A te kljub vsemu povedo veliko, še posebej, če jih prevedemo v nekoliko bolj živahen in igriv jezik, ki ga bralci (in poslušalci) raje berejo (in slišijo). Po težki in trdi tekmi v Polokwaneju ni bilo nič drugače. Naši in Alžirci so povedali veliko, predvsem pa so bili naši in njihovi v oceni tekme zelo realni. Če je bila tekma zelo naporna za spremljanje, so bili odzivi po njej – vsaj ko gre za njene udeležence – zelo velikodušni in viteški. Temu se reče – fair play na višini.

Zmagala ekipa z večjo željo
Ena izmed najbolj klasičnih izjav v nogometščini je: “Zmagala je ekipa, ki je imela večjo željo ...” (po zmagi, bi lahko dodali). To je med drugim dejal Matjaž Kek. Seveda se bo takoj našel nekdo, ki bo rekel, da je to vse skupaj malce smešno. Saj so si tudi Alžirci želeli zmage.

A prežvečena ugotovitev je včeraj veljala kot pribita. Če jo prevedemo in razložimo: seveda so si Alžirci prizadevali za zmago, na videz nič manj kot naši. A bilo je nekaj ključnih razlik. Predvsem v organizaciji. Slovenska igra, tudi ko ni stekla, je bila vendarle nekoliko bolje urejena, predvsem pa moštvena. Naši so ves čas poskušali izvesti hitre kombinacije, kar pa jim – roko na srce – predvsem v prvem polčasu ni preveč uspevalo. Veliko je bilo napak, tudi zaradi zahtevnega igrišča (o katerem sem pisal včeraj), sploh po tem, ko so ga polivali z vodo. Če k temu dodamo še nepredvidljivo žogo, bi moralo biti razumevanje za precejšnje težave z njenim nadzorom bistveno večje. Prepričan sem, da bodo tudi druge reprezentance v Polokwaneju in Nelspruitu imele kar precej preglavic.

Skratka: naši so se skušali iz krča izviti s kolektivno igro, Alžirci pa so – ko so šli naprej - igrali bistveno bolj individualno, kar je bilo na prvi pogled bolj udarno, a v resnici precej neučinkovito. Njihova velika želja je bila porazdeljena na več manjših željic ...

Nove miselnosti se ne da izumiti
Ko pa so Alžirci po neverjetni Gezalovi lahkomiselnosti zdrknili v številčno pomanjkanje, je bilo prepozno. Bili so preutrujeni (bolj kot naši), navsezadnje je Gezal, ki naj bi osvežil napad, igral le 15 minut, kmalu pa so dobili še gol. Njihovi poskusi za izenačenje so bili precej jalovi, pravih priložnosti za 1:1 niti niso imeli. V zadnjih 11+4 minutah, še posebej, ko ekipi zaradi utrujenosti popusti zbranost, pač ne moreš izumiti nove miselnosti.

S tega vidika je bila želja, se pravi ena velika skupna želja, res večja na slovenski strani. Igralci so se na igrišču med seboj precej bolj spodbujali kot Alžirci, tudi razjarjeni odziv Samirja Handanovića po nesporazumu z Markom Šulerjem je pričala o tem, kako si naši želijo zmago. Alžirci so bili ves čas tekme na videz precej bolj sproščeni.

To se je pokazalo tudi po tekmi. Predstavljam si, kaj bi bilo, če bi bil rezultat obraten. Naši bi bili jezni kot risi, nezadovoljni, razočarani ... Alžirski nogometaši so bili najprijaznejši in skoraj veseli poraženci tekem, kar sem jih kdaj koli videl. Tudi v intervjujih za našo televizijo ... Smehljali so se, govorili o tem, da je bila tekma dobra in težka, da so naši nogometaši zelo kakovostni in da jim želijo uvrstitev v osmino finala. Težko se je bilo znebiti občutka, da so se s porazom zelo hitro in precej zlahka sprijaznili. Ne sicer do te mere, da bi jim bilo vseeno. Toda odločnost in skrajna želja po zmagi ima drugačen obraz.

Zato nam tudi oguljene nogometne fraze v bistvu lahko povedo veliko in povedo resnico, nogomet pa v mnogočem zrcali naše želje o tem, kako bi se radi videli. Slovenska reprezentanca včeraj zagotovo ni pokazala najboljše igre doslej. A bila je dobro organizirana, disciplinirana, skoraj ves čas izjemno zbrana, predvsem pa je znala neusmiljeno kaznovati spodrsljaje tekmecev (najmanj dve – Gezalovo (za Alžirce Šejtanovo) roko in Šaušijevo (za vratarje tehnično) napako). A še odločilnejše je bilo najbrž to, da je našim v drugem polčasu po izkušnjah iz prvega vendarle uspelo prevzeti pobudo. In zmagati z golom 11 minut pred koncem.

Bolj "švabski" kot nemški izvirnik
Če že hočete – slovenska reprezentanca je bila včeraj bistveno bolj “švabska” kot nemški izvirnik starega kova. Zmagala je z golom ob koncu tekme, po ne preveč navdušujoči garaški igri. To, mimogrede leta 1982 na tekmi z Alžirijo ni uspelo niti Zahodnim Nemcem (bilo je 2:1 za Belumija in kolege), včeraj pa so medtem že precej narodnostno premešani Nemci (oz. Nemci, Turki, Poljaki, Brazilci, Bosanci ...) igrali prav navdušujoče.

Prav zaradi “nemškosti” slovenske zmage lahko tudi razumemo, da nad tekmo onstran Slovenije ni prevladovalo kakšno posebno navdušenje. Kar pa seveda ne pomeni, da ne bi smeli biti navdušeni vsaj mi.

Obstaja še eno prežvečeno geslo, ki ga uporabljajo tudi zunaj nogometščine: “Kjer je volja, je tudi moč.” Tudi to se je včeraj pokazalo. A pozor: samo volja ali želja nista dovolj. Tudi tretjeligaške ekipe bi si na srečanju z Alžirijo verjetno hudo močno želele zmage, pa bi kljub temu dobile kakih deset golov. Če ne znaš in zmoreš, če nisi dovolj dobro pripravljen za tako zahtevno tekmovanje, kot je svetovno prvenstvo, na takšnih tekmah pač ne moreš zmagati.

Zatorej: naši so res premagali Alžirce, ker so si to tako zelo želeli. A zmagali so zato, ker znajo in zmorejo. Če so dovolj dobri za srečanji z Američani in Angleži, pa bomo videli.

Igor E. Bergant