Izučeni frizer po izobrazbi pravnik (nekaj časa je bil sodnik za prekrške v Domžalah), po srcu in poklicu pa novinar je bil zapisan alpskemu smučanju, saj je bil navsezadnje tudi sam smučar. Novinarsko pot je prehodil od kurirja pri Poletu in poročevalca pri Dnevniku (zaposlil se je leta 1953) in Tanjugu do komentatorja in urednika pri Delu, kjer je sicer začel pisati leta 1961.

V 55 letih novinarstva je v Ljubljani rojeni Dekleva poročal z dvanajstih olimpijskih iger, osmih zimskih in štirih letnih, napisal je tudi nekaj knjig. Svetovni pokal alpskih smučarjev je spremljal od prve tekme naprej leta 1968. Najraje je seveda pisal o slovenskih reprezentantih - od Tineta Muleja, Janka Štefeta, bratov Matevža in Slavka Lukanca, Ludviga Dorniga, Andreja Lakote, Andreja in Mirka Klinarja, Blaža Jakopiča in Mirana Gašperšiča do prvega zlatega rodu Bojana Križaja, Roka Petroviča, Borisa Strela, Jureta Franka in Tomaža Čižmana.

Dekleva je napisal za slovensko alpsko smučanje tri pomembne knjige: Bele arene o Bojanu Križaju, V službi smučanja o obdobju Toneta Vogrinca in 75 let smučanja v Tržiču, sodeloval pa je tudi pri knjigi o legendarnem Ingemarju Stenmarku.

Življenjsko pot si je delil z nekdanjo slovensko alpsko smučarsko reprezentantko Kristo Fanedl.