavnice za osnovnošolsko in srednješolsko mladino, da jih ozavestimo o nevarnosti takega početja. Velja opozoriti tudi na nejasno stanje na trgu farmakoloških preparatov in sredstev, ki se jih da dobiti v fitnes centrih ali še lažje na internetu. Na podlagi kodeksa Wade in evropske konvencije o boju proti nedovoljenim poživilom, Unesco pripravlja deklaracijo s tega področja, ki bi zavezala države k ureditvi teh vprašanj. Ko bo to sprejeto, bo država prisiljena zakonsko posredovati, tako bodo možni tudi inšpektorji, ki bi pregledovali, kaj se vse prodaja po lekarnah in raznih fitnesih.

Bo boj proti dopingu večni boj ali je možna zmaga nad njim?
Če se ozremo nazaj v preteklost in v sedanjost, res izgleda, da bo ta boj večen. Lahko se ga razloži tudi, kot da poteka v etapah. Enkrat je tehtnica na eni strani, drugič na drugi. Morebiti komu uspe zmagati na nedovoljen način; drugič je goljuf ujet pri dejanju, vendar sam ne gledam na to kot boj za zmago, temveč kot način, kako omogočiti športu, da ostaja šport.

T. G.