"Čas bo pokazal, ali je bil selektor tisti, ki je bil kriv, da Slovenija mogoče ni bila tako prepoznavna, kot je bila sposobna. Prepričan pa sem, da bodo ti fantje igrali na visoki ravni še naprej. Ker imajo to kvaliteto in pripadnost. Verjetno bo prišel tudi čas, ko bodo bolj iskreni eden do drugega, malo bolj, kot so bili v zadnjem času. Mislim, da bodo potem hitro rešili probleme. Imamo pa strahovit potencial," je v nedeljo v Mariboru v 20-minutnem pogovoru med drugim povedal novinarju Luki Petriču. Zdaj že nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance je "žezlo" prejšnji ponedeljek prepustil Slaviši Stojanoviću.

V zadnjih mesecih se je nabralo kar veliko kritik na vaš račun, v zadnjem tednu pa zelo veliko pozitivnega. Kaže, da vas imajo znova vsi zelo radi.
To je bolj stvar vas medijev. Mislim, da se je to, kar se je dogajalo v zadnjih treh, štirih mesecih, pravzaprav začelo s tisto tekmo proti Italiji v Stožicah. Tam so začeli nekateri "ropotati" in dvigovati glave brez prave osnove in tehtne analize. Že tam se je videlo, kam pes taco moli. Ne mislim več kaj dosti razpravljati. To je za mano, zdaj je nov čas zame osebno in tudi za slovensko reprezentanco. Tako se je pač zgodilo. Kritike so v tistem času letele zaradi tega, ker smo dejansko dosegali slabše rezultate in tudi slabše smo igrali, kot zmoremo. Zdaj se pa verjetno po koncu sešteva vse skupaj, kar se je zgodilo v celem času, v celem obdobju. Če kdo govori, da je bilo neuspešno, naj pač ima svoje mnenje. Jaz samo upam, da bo vsaka petletka tako uspešna za slovenski nogomet.

Kaj je bil odločilni trenutek v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu v primerjavi s tistim prejšnjim, da Slovenija ni več igrala tako dobro kot prej?
Začelo se je že s Severno Irsko, čeprav smo takrat dobro igrali, bili dobro postavljeni in si priigrali priložnosti. Srbija je bila v redu, normalno, da tudi Ferski otoki. Zmagali smo v Estoniji, pravzaprav je bilo vse normalno. Nenormalni so bili apetiti. Pričakovalo se je, da bi morali Italijo kar stresti z dvema, tremi goli razlike, pa so takrat tisti, ki res spremljajo nogomet in ne berejo samo naslovov časopisov ali brskajo po spletu, videli, da je Italija izredno močna. Dejstvo je, da smo naredili preveč individualnih napak. Mislim, da so nas v celem kvalifikacijskem ciklusu teple individualne napake. Ne krivim koga posebej, to se dogaja v določenem delu nekega procesa. Dogajalo pa se je predvsem ob koncu tekem. To nima nič opravka s "fiziko", prej koncentracijo. Ko se vse to skupaj sešteje, je bilo tega pač preveč za en normalen ciklus. Marsikaj je šlo narobe na tekmi proti Belgiji in potem se je zlomilo na tekmi proti Estoniji, ko smo igrali slabo. Štiri, pet tekem je bilo slabih, čeprav je bil rezultat na vseh do konca aktiven.

Po koncu kvalifikacij so se pojavile tudi nekatere zgodbe o trenjih v garderobi. Kdaj ste začutili, da garderoba ni več tako homogena, kot je bila prej?
Vse skupaj je posledica tistih obračunavanj v prejšnjem ciklusu z nekdanjim predsednikom NZS-ja glede sindikata. Od tam se vse vleče. Vem, da so tam imeli igralci različna mnenja, kako reševati določene težave, ampak konec koncev je to njihov problem. Saj to je bila njihova stvar. Vem, da je bila takrat s tistimi številkami, ki so bile objavljene v javnosti, javnost takoj razdeljena na dva dela. Eni so mislili, v redu, saj si zaslužijo, drugi so mislili, to je absolutno preveč. Številke so bile predstavljene tako, kot so bile predstavljene. Nihče ni govoril o tem, koliko je od tega dobila država, koliko smo plačali davka. Mislim, da je bilo takrat zarezano v to enotnost in celovitost, čeprav govoriti o nekih taborih, mislim, da je to malo preveč. Igralci so hoteli različno reševati težave, ki so se nakopičile. Izpostavljena sta bila Koren in Novaković, a jasno je, da sta bila predstavnika vseh igralcev. Tako so tudi ves čas govorili. Je pa res, da sta tudi onadva z nekaterimi svojimi izjavami v medijih direktno podžigala vse to skupaj. Mogoče bi bilo potrebne več taktnosti, tudi več taktnosti z moje strani, a nekako se je bilo v tistem trenutku treba odločiti in zapeljati zadevo. Nekaj časa smo bili celo brez predsednika zveze oziroma z vršilcem dolžnosti. To je bil tisti podpredsednik, ki je nekaj mesecev pred tem udrihal po meni in reprezentanci (Stane Oražem, op. a.). Potem je bilo jasno, kaj vse se dogaja. Glave so začeli dvigovati nekateri, ki so samo čakali na to, da se bo lahko pljuvalo po reprezentanci. Danes gledam na to popolnoma drugače, kot bi morda kdo mislil. To je proces, pri katerem je prišlo na začetku do nekega ustvarjanja, ki je zelo hitro in mogoče prehitro prišel do nekega vrhunca. Potem pa so se, tako kot je pač običajno v življenju, pojavile različne razpoke in trenja, kar je v kolektivu čisto normalno. Malo preveč se je začelo gledati na osebne interese in ne več na interes reprezentance. Mogoče smo bili vsi skupaj tudi premalo lačni, ker smo že dosegli nekaj, in premalo skromni. Manjkalo nam je torej tisto, kar nas je krasilo v začetku. Različni kamenčki so se sestavili v mozaik nekega tihega nezadovoljstva. Je pa res, da je človeško tudi, da smo se eden drugega že malo naveličali. Saj časa je pa kar nekaj preteklo, kar smo bili skupaj.

Lahko odgovorite na vprašanje o kuri ali jajcu? Je bila slaba volja kriva za rezultate ali so bili rezultati krivi za slabo voljo?
Eno in drugo. In kura in jajce. Navajeni smo bili vrhunskih rezultatov, letvico smo postavili tako visoko, da je bilo normalno, da po svetovnem prvenstvu vsi pričakujejo, da lahko igramo in da smo sposobni priti vsaj v dodatne kvalifikacije oziroma čisto na vrh v tej skupini za evropsko prvenstvo. Mislim, da smo bili tega tudi dejansko sposobni. Konec koncev smo to pokazali proti Srbiji. Zdaj se govori marsikaj. Stroka na eni strani, da sem prehitro dajal minutažo mladim igralcem, navijači pa so zahtevali še več teh mladih igralcev. Nekateri govorijo, da sem bil član nekih igralskih klanov, da sem se preveč spoprijateljil z določenimi igralci ... Jaz sem imel od začetka enak odnos do vseh in ga imam tudi danes. Ne vem, kdo bi se spoprijateljil z določenim igralcem in ga uvrščal v ekipo, da mu je potem zaradi tega slabše? To meni nikoli ni bilo jasno. Gotovo pa jaz, ki sem ves dan in vsak dan v problemu, vidim to drugače, kot pa tisti ljudje in tudi večina vas medijev, ki pridete samo na zadnji trening pred tekmo in novinarsko konferenco ter potem veste vse, kaj bi bilo treba narediti. Spremljate pa to bore malo na kakšnem treningu. Mislim pa, da so določeni ljudje pustili preveč negativnosti do reprezentantov, do selektorja, do trenerjev, da so preveč pustili nekaterim, da so udrihali brez prave osnove. Vesel sem, da zdaj slišim neke tehtne analize. Na koncu koncev so tudi ta vaša vprašanja zelo tehtna - ali je bil rezultat ali igra ali vse to skupaj? Eni so pa kar brez zveze tolkli z nekimi konstrukti. Eno so dejstva in konkretne strokovne analize, drugo pa tisto, kar se je sukalo okrog reprezentance - sliši se, naj bi bilo, govori se. Vemo, kateri jezik je to, kdo to producira. Premalo smo imeli pokrit tudi hrbet v tistem času, ko je odstopil Simič. Takrat je bilo kar težko, takrat je reprezentanca bila, tako kot je nekdo rekel, država v država. Pa to ne bi smela biti.

Omenili ste vašo konservativnost pri izbiri in sestavljanju slovenske reprezentance. Zdaj, ko gledate nazaj, se vam zdi, da ste se prav odločali?
Vedno se lahko naredi in je mogoče narediti bolje. A po tistem, ko se nekaj zgodi, je veliko lažje biti pameten. Vem, da smo v danem trenutku tako jaz kot strokovni štab poskušali storiti vse, da bi prišli do pozitivnega rezultata in da bi nadaljevali ta trend. Še enkrat pravim: govorice o nekih bratovščinah selektorja z igralci, to so take neumnosti, take nebuloze, da je to nekaj neverjetnega. Ne poznam trenerja - oziroma mogoče je kdo takšen, a je potem mazohist - ki bi nekoga dajal igrati, a mu ta ne bi prinesel nečesa. Mi drugače vidimo probleme kot navijači. Čeprav jih razumem. To so ljudje, ki so reprezentanco spremljali, pogledali kakšen trening in kaj vprašali ... Pravim pa, da je z naše strani odnos bil korekten, razen teh trenutkov po tekmah v mešanih conah, ko igralci niso imeli prav, tu smo si čisto na jasnem. Vse drugo je bilo korektno, moram reči, da tudi z druge strani. Tudi mediji so bili korektni. Saj strupene puščice imajo vedno določen namen, eni mediji so bolj resni, drugi manj, eni iščejo to resnico, drugi to. Ne vidim nekega problema, ki bi bil odločilen za to, da nam ni uspelo. Vse skupaj se je sestavilo. Omenil sem že brezvladje, potem je prišel nov predsednik, ki je imel nekaj časa zelo specifičen dostop do nekih informacij. Čas bo pokazal, ali je bil selektor tisti, ki je bil kriv, da Slovenija mogoče ni bila tako prepoznavna, kot je bila sposobna. Prepričan pa sem, da bodo ti fantje igrali na visoki ravni še naprej. Ker imajo to kvaliteto in pripadnost. Verjetno bo prišel tudi čas, ko bodo bolj iskreni eden do drugega, malo bolj, kot so bili v zadnjem času. Mislim, da bodo potem hitro rešili probleme. Imamo pa strahovit potencial.

Če razmišljamo v tej smeri, kaj je potrebno, da se spet ustvari homogenost v moštvu? Kaj je bilo takrat odločilno, ko ste vi ustvarjali tisto izjemno jesen 2009, ki nas je popeljala v Južno Afriko?
Bilo je vse to skupaj, o čemer sva govorila. Zdaj je nekaj manjkalo, a vseeno nismo naredili nekega razdora. Niso vsi skregani in ni toliko negativno, da bi lahko govorili, da je reprezentanca v razsulu. Normalno je, da ko ni nekega rezultata, je najlažje iskati odgovore pri stroki, pri selektorju, pri trenerju. Filozofija je postavljena takšna, kot je. Najbolj nekorekten človek do novih ljudi, ki prihajajo, bi bil, če bi zdaj nekaj pametoval. Bodite prepričani, da od mene ne boste slišali komentiranja ali pametovanja. Za to so drugi, izbrali ste si že druge, jaz jim pravim cirkusanti, ki zabavajo, ki včasih gredo res prek tiste zadnje meje dobrega okusa. Ki znova gledajo bolj na osebni interes kot na nekaj, kar bi bilo dobro za reprezentanco. Izredno težko je bilo graditi in bo tudi v prihodnosti težko graditi. Zlahka pa se zruši vse skupaj. Tukaj so se videli neki osebni interesi in se tudi zdaj vidijo. Jaz v tej igri nisem več. Ne mislim kar koli pospravljati za sabo. Bil sem vesel odziva igralcev, ko smo šli narazen. Vem, da ko se bomo srečali, bomo spili kavo, pivo ali kar koli. Človeški faktor je bil pri meni vedno v ospredju. So pa to seveda različni karakterji, ki različno reagirajo. O zakulisnih igricah, ki se jih tudi nekaj omenja, pa si ne bom glave razbijal. Tudi ne bom rekel, da zdaj čakam, da se bo kaj razvilo in da se bo kaj pokazalo. Ne, za mene je ta epizoda končana. Sem strahovito ponosen, da sem bil del te zgodbe. Bil pa sem samo del te zgodbe. Še vedno vztrajam, da so reprezentanca in ti fantje mene naredile boljšega. Boljšega kot človeka, izkušenejšega kot človeka, boljšega kot trenerja. Naj bo tako dalje.

Kako se je zgodba končala? Ste razmišljali, da bi še vodili reprezentanco? Vam je predsednik Čeferin ponudil, da bi jo lahko še naprej vodili?
Dialog med predsednikom in mano naj ostane med nama. Takšen je dogovor in vesel sem, da se je to spoštovalo. Svojo odločitev sem sprejel že pred nekaj časa, normalno pa je, da sem storil vse, da bi do konca ostal, da bi do konca preživeli, da bi preživela naša reprezentanca, da bi dosegli cilj. Prekinitev pogodbe je bila džentelmenska. Prepričan sem, da je bila odkrita. Interes zveze je bil eden, interes mene osebno je bil drug. Velika kvaliteta je, če lahko v takem trenutku pogledaš eden drugemu v oči in rečeš: 'To je bilo to, gremo dalje.' Imel sem slabo izkušnjo z odhodi iz NK Maribor, pa se je na koncu pokazalo marsikaj. Tudi ta izkušnja je bila poučna zame in sem na podlagi nje zdaj reagiral. Mislim, da je bilo enostavno dovolj vsega, da se je nabralo dovolj in da se je lahko reklo: 'Hvala, to je bilo to z moje strani.' In da je zveza rekla: 'Hvala, to je bilo to z naše strani.' Nogomet se igra dalje, mora se igrati in se bo igral. Zdaj smo v tisti situaciji, kjer se potem malo pokažejo tudi karakterji, kdo in na kakšen način reagira. Predsednik Čeferin mi je povedal eno zelo dobro resnico. Rekel je: 'Matjaž, veš, saj takrat na Prešernovem trgu je bilo lahko skakati. Zdaj se bo videlo, kdo so karakterji, zdaj, ko je situacija malo drugačna in malo težja.' Jaz sem si to dobro zapomnil. Prav je imel.

Oba sta dejala, da bi lahko ostali v funkciji na Nogometni zvezi Slovenije. V kakšni vlogi se vidite?
Ideja predsednika je, da mogoče ostanem v neki strokovni funkciji, povezan z reprezentancami. Po eni strani mi je to en izziv, ker po petih letih si malo utrujen, iščeš nekaj novega. Po drugi strani pa je to tudi eno priznanje, saj se pravi, da te ne kar prekrižajo, da ne kar umreš. Čeprav, saj veste: o mrtvih vse najlepše. Mogoče zaradi tega zdaj ljudje tako dobro govorijo o meni ... Čeprav vsi tisti kritiki seveda ostanejo: da je Miklavič vse vodil in tako dalje, ne bi zdaj o tem ... Morda je to res nekaj takega, kar bi me mogoče celo zanimalo. Je pa treba tu še vse doreči, za zdaj smo opravili res samo tisti informativni del pogovorov. Čas je še, da to dorečemo, če bomo dorekli. Po drugi strani pa me zanima, da bi te izkušnje in znanje, ki jih imam, lahko uporabil v kakšni drugi selekciji. Enostavno smo nekaj naredili. Izgradila se je neka organizacija in sistem, ki dobro deluje. Če razmišljam naprej, me mogoče malo mika tudi vsakodnevno delo v kakšnem klubu. Te zadeve se bodo zdaj izkristalizirale. Kar se tiče reprezentance, pa je zdaj treba dati mir, iskreno pomagati in nehati gledati, kdo od kod prihaja. Zdaj se mora odpraviti tisto, kar mislim, da je bilo odločilno v naših težavah: ozki osebni interesi so prevladali nad interesi reprezentance. Mogoče tudi z moje strani. To mora zamenjati enotnost, želja, motiv, lačnost uspeha, dokazovanja, potrjevanja. Bo pa težko, ker se malo podcenjuje trenutek, v katerem smo, in se podcenjuje skupino, v kateri je Slovenija. Mislim pa, da so ljudje, ki so dobili zdaj zaupanje, vredni tega zaupanja. Tudi moji začetki niso bili nič lažji in nič manj ni bilo vprašajev, kot jih je zdaj pri novem selektorju. Pa smo na koncu naredili rezultat. Jaz sem optimist.

Kje se Matjaž Kek vidi čez približno leto, dve leti? V kakšni vlogi oziroma funkciji? Omenjali ste že delo s klubi, delo s selekcijami. Ta teden se je govorilo tudi o Albaniji ...
Težko je reči, nimam še izoblikovane neke življenjske poti, tudi jaz sem potreboval malo miru. Nisem pa človek, ki bi si zdaj vzel odmor šest mesecev, da razmislim, kaj se je zgodilo. Gledal sem tekme, poskušam iskati neke informacije. Treba je zložiti misli, znanja, izkušnje, nadgraditi neko organizacijo in sistem. Ne bi vedel, kam bi se umestil sam, čeprav nekateri pravijo, da mogoče to ni dobro. Ampak tudi 14 dni pred tem, ko sem bil imenovan za selektorja, si nisem niti mislil, da bom postal selektor. Čeprav sem bil v nekih kombinacijah. Kar se tiče Albanije: nekateri stiki so bili, javili so se eni ljudje, ampak nič uradnega. Za tem stojim. Nihče ni uradno prišel v stik z mano. Ko so bili ti stiki vzpostavljeni, potem sem začel malo intenzivneje razmišljati, vendar sem zelo hitro prišel do tega, da si ne znam sebe predstavljati, da bi, na primer, v Mariboru vodil albansko reprezentanco v novih kvalifikacijah proti Sloveniji, proti svojim. Saj po eni strani sem profesionalec in bo mogoče kdaj v prihodnosti tudi ta trenutek prišel, ampak zdaj, tako hitro ... Ne vem, ne znam si predstavljati, ne vem, kako bi šlo vse to skupaj. Vseeno je to del mojega življenja. Čisto natančno vam ne morem odgovoriti na to vprašanje.