59-letnik je na klopi nogometne reprezentance Španije mirno prenesel uvodni poraz s Švico v skupini H. Ogorčenje medijev s Pirenejskega polotoka ni v njem prebudilo jeze, ni bilo jeznih odgovorov, pikrih pripomb ali arogantnih napovedi. Z enako mirnostjo in uglajenostjo je pospremil zmagi nad Hondurasom in Čilom. Še manj je bilo razburjenja v izločilnih bojih, ki so jih njegovi varovanci zmagovali z varljivimi 1:0, kjer bi že ena napaka zapletla življenje enemu izmed dveh glavnih favoritov pred prvenstvom.

Ob zmagi le objemi in nasmehi
Igral se je veliki finale, a v njem ni bilo vidne niti kančka "rdeče jeze" ob neizprosnih udarcih nizozemskih rušilcev. Prišla je 117. minuta in gol Andres Inieste, reprezentančna klop je eksplodirala, a sredi zmagovitega kaosa se je mirno sprehajal simpatični gospod z brki. Ob končnem slavju, ko je Španijo le popeljal do tako želenega naslova svetovnih prvakov, je objel vsakega izmed članov "furie", in to je bilo to.

Govorim o dobrih straneh nogometa
"Tukaj sem, da govorim o lepih in dobrih straneh nogometa. Na trenutke je bilo grobo, a to je nogomet. Španija si je kot država zaslužila ta svetovni naslov. To gre preko športa. Naš uspeh slavijo po vsej Španiji," je ostal skromen trener, ki je leta 2008 v roke dobil moštvo evropskih prvakov, ga malce osvežil in popeljal na vrh sveta. "Ničesar ne bomo spremenili, igrali bomo tako kot do zdaj," je bila njegova napoved, ko je postal naslednik Luisa Aragonesa.

Zdaj Španci in poznavalci slavijo del Bosquejevo umirjenost in konservativni pristop, v katerem stavi na evolucijo, in ne na revolucijo ali eksperimentiranje. Pri tem pa se 40-milijonov privržencev "furie roje" požvižga na to, da je njihov selektor pravo nasprotje zvezdniških trenerjev, kot so Mourinho, Ferguson, Wenger ali Maradona.

Zabloda galaktičnega Florentina Pereza
A ravno medijska neprivlačnost je vzrok za najhujšo krivico, ki je doletala del Bosqueja v njegovi nogometni kariero. Poleti 2003, manj kot 24 ur potem, ko je v štirih letih osvojil še četrto veliko lovoriko, je bil razrešen z mesta trenerja Real Madrida, ki mu je do takrat posvetil celotno igralsko in trenersko kariero.

"Del Bosque je tradicionalni trener. Iščemo nekoga z večjim poudarkom na taktiki, strategiji in fizični pripravi. Verjamemo, da bo moštvo, ki ga gradimo, močnejše s trenerjem, ki bo imel drugačno osebnost. Če želite, želimo trenerja, ki bo bolj medijski oz., ki bo z vami dobro sodeloval. Del Bosque je kazal znamenja izčrpanosti. Tukaj bom odkrit - ne verjamemo, da je pravi trener za prihodnost," so bile besede takratnega (in sedanjega) predsednika Reala Florentina Pereza.

Nizal uspeh za uspehom
Kakšna zabloda! Vicente del Bosque je kot prvi trener Reala uigral superzvezdnike, kot so bili Raul, Roberto Carlos, Figo, Ronaldo in Zinedine Zidane v zmagoviti "beli balet", ki je osvojil dva naslova Lige prvakov (2000 in 2002) in dva naslova v La Ligi (2001 in 2003). V vseh štirih letih so v Ligi prvakov prišli najmanj do polfinala, vse od tedaj Real izpada v osmini finala!

Teden preden je bilo konec prvenstva 2002/03, je Real oznanil, da je kupil Davida Beckhama, nato pa je športni direktor Jorge Valdano ob slavju v slačilnici oznanil, da med "galaktiki" ni več prostora za trenerja in kapetana Fernanda Hierra, s katerima Real kljub prejšnjim napovedim ne bo podaljšal pogodbi. "Bilo je zelo boleče, najhuje v karieri," se je pozneje spominjal burnega odhoda iz "družine".

32 let član Realove družine
"Tukaj sem se oblikoval, odrastel in naučil, kaj je to življenje," tako Vicente del Bosque Gonzales opisuje Realov trening center Ciudad Deportivo, kamor je kot nadarjeni mladenič prišel pri 17 letih iz Salamance. V letih kaljenja v mladinskih vrstah in na posojah je postal odločen obrambni vezist. Kljub pomanjkanju prefinjenih potez je hitro postal ljubljenec navijačev in stalen član Real Madrida, s katerim je v 70. letih osvojil pet ligaških in štiri pokalne naslove.

Ob 441 članskih nastopih in 312 ligaških tekmah za Real Madrid je imel čast, da je 18-krat igral tudi za špansko izbrano vrsto, katere del je bil na Euru 1980, ki se je za Španijo končal že v skupinskem delu. Leta 1984 se je iz igrišča preselil na trenersko klop, kjer je prevzel eno od mlajših selekcij Real Madrida.

V tretje le dočakal priložnost
Počasi je napredoval po trenerski lestvici in leta 1994 je prvič za dva meseca prevzel člansko moštvo. Dve leti pozneje je moral znova vskočiti, a tokrat le za eno tekmo. Tudi po odhodu Valežana Johna Toschaka novembra 1999 je bilo predvideno, da bo člansko moštvo vodil le do zimskega prestopnega roka, a ker je nepričakovano hitro preporodil moštvo, je končno postal glavni trener.

S sproščenim pristopom in nekonflliktnim odnosom z vodstvom kluba, ki mu pod Perezovo vladavino tako rekoč ni dopustilo nikakršnega vpliva na kadrovsko politiko, je postal sprejemljiv trener. Veliki zvezdniki, med katerimi so bili najbolje plačani igralci na svetu, so ga hitro sprejeli. "Mister" je sproščeno dopustil, da igrajo tako, kot jim je bilo najbolj všeč. Z mirnostjo in spoštljivim odnosom si je hitro pridobil zaupanje vodilnih igralcev v slačilnici.

Obudil zlato dobo "belega baleta"
"Imamo trenerja, ki nas obravnava kot odrasle ljudi, in ne kot šolarčke," je povzel obojestransko spoštovanje Guti, igralec, ki ga je del Bosque tako kot Raula vzgojil v mladinskih vrstah kraljevega kluba. V štirih letih je postal Real z navdušujočo igro znova vladar svetovnega nogometa, ki je grozil, da bo ponovil Realovo obdobje Puskasa in Di Stefana, a na srečo si je Perez zaželel "bolj medijskega trenerja".

Bridka turška izkušnja
Po grenkem slovesu od Madrida se je del Bosque znašel na klopi turškega Bešiktaša, kar pa se je izkazalo za napako, saj je preslabo poznal turško miselnost in predvsem igralce. Odpuščen je bil pred koncem sezone, a lekcija je bila naučena. Kot človek enega kluba in države bo delal samo še v Španiji! Zavrnil je Mehiko in upal, da se bo leta 2007 znova vrnil v Real, a je prednost pred njim dobil Nemec Bernd Schuster.

Evropsko krono nadgradnil v svetovno
Že pred Eurom 2008 se je vedelo, da "starec" Aragones odhaja, nadomestil pa ga bo del Bosque. Gospod z brki je z evropskimi prvaki dobil prvih 13 tekem, kar je rekord med selektorji, nato pa je sledila streznitev v polfinalu konfederacij, kjer so ZDA z 2:0 prekinile zmagoviti niz Španije. Sledilo je dokončanje brezhibnih kvalifikacij (10 tekem in 10 zmag). 19. svetovno prvenstvo se je začelo s porazom, a končalo z velikim zmagoslavjem Španije, pri katerem gre največ zaslug Vicenteju del Bosqueju.