Ali je Slovenija dobila čisto pravega Kranerja, legendo MMC-jevih komentatorjev pod nogometnimi članki izpred let, ki je po pripovedovanju uporabnikov spleta serijsko tresel mreže v dresu PAOK-a? "Ne, nisem poznal. Zanimiva zgodba," se je nasmejal 23-letnik iz Zreč o omembi Kranerju, imaginarnega slovenskega nogometnega čudeža, ki je v spletni domišljiji še presegal podvige in nenavadni nogometni razvoj Milivoja Novakovića. Bi lahko Blaž Kramer postal eden izmed njegovih naslednikov?

"Poznam zgodbo Milivoja Novakovića, ki je postal znan v Sloveniji šele po 25. letu. Sam pri sebi sem si rekel, da sprejmem izziv v tujini, če se mi ponudi. Res nisem pustil pečata v Prvi ligi, a mogoče mi ga še uspe pustiti v Sloveniji. A ne prehitevamo," se 191 cm visoki napadalec zaveda, da mora predvsem še naprej redno igrati in dosegati gole za Zürich, da se dokončno prikaže tudi na reprezentančnem radarju Matjaža Keka.

Tretja liga, Prva liga, četrta nemška in zdaj prva švicarska
Konec oktobra je Blaž Kramer odločil švicarski Der Klassiker Zürich – Basel (3:2), in to s prvencem, na katerega je čakal deset tekem. Če je predtem grešil, je zdaj postal serijski strelec: 6 golov in podaja za pet zaporednih ligaških zmag modro-belih levov. Fizično močan, visok in hiter nogometaš, ki se hkrati zna zasidrati v nasprotnem kazenskem prostoru. Ob kombinaciji z nevsakdanjo nogometno potjo Zreče (matični otroški klub) - Šampion (od 14. leta do 3. SNL) - Aluminij (Prva liga)- Wolfsburg II (četrta nemška liga) - Zürich vsekakor zanimiv sogovornik.

Prvenec Kramerja v Švici za zmago na Der Klasikkerju

Od vašega odločilnega prvenca na derbiju z Baslom gre vam in klubu vse kot po maslu. Zakaj je takrat prišlo do klika?
Sezono smo kot ekipa začeli slabše. Veliko smo grešili v napadu, nismo veliko zmagovali. A pred derbijem z Baslom smo se začutili in se zavedeli, da ga lahko premagamo. Dobro smo začeli tekmo. Sam sem imel srečo v nesreči, poškodoval se je soigralec Mimoun Mahi in sem vstopil v igro. Upravičil sem zaupanje trenerja Ludovica Magnina in dosegel prvi ter odločilen gol.

Čeprav ste prišli iz četrte nemške lige, ste redno dobivali priložnost, četudi prvega gola ni in ni bilo.
Za napadalca, če na 10 golih ne zabijaš gola, vsekakor je pritisk. A sem se še privajal na igro, novo ligo. Sam sem vsak dan delal več na sebi. Na začetku nisem imel dovolj samozavesti, nisem povsem verjel vase. Saj smo se tako oni kot sam zavedali mojih dobrih lastnosti. Želeli so si hitrega in močnega napadalca, ki zna zadržati žogo. Vedeli so, da vsak igralec potrebuje svoj čas. Izkazalo se je, da sem začel po 10 tekmah zabijati. Od tiste tekme me tudi gledajo drugače. Kar so želeli, so dobili.

Zdaj ste s 6 goli prvi strelec Züricha, ki se je povzpel na 4. mesto švicarske superlige. Ste zdaj gonilna sila napada?
Res sem odločil nekaj tekem, a vedno zagovarjam ekipno načelo. Ekipni šport, kjer izid prihaja iz moštvenega dela. Ekipa naredi igralca, in ne igralec ekipo. Zdaj smo zmagali na petih zaporednih tekmah in naš cilj je dobiti preostali dve tekmi pred božično-novoletnim premorom. Na žalost zaradi štirih nabranih rumenih kartonov ne morem igrati naslednje tekme, kar je sreča za Servette. Pred premorom nas čaka še tretji St. Gallen.

Ali so z zmagovito serijo porasli klubski apetiti?
V švicarski superligi lahko vsak vsakega premaga. Sicer sta vodilna Young Boys in Basel razred zase, a smo ravno na derbiju pokazali, da lahko premagamo Basel. Verjamem, da bomo spomladi lahko ugnali tudi Yougn Boys, ki nas je sicer jeseni kar trikrat premagal s po 4:0, dvakrat v prvenstvu in še v pokalu.

Kljub višini – 191 cm – ste hiter nogometaš, izredno spreten v 16-metrskem prostoru, ki pa ne strelja veliko z glavo?
Odvisno, kako ekipa igra. Mogoče bi lahko izkoriščali mojo višino, a pri Zürichu gojimo igro po tleh. So pa zato rezerva pri meni res streli z glavo.

Ko se pogleda statistiko v mlajših kategorijah, pridemo do 18. leta, ko ste dosegli 19 golov na 28 tekmah za Šampiona in postali drugi strelec 1. mladinske lige. Ste predtem igrali drugje ali drugače?
Vedno sem bil napadalec. Govorili so mi, da imam nekaj talenta. V Sloveniji se je težko prebiti iz mladincev med člane. Zlasti, ker je moj klub NK Šampion iz Celja pri članih igral "le" v tretji ligi. Prebijal sem se skozi veliko preizkusov, po skoraj vsej Evropi. Ko ti vsak reče ne, hočeš obupati in vse končati. A sem delal naprej in sem uspelo mi je priti v tujino.

A ravno v tretji ligi ste odlično odigrali prvo člansko sezono, ko ste po dopolnjenem 19. letu za Šampiona v 3. SNL Sever dosegli kar 23 golov na 24 tekmah. Nato ste prestopili v Aluminij. Ali ni bilo nobene druge ponudbe iz Prve lige?
Že v mlajših selekcijah je bila ekipa velikokrat odvisna od tega, ali bom dosegel gol ali ne. Vedeli so, da moram dati gol. Sicer ne moreš kar tako primerjati mladinske lige ali tretje slovenske s pravimi profesionalnimi ligami. A vedno sem izhajal iz tega, da znam doseči gol, se znam postavljati pred vrati. Do 13., 14. leta sem igral v Zrečah, nato sem šel v Šampion. Če sem iskren, je bilo še nekaj ponudb iz Prve lige. V Aluminij sem šel, ker sem vedel, da bom nekaj več igral, kar pa je za mladega igralca najpomembneje.

Pri Aluminiju ste se razigrali v spomladanskem delu sezon 2016/17, ko je postal trener Slobodan Grubor, ki tudi zdaj odlično vodi šumarje. Sami ste zadeli ob obeh domačih zmagah nad Olimpijo in Mariborom.
Slobodan Grubor je verjel je vame. Za kar sem mu izredno hvaležen. Vrhunski trener, kar kažejo izidi Aluminija takrat in še bolj zdaj. Drugi del sezone 2016/17 smo bili res dobra ekipa, ki se je čutila in imela dobre izide. Ni samo ekipa, res je veliko odvisno od trenerja, kakršen je Grubor. Aluminij je res dobra odskočna deska za mlajše igralce. Kakor zdaj kaže, bo Aluminij po koncu sezone kar ostal brez ključnih igralcev.

Po 6 golih in 2 podajah na 28 tekmah pri 20 letih ste šli že naprej v tujino. Zakaj ne Maribor, Olimpija ali Domžale?
Ali nisem bil dovolj zanimiv, ne vem. Olimpija in Maribor sta recimo vzela veliko igralcev ob razpadu Interblocka. Maribor je imel v generacijah '94, '95 in '96 zelo močno konkurenco v napadu. Iskreno se tudi sam nisem videl v tisti ekipi.

Kako, da ste pristali pri Wolfsburgu II, podružnični ekipi do 23 let, ki nastopa v četrti nemški ligi?
Moj agent je iz Wolfsburga. Takrat sem imel tudi ponudbo iz Belgije. Pri sebi sem vedel, da mi kljub Prvi ligi manjka še kakovosti. Kako moraš kot profesionalec delati, kako živeti. Pri Wolfsburgu sem videl možnost trenirati na res visoki ravni. Čeprav sem vedel, da je malo možnosti, da bi postal tretji napadalec pri Wolfsburgu, ki je imel takrat v napadu Divocka Origija in Maria Gomeza. Vseeno sem hitro dobil priložnost kar veliko trenirati s prvo ekipo. A takrat je imela prva ekipa Wolfsburga kar nekaj problemov: v 2016/17 so se borili za obstanek, potem so se pobirali in gradili na novo.

Sorodna novica Blaž Kramer v pričakovanju derbija z Bayernom

Sami ste v prvi sezoni v Nemčiji v Regionalligi Nord na 30 tekmah dosegli kar 19 golov in prispevali še 7 podaj. Kako blizu je bila 1. Bundesliga?
Po prvi uspešni sezoni pri Wolfsburgu II sem imel skoraj iz vse 2. Bundeslige ponudbe, a me v klubu niso izpustili. Potem je na žalost prišla poškodba gležnja in sem bil odsoten pol leta. Nato sem se uspešno vrnil in na koncu sem prišel do izredno dobre priložnosti pri Zürichu.

Kako ste prišli do prestopa v prvo švicarsko ligo?
Admir Mehmedi, s katerim sem postal dober prijatelj pri Wolfsburgu, mi je svetoval, naj grem v švicarsko ligo oz. da ima poznanstva, in se je res pogovarjal z mojim menedžerjem. Hvaležen sem mu, da me je predstavil Zürichu, ki me dovolj dobro proučil in se odločil zame.

Kljub odlični strelski statistiki niste veliko igrali za mlajše reprezentance Slovenije. Zdaj ste po jesenski eksploziji vsaj na radarju medijev. Mislite, da ste že blizu članski reprezentanci?
Igral sem selekcije U-19 (4-krat) in U-21 (dvakrat). Doslej sem nekako vedno izbral težjo pot, da pridem do uspeha, a mislim, da sem se iz tega tudi veliko naučil. Za reprezentanco je še veliko časa, zlasti, ker je na mojem položaju velika konkurenca. Andraž Šporar je pravi kaliber za zabijanje golov. A njegova zgodba, ko je po prihodu v Basel staknil poškodbo ahilove tetive, je poučna. Ne vem, ali bom dobil klic selektorja Matjaža Keka – a to je želja vsakega nogometaša, da zastopa svojo državo.

Kako zdaj naprej?
Prebil sem led, a ostati moram na realnih tleh. Sam vem, kako je, da na 10 tekmah ne daš gola. Delati moram vsak dan, več in več. Moji cilji: najprej, da ostanem zdrav. S klubskega stališča, da zadržimo 4. mesto, ki bi prinesel mesto v Evropski ligi, če Young Boys ali Basel osvojita pokal. Cilj je igrati na evropskih prizoriščih, na izpostavljenemu odru, ki ti lahko ponudi nove priložnosti.

Kaj pa sanje?
Sanje so igrati v eni izmed Top5 evropskih lig. Osebno mislim, da bi nemška Bundesliga ali mogoče Premier liga bilo tekmovanje, kjer bi lahko nekoč pokazal svoje znanje in se lahko dobro prilagodil na njihov slog igre. Za naslednji korak bi si najbrž najraje izbral nemško Bundesligo. V življenju se nikoli ne smeš predati. Enkrat pride priložnost. Sam iz svojih priložnosti vem, da če trdo delaš, boš vedno poplačan.