Načrtno delo v mlajših selekcijah je plodove obrodilo tudi v članski kategoriji in po 12 letih je Španija znova najboljša na stari celini. V Nemčiji je furia roja pokazala največ med vsemi reprezentancami. Na poti na evropski prestol je na kolena spravila štiri nekdanje svetovne prvake. Imela je najtežjo skupino s Hrvaško, Italijo in Albanijo, potem pa v izločilnih bojih po vrsti preskočila ovire v podobi Gruzije, Nemčije, Francije in nazadnje v finalu Anglije. Uspevalo ji je z napadalnim nogometom – zaradi česar je požela mnoge simpatije navdušencev na lepo igro –, z zanjo značilno pobudo na zelenici, posestjo in narekovanjem ritma, zanesljiva je bila tudi obramba, napad pa navdahnjen z mladostniško energijo vzhajajočih zvezd Lamina Yamala in Nica Williamsa. Skupaj so mrežo Španci zatresli 15-krat, kar do zdaj na posameznem prvenstvu ni uspelo še nobeni reprezentanci.

"Ko gledam navijače in igralce, ne bi mogel biti srečnejši. Smo prava ekipa in zdaj evropski prvaki. Večkrat sem že rekel, da sem ponosen. Zdaj sem še bolj. Znova smo potrdili svojo veljavo. Zame so ti fantje najboljši na svetu in še enkrat so to potrdili. Težko je izboljšati kaj takega, ampak verjamem, da bodo še rasli in napredovali. So neutrudni, ves čas hočejo biti boljši in zmagovati. Res so lahko ponosni. Upam, da so vsi ponosni na to generacijo igralcev, ki lahko spiše zgodovino, saj ima pred sabo zelo svetlo prihodnost," je dejal selektor prvakov Luis de la Fuente, ki je po skoraj deset let trajajočem dobrem delu v mlajših kategorijah – postal je evropski prvak z reprezentanco do 19 in 21 let – po zadnjem svetovnem prvenstvu prevzel člansko izbrano vrsto in jo lani vodil do zmage v Ligi narodov, zdaj pa vse skupaj nadgradil še na Euru.

Ko je prevzel selektorsko mesto, je bil nemudoma deležen kritik. Številni so dvomili o njem in se, glede na to, da v članskem nogometu še ni pustil pečata, spraševali "Luis de la Who?". Zdaj je 63-letni strokovnjak za krmilom najboljše reprezentance v Evropi pokazal, kaj zmore: "Skušal sem vpeljati svojo idejo, za katero sem vedel, da so jo igralci sposobni uresničiti na igrišču. Poskušali smo biti nepredvidljivi. Želeli smo nadzorovati igro z bolj dinamičnimi situacijami in hitrejšo tranzicijo, po zaslugi hitrih igralcev, ki jih imamo. Prepričan sem bil, da igralci verjamejo vame, saj to dokazujejo že ves čas. Praktično so vse naredili prav. Zaradi vrednot, ki jih zastopajo, so lahko zgled za našo družbo."

Ko je Španija postala evropski prvak v letih 2008 in 2012, je bila njena glavna moč izjemna vezna linija z Barceloninima velemojstroma Xavijem in Andresom Iniesto. Prvi je bil najboljši posameznik turnirja v Avstriji in Švici, drugi pa prvenstva štiri leta pozneje, ki sta ga gostili Ukrajina Poljska. Tudi letos je bil za najboljšega igralca izbran nogometaš sredine igrišča, izvrstni Rodri, ki navdušuje pri Manchester Cityju, zdaj pa je postal še vodja izbrane vrste: "To je bil verjetno najboljši dan v moji karieri. Čeprav je to zelo težko, smo postali evropski prvaki. Hkrati smo najuspešnejša reprezentanca v Evropi. Spisali smo zgodovino. Premagovali smo svetovne prvake, imeli najtežji žreb in vse skupaj samo potrjuje miselnost te ekipe."

De la Fuente je imel izvrstno udarno enajsterico, a je tudi dobro izbiral menjave. V četrtfinalu se je za zmago nad Nemčijo v podaljšku kot joker s klopi izkazal Mikel Merino, mož odločitve v finalu pa je bil prav tako rezervist, njegov soigralec pri Realu Sociedadu Mikel Oyarzabal. "Opravil sem svoje delo. Skušal sem na najboljši način pomagati ekipi. Na srečo sem zadel za zmago. Že to, da si v ekipi med 26, moraš ceniti. Ko lahko pomagaš na tak način, pa bolje ne more biti. Ne vem, ali je karma, usoda ali kar koli. Znašel sem se na pravem mest v pravem trenutku," je dejal mož odločitve finala v Berlinu. Bask je v igro vstopil v 68. minuti, v 86. pa z Marcom Cucurello izpeljal akcijo za veliko zmago.

Tudi prvi zadetek je plod katalonsko-baskovske akcije. Biser španskega nogometa in Barce Lamine Yamal, ki je bil izbran za najboljšega mladega igralca na prvenstvu, je vpisal svojo četrto asistenco na turnirju. Našel je Nica Williamsa, ki je na začetku drugega polčasa popeljal Španijo v vodstvo. Nogometaša sta kar sama poskrbela za najlepši rojstnodnevni darili. Namreč Nico je v petek dopolnil 22, Lamine pa v soboto 17 let. "Tega trenutka ne bom nikoli pozabil. Mislim, da se še ne zavedamo, kaj nam je uspelo. Vsak nogometaš sanja o tem. Vedno skušam dati vse od sebe, da bi čim bolj pomagal ekipi. Za mano je izjemno leto," je bil navdušen Williams, ki je bil najboljši igralec finala, zmago pa je posvetil staršema. "Moja družina se je borila za ta trenutek. Moji starši so veliko pretrpeli, da so prišli sem in so mi privzgojili spoštovanje in zvestobo. To je zanje, za vse, ki so verjeli vame od samega začetka," je dodal Nico, ki je potomec beguncev iz Gane, za reprezentanco te države pa igra njegov starejši brat Inaki, s katerim sta tvorila udarno napadalno navezo pri Athleticu Bilbau. Mlajši je namreč že postal tarča evropskih velikanov. Njegovo ime je na vrh spiska želja med drugim zapisala Barcelona.

Anglija je medtem postala prva reprezentanca, ki je dvakrat zaporedoma izgubila v finalu. Pred tremi leti je v Wembleyju pred Italijo klonila po enajstmetrovkah, zdaj jo je ugnala še Španija. Čeprav je bilo razočaranje razumljivo veliko, saj na Otoku že 58 let čakajo na osvojitev lovorike – leta 1966 so postali trije levi svetovni prvaki, evropske krone pa še nimajo –, pa so priznali, da je slavila boljša ekipa. "Razočaranje je veliko, toda na neki način je to zmaga napadalnega nogometa," je za BBC dejal analitik, sicer nekoč odličen napadalec Gary Lineker, nekdanji branilec angleške reprezentance Micah Richards pa je dodal, da ima Anglija najboljšo igralsko zasedbo, ne pa najboljše ekipe. V finalu so imeli igralci iz domovine nogometa 35 odstotkov igralnega časa žogo v svoji posesti. Razmerje strelov je bilo 16:9, 16 dotikov žoge so imeli trije levi v tekmečevem kazenskem prostoru, Španci pa 30.

"Borili smo se do konca. V finalu nismo dobro nadzorovali posesti. Španci so izvajali velik pritisk, mi pa se s tem nismo dobro spopadli. Zato so imeli več nadzora nad potekom igre. Bili so najboljše moštvo na turnirju. Moji varovanci si zaslužijo pohvale, da smo prišli do sem. Borili so se in s ponosom predstavljali ta dres. Vedno so vztrajali do konca. Pokazali so nepopustljivost in pravi značaj. Zagotovo ima Anglija svetlo prihodnost z nekaj res odličnimi mladimi igralci. Konstantno smo zraven, le narediti moramo ta zadnji korak," je povedal selektor Gareth Southgate, ki je v domovini deležen številnih kritik. O svoji usodi na vročem stolčku je pristavil: "Razumem, da morate postaviti to vprašanje, a se moram najprej pogovoriti s pomembnimi ljudmi v ozadju. Potem bom o tem obvestil javnosti."

"Težko je z besedami opisati, kako se zdaj vsi počutimo. Do tega finala ni lahko priti. Moraš vzeti, ko pride priložnost, in tega nismo storili. To je izjemno boleče in bolelo bo še dolgo," je bil razočaran Harry Kane, ki ga je Southgate zamenjal že v 61. minuti. V finalu je imel kapetan in najboljši strelec Anglije vseh časov le 13 dotikov žoge. Za sabo ima individualno zelo uspešno sezono. Bil je prvi strelec Bundeslige in Lige prvakov, toda še vedno ostaja brez lovorike v svoji karieri. Bayern je presenetljivo po dolgih letih vitrino letos pustil prazno, zdaj pa je v novem finalu klonil še z reprezentanco.