"Slovenija mi je dala na neki način vse. V Bosni tega nisem dobil, kar zadeva košarko. Nisem dobil nobenega poziva," pravi košarkar košarkarskega kluba Union Olimpija Alen Omić.

Košarka pa ni bila prvi Alenov šport. V svojih osnovnošolskih dneh je bil vratar v lokalnem nogometnem moštvu. V osmem razredu ga je opazil športni agent, ne zaradi njegovih obramb, temveč zaradi njegove višine. Alen je že takrat meril 195 centimetrov.

"Jutri boš zamenjal šport"
"Ves čas sem bil na nogometnem igrišču. Nekega dne je prišel starejši neznanec do mene in me vprašal, ali si želim zamenjati šport in kje so moji starši? Jaz sem mu rekel: 'Oprostite, ne vem, kdo ste, zakaj potrebujete moje starše?' - 'Vidim, da boš visok in vidim tvojo kariero v košarki,' mi je odgovoril. Povedal sem mu, kje stanujem in ga poslal k staršem. Ko sem prišel domov, mi je oče rekel, od jutri naprej boš zamenjal šport. Rekel sem 'dobro'."

Slovo ni bilo lahko
Po komaj dveh mesecih spoznavanja s košarkarsko žogo in obroči je Alen že dobil ponudbo za odhod v tujino. Njegov agent mu je našel klub v Črnomlju v Sloveniji. Alen je sprejel izziv, četudi slovo ni bilo lahko.

"Oče je rekel samo pogumno, vem, da boš zmogel, mati pa je jokala in ni mogla kaj veliko povedati. Meni je bilo težko, ko sem videl, kako mati joče, toda, pozdravili smo se in stopil sem na avtobus."

Prve slovenske besede se je naučil na igrišču
Komaj štirinajstletni Alen je skupaj s prijateljem zapustil svojo domovino in se odpravil v Črnomelj. Tam so mu ponudili vse, kar je potreboval, zato da bi se razvijal kot košarkar. Na novi kraj se je Alen hitro privadil, tu je začel hoditi tudi v srednjo šolo, a prve slovenske besede se ni naučil v šoli, temveč na košarkarskem igrišču po zaslugi svojega strogega trenerja.
"Naenkrat sem slišal, da se dere name: "Daj žogo od sebe, daj žogo od sebe!" Žoga?! Nisem vedel kaj pomeni 'žoga'. Vprašal sem enega prijatelja, ki je bil prav tako iz Bosne in on mi je pojasnil, kaj je žoga. To je bila prva slovenska beseda, ki sem se je naučil."

Hitro je rasel
V prvem letu bivanja v Sloveniji Alen ni samo pridno treniral, ampak je tudi naglo rasel. "V letu dni v Črnomlju sem zrasel dvanajst centimetrov. Po koncu sezone sem odšel v Bosno in vsi so me čudno gledali, češ kako to, da sem v enem letu toliko zrasel in se toliko spremenil, dejal sem jim, da Slovenija dela čudeže!"
Kmalu je sledil odhod v Laško, kjer si je z dobrimi igrami prislužil poziv v slovensko mladinsko reprezentanco. Dobre igre v slovenski reprezentanci pa so mu odprle vrata ljubljanske Olimpije. Alen si v prihodnosti želi zaigrati tudi v ameriški Ligi NBA, toda za zdaj se mu nikamor ne mudi, saj se v Sloveniji zelo dobro počuti.

"Če ti povem po resnici, v Sloveniji mi je lepo, tu je moj drugi dom, tu se lepo počutim. Trudil sem se, dajal vse od sebe, da bi me ljudje v Sloveniji vzljubili, in to počnem tudi danes, da bi le oni bili zadovoljni z mano in jaz z njimi. Slovenija mi je dala na neki način vse. V Bosni tega nisem dobil, kar zadeva košarko. Nisem dobil nobenega poziva. Potem ko so videli, da že leto ali dve igram za Slovenijo, so klicali agenta in spraševali, ali bi lahko igral za Bosno. Jaz sem rekel: 'Žal mi je, igral sem za Slovenijo in igral bom, dokler bo treba'."

Kako je na višini 2 metra 17 centimetrov?
Za konec nam je Alen zaupal tudi, kako je biti visok 2 metra in 17 centimetrov: "Ko si tako visok in ko gledaš malo nižje ljudi od sebe, si misliš, dobro, visok sem, vem, da me bodo malo čudno gledali, toda na neki način se nikogar ne bojiš."