Najboljši slovenski nogometaš v obdobju 1954-2004 po uradnem izboru Uefe, na katerem je ugnal tako Srečka Katanca kot Zlatka Zahoviča, je bil prva slovenska nogometna zvezda. Od viške Svobode prek Olimpije do splitskega Hajduka je Brane navduševal ljubitelje nogometa v tedanji skupni državi. Leta 1974 pa je nastopil čas, ko se je Ljubljančan v "plavem" dresu predstavil tudi svetovni javnosti. In to kako - na uvodni tekmi 10. svetovnega prvenstva je zasenčil vse Brazilce, branilce naslova, in postal igralec tekme (z glavo je celo zadel vratnico).

Prvi skupinski del je Jugoslavija odigrala fenomenalno, v drugem je šlo pa samo navzdol. Kaj se je dogajalo?
Vedno je tako. Ko igralci začutijo, da lahko dajo še kaj več, hočejo biti tudi ustrezno finančno nagrajeni. To pa ni bilo usklajeno z Nogometno zvezo Jugoslavije, enako kot je zdaj z Nogometno zvezo Slovenije. Ampak nekaj moramo vedeti, nikoli ne prideš tako daleč, če nimaš dobre podpore. To pomeni, da je NZJ tako kot zdaj NZS dobro delala.

Kakšno vlogo je imel pri temu znameniti obisk jugoslovanskega predsednika Tita?
Tito je takrat reševal zadevo, ker smo mi hoteli "štrajkati" na tekmi proti Nemčiji (prva tekma v 2. delu), ki je bila najpomembnejša. Tekmo smo na koncu sicer izgubili z 2:0, ampak je Tito rešil zadevo, da smo sploh šli igrat. Tito je bil pogajalec med kapetanom Draganom Džajićem in zvezo.

In kakšne so bile vaše zahteve?
Naše zahteve? Ne vem, mene je zanimalo samo to, da bom najboljši. Hotel sem biti najboljši na vsaki tekmi in vsako odigrati na polno. Mene te finančne zadeve niso nikoli zelo "matrale", ampak so ljudje, ki imajo radi denar...

Jugoslavija je bila dolga desetletja blizu najboljšim na svetu, a ji je vedno nekaj zmanjkalo.
Vedno je bilo prisotno to, kar se je na koncu tudi zgodilo: da smo se razdvajali. Ko se je zmagovalo, smo bili prijatelji, ko se je izgubilo, se je samo gledalo, iz katere republike je kdo.

Prvenstvo je bilo za vas osebno izredno uspešno, izbrani ste bili v najboljšo enajsterico prvenstva, dosegli ste tudi zadetek proti Zairu. Kakšen je spomin na to?
Dosegel sem lep zadetek s prostega strela. Na celotnem prvenstvu bi lahko dosegel še marsikateri gol, a sem se zadovoljil s tem, da sem podajal. Več ali manj sem bil v karieri vseskozi podajalec in mi ni žal za vse, kar sem naredil v nogometu.

Kaj pa po prvenstvu? Kako to, da ni bilo več priložnosti, da bi še zaigrali na SP-ju?
Po svetovnem prvenstvu leta 1974 smo se, ker smo bili zanimivi, bolj ali manj vsi prodali. Po prvenstvu so v Jugoslaviji drugače gledali na igralce v tujini. Imeli smo ogromne probleme, prvič je bil depozit, če si hotel v tujino, drugič se je vozilo avtomobile par-nepar. Komaj smo čakali, da smo lahko šli v tujino (igralci so lahko v tujino odšli šele pri 28 letih), da smo imeli mir in smo živeli normalno žviljenje, tako kot je recimo danes v Sloveniji. Če imaš denar, kupiš, če nimaše denarja, nimaš nič. Takrat smo bili pa vsi brez denarja, živeli smo na stroške Jugoslavije, zato je tudi propadla.

Kaj pa letošnje prvenstvo - boste odšli v Južno Afriko?
Zelo težko se usedem v letalo, odkar sem prenehal s temi poleti. Takrat je bilo to pod "mus" in sem nekako zdržal, zdaj se mi pa to zdi brez veze, saj se bojim letenja.

V jugoslovanski reprezentanci je debitiral leta 1971 na prijateljski tekmi proti Romuniji, leto zatem pa je zaigral na poslovilni tekmi Peleja v Rio de Janeiru. Za Jugoslavijo je na 46 tekmah dosegel 6 golov. Skupaj z Danilom Popivodo sta blestela tudi na evropskem prvenstvu leta 1976, ko so Jugoslovani nesrečno klonili v polfinalu proti Nemčiji. Z domačim EP-jem se je njegova reprezentančna kariera končala.

Kasneje je postal trener, z Živili, Rudarjem, Koprom in Olimpijo (prvak leta 1995) je imel mešane uspehe. V obdobju 2004-2007 je bil selektor Slovenije, sredi kvalifikacij za Euro 2008 pa ga je nasledil Matjaž Kek.