Afriški nogomet z leta v leto pridobiva kakovost. Zadnja leta je reprezentanca Kameruna ena najboljših na "črni" celini in za to gre veliko zaslug nedvomno z naskokom najboljšemu in najbolj prepoznavnemu kamerunskemu nogometašu Eto'oju. Je alfa in omega neukrotljivih levov. Prvi zvezdnik in kapetan Kameruna, ki ima v vitrini prav vse lovorike, ki jih je mogoče osvojiti na klubski ravni. Tudi z izbrano vrsto je osvajal naslove, a mesto med največjimi bi si zagotovil z uspehom na mundialu.

V Madridu niso verjeli v njegove sposobnosti
Samuel Eto'o Fils se je rodil desetega marca leta 1981 v Nkonu. Po obiskovanju nogometne akademije Kadji se je 16-letni neizbrušeni nogometni diamant iz Kameruna pred 13 leti podal v Španijo. V Madridu se je priključil drugi ekipi slovitega Reala, a ker neevropski igralci v tem tekmovalnem rangu niso imeli pravice nastopa, so ga posodili. Najprej se je znašel pri Leganesu, nato je odšel v Barcelono k Espanyolu, kjer pa ni odigral niti ene same tekme, nazadnje je mesto vendarle našel pri Mallorci.

Na Majorki so se hitro zavedali kakovosti, ki jo premore mladi Kamerunec in so se s kraljevim klubom dogovorili za odkup. Tako je postal nogometaš Mallorce, a del pravic je bilo še vedno v lasti Reala. Na Balearih je Eto'o zablestel v polnem sijaju. Štiri leta je bil glavni zvezdnik barraletsov, v 120 nastopih za moštvo pa je dosegel 48 zadetkov.

Hitro je osvojil srca navijačev. Leta 2003 je z Mallorco osvojil edino lovoriko. Najboljši so bili v španskem kraljevem pokalu. Eto'o je vsem privržencev otoškega kluba, ki so potovali na finale v Elche, plačal prehrano. Kamerunca je to stalo 30.000 evrov.
Prihod v Barco za maščevanje Realu
Ko je Joan Laporta začel z ustvarjati šampionsko Barcelono, si je v napadu zaželel enega najboljših strelcev Primere, Eto'oja. Z Mallorco se je katalonskemu pravniku že uspelo dogovoriti za prestop, a se je zataknilo z Realom in Florentinom Perezom, ki je želel odkupiti vse pravice zanj in ga ponovno posoditi. Samuel je nato bolj kot ne zahteval od Madridčanov, da ga pustijo v Katalonijo. Nazadnje so v prestolnici le privolili v prestop in si posledično s klubom iz Majorke razdelili 24 milijonov evrov odškodnine.
Strelec v dveh finalih
Z Barco se je dvakrat povzpel na vrh Evrope. Eto'o je bil tako v zasedbi Franka Rijkaarda kot tudi Pepa Guardiole najnevarnejši mož v nasprotnikovem kazenskem prostoru. V obeh finalih Lige prvakov, v Parizu proti Arsenalu (2:1) je izenačil, v Rimu proti Manchester Unitedu (2:0) pa povedel, je zadel. Na klubski lestvici strelcev katalonskega velikana zaseda tretje mesto. Leta 2006 je tudi prejel nagrado za najboljšega strelca španskega prvenstva.

Vseskozi je bil nepogrešljiv člen šampionske Barce. Bil je nezamenljiv kamenček v zmagovitih mozaikih "blaugrane". Zadel je, ko je bilo najbolj potrebno, znal je podati, preigravati, navduševal pa je s svojim pristopom in borbenostjo na igrišču. Tako se je znal "vrniti" in pomagati tudi v obrambi, zaradi česar se Kataloncem lahko še kako "kolca" po Eto'oju, saj njegov naslednik Zlatan Ibrahimović še zdaleč ne dosega Samuelove ravni v dresu katalonskega ponosa.

Večno sovraštvo do Reala
Poseben odnos je razvil do največjega tekmeca Barcelone, Reala. Za vedno si je zapomnil, da v Madridu niso verjeli v njegove sposobnosti, in prav proti belemu baletu je igral najbolj motiviran. Na prav vseh El clasicih je dal vse od sebe in se izkazal tako z zadetki kot tudi z igro. Njegovo sovraštvo do Reala pa je kdaj tudi prestopilo meje. Tako je na proslavljanju naslova državnega prvaka, z Barco jih je osvojil tri, na Camp Nouu po mikrofonu vzklikal verz navijačev iz katalonske prestolnice, ki je sovražno nastrojen proti Realu in žali nogometaše iz glavnega mesta Španije. Za to potezo je bil tudi primerno denarno kaznovan.

Edini preživeli iz šampionskega trojice
Večkrat je javnost razburil s svojim temperamentom. Tako je na srečanju v Primeri pljunil nasprotnika, sprl pa se je tudi s soigralcem Ronaldinhom. Po incidentu z Brazilcem je bilo konec zmagovite ere Rijkaardove zasedbe. Glavni nosilci igre Deco, Ronaldinho in Eto'o pa so kmalu zapustili Barco.

Kljub odličnim predstavam v fenomenalni sezoni 2008/2009, ko je Barcelona osvojila zgodovinski trojček, se Eto'o ni ujel z Guardiolo. Med katalonskim strategom in Kameruncem ni bilo prave kemije. Leto dni pred iztekom pogodbe (ki jo je bil pripravljen podaljšati le ob velikem povišanje plače, previsokih zahtev pa pri Barci niso sprejeli) je tako Eto'o zapustil Španijo in odšel v paketu z odškodnino v zameno za Ibrahimovića v Milano k Interju.

Odhoda Eto'oja se je razveselil vratar Reala Iker Casillas, ki je dejal: "Vesel sem, da Samuel odhaja, saj je bil zadnja leta prava moja nočna mora." Barcelono je zapustil s težkim srcem. V Kataloniji je preživel pet izjemnih let in pridobil prave prijatelje. Tudi njegovi soigralci so težko sprejeli njegov odhod. Na tekmi skupinskega dela Lige prvakov so mu vsi podarili svoje drese, navijači, pa so s skandiranjem njegovega imena zadnjih deset minut dokazali, da bo afriški princ vedno ostal v njihovih srcih.

Zablestel tudi v Milanu
V modni prestolnici se je hitro vključil v sistem Joseja Mourniha. Uspeh so prišli kmalu, Eto'o pa se je še enkrat izkazal s svojo vsestranskostjo. Proti "svoji" Barceloni, ki jo je Inter izločil v polfinalu najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, je nekaj časa ob popolnem bunkerju Italijanov odigral celo na levem bočnem položaju v obrambi.
Dobrodelni borec proti rasizmu
Samuel je vseskozi dejaven v dobrodelnih akcijah. Tako je potoval po Afriki in pomagal ubogim. Veliko denarja je namenil dobrodelnim organizacijam in jih tudi pomagal ustanavljati. Je tudi dejaven borec proti rasizmu. Sam je bil deležen številnih rasističnih opazk, ko je še nosil dres Barcelone. Zaradi incidenta v Zaragozi je celo želel zapustiti zelenico. Posledično tudi na tekme ne vozi svoje družine. Sicer je oče treh otrok, ki z ženo Georgetto živijo v Parizu. Ljubitelj pregrešno dragih ur in avtomobilov ima dva brata Davida in Etienna, ki sta tudi nogometaša.
Primerjava s klubskimi rekordi: