Prva zvezda izbrane vrste je nedvomno Josip Iličić, ki je bil živa podoba pozitivizma že ob oktobrskem reprezentančnem zboru. Po zahrbtni bakterijski bolezni prerojeni 30-letni Kranjčan je prevzel odgovornost, stopil v soj žarometov in nakazal, da se ne predaja malodušju, saj si želi z reprezentanco Slovenije tudi nekaj doseči.

Tako kot se je pred hotelom Kokra objel s taksistom, ki ga je pripeljal na Brdo pri Kranju, tako je vzneseno pozdravljal celotno osebje NZS-ja in seveda soigralce, za konec uvodnega medijskega dne pa je nasmejano stopil pred novinarje s šaljivim pozdravom: "Živjo, banda."

Vse zmage so sladke
Razumljivo, saj je od zadnje tekme Slovenije v dresu Atalante zaigral v vrhunski formi. V štirih krogih Serie A je natresel tri gole in tri podaje ter bil ključni mož za štiri zaporedne zmage črno-modrih iz Bergama, ki so v nedeljo v velikem slogu s 4:1 razbili Inter. "Meni so vse zmage sladke. A proti takšni ekipi, kot je Inter, je seveda lepše zmagati zaradi navijačev, vseh drugih ljudi v klubu. Za Atalanto je to miniderbi, to so tekme za spomine. V Bergamu živijo za ta klub in je eno večje zadovoljstvo, da zmagaš na takšni tekmi."

Po dvoboju z rojakom v vratih Interja je sicer ostal brez novega zadetka, o reprezentanci pa ni bilo govora. "Handanović mi je po tekmi čestital za igro in zmago. Zavedal se je tudi sam, da smo bili v nedeljo veliko boljši kot oni. Prav samo on jih je rešil še veliko hujšega poraza."

Pokazati borbenost in požrtvovalnost
Pred mesecem dni, v času oktobrskega zbora je bila Atalanta 17. klub italijanskega prvenstva in kar 7 krogov brez zmage, zdaj so z Iličićem na čelu skočili že na 8. mesto Serie A. Lahko Jojo na takšen način prerodi tudi Slovenijo, četudi zaradi izključitve na tekmi s Ciprom v petek proti Norveški ne sme igrati?

"Zavedamo se, da bo težko. Proti tema ekipama smo že izgubili. Kot sem povedal že večkrat, bomo morali pokazati borbenost, požrtvovalnost, predvsem pa si ne bomo smeli privoščiti napak, ki smo jih počeli na minulih tekmah, zaradi česar smo izgubljali. Če popravimo te napake, se lahko nadejamo pozitivnih izidov," je Iličić dal vedeti, da se bo čutil njegov vpliv, četudi ga v Stožicah ne bo na zelenici.

Lažje zamenjati selektorja kot igralce
Prvo obvezno vprašanje je bilo seveda, kaj se spreminja v članski moški reprezentanci, potem ko je vodstvo NZS-ja odslovilo selektorja Tomaža Kavčiča. "Konec koncev smo mi igralci na igrišču odgovorni za predstave in izide. Na žalost je vedno, ko ni izidov, da odide selektor. Lažje ga je zamenjati kot večje število igralcev. Zavedamo se, da v Sloveniji ni ravno veliko igralcev na najvišji ravni. Prihajajo novi, mladi, ki so željni dokazovanja. Morajo se zavedati, zakaj prihajajo sem, kakšne imamo cilje in tega, zakaj sploh smo tukaj. Že večkrat sem poudaril, da verjamem v to ekipo. Če ne bi, potem sploh ne bi prihajal v reprezentanco," je Iličić odgovornost za slabe izide prevalil na lastna igralska pleča.

V resnici se v primerjavi s septembrom in oktobrom res ni veliko spremenilo. "Nobena zamenjava trenerja ne bi smela biti šokterapija za igralca, sploh na najvišjih ravneh. Za zdaj smo na istem, kot smo bili, saj je bil z nami že nekaj časa kot pomočnik. Težko pa povem, kako bo, ko pride novi selektor. Če mi svojega odnosa ne bomo spremenili, nam ne pomaga niti najboljši selektor na svetu. Vsa odgovornost je naša," je najuspešnejši slovenski strelec v velikih tujih ligah jasno dal vedeti, da morajo izbrani slovenski nogometaši pokazati veliko več, da se odkupijo navijačem, športni javnosti in predvsem zadovoljijo tudi svoje lastne ambicije.

Dobro se spomni, kdo mu je dal prvo priložnost
"Bolje, da ne govorim," se je Iličić zasmejal ob vprašanju, kako se spominja Igorja Benedejčiča, s katerim je preživel nekaj pestrih let pri Interblocku Ljubljani. "Pred Benedejčičem je bil pri Interblocku italijanski trener Alberto Bigon in on me je že malce videl v boljši luči, potem ko pod Skočićem nisem igral. Ko je prišel Benedejčič (jeseni 2008), sem pa začel redno igrati. Dogajali so se tudi manjši konflikti, a to je bilo z menoj normalno," je Kranjčan priznal, da je bil takrat kot še mladenič naporen nogometaš, ki se je redno zapletal tudi s trenerji. A je Jojo pristavil: "Sva v dobrih odnosih."

Kdor hoče, je dobrodošel, kdor noče igrati, pa ...
Drugo obvezno vprašanje je bilo seveda povezano z nenadno četrtkovo objavo, da se Kevin Kampl v nasprotju z oktobrsko obljubo poslavlja od Slovenije dokončno in da gre pri 28 letih v reprezentančni pokoj. "To je odločitev vsakega posameznika. Nisem človek, ki bi lahko kar koli povedal o tem. On sam najbolje ve, zakaj se je tako odločil. Igralci smo to sprejeli. Kdor hoče igrati za reprezentanco, je dobrodošel. Kdor noče igrati, pa … bo prišel drugi," je prekaljeni igralec Interblocka, Maribora, Palerma, Fiorentine in Atalante s skomigom ramenom pokazal, da se ne obremenjuje s Kamplovim slovesom, niti ni dodal, da bi kakovost nemškega vezista prišla še kako prav izbrani vrsti. Če ni želje in motiva ...

Zadnji mesec eno najboljših obdobij kariere
Iličić svojega motiva ne skriva, hkrati je odkrito priznal, da mu je ravno oktobrski prihod v reprezentanco, ko bi zaradi trenažnega procesa in komaj pozdravljene bolezni upravičeno zavrnil vpoklic, pravzaprav prišel zelo prav: "Po pravici povedano, sem prišel oktobra v reprezentanco tudi, da se nadiham zraka. Imel sem določen režim treningov, kar ste tudi sami videli na zadnjem zboru. Mi je zelo pomagalo, dobil sem novo moč, zagon. To se tudi pozna na mojih izidih, izidih kluba, vse skupaj. Veliko samozavesti. Veliko zmag, zato pa igramo nogomet!"

Pojavilo se je celo vprašanje, ali ni v zadnjih tednih odigral najboljši nogomet kariere, kar je Iličića sprva spravilo kar malce v zadrego. "Ne vem, ali ravno najboljše, a zagotovo gre za enega boljših obdobij v moji karieri, sploh, odkar sem pri Atalanti. Če bi imel miselnost, ki jo imam zdaj, že v preteklosti, bi bilo veliko bolje, a sam se ne vračam v preteklost. Gledam naprej, pred menoj je še veliko tekem. Treba je nadaljevati v tem ritmu."

Manj razmišljanja o nogometu, več sproščenosti
Vsekakor povsem spremenjen nogometaš, ki so mu kot mladincu in v prvih članskih letih očitali nezainteresiranost in ležernost. Pred prestopom v Maribor, ko je poleti 2010 zablestel kot meteor in se izstrelil v Serio A, je nekaj časa tuhtal tudi že o nogometni upokojitvi. Tudi navijači slovenske reprezentance so dolga leta čakali, da bo popolnoma prevzel vajeti, marsikdo je že obupal, a zdaj je tu Jojo kot pravi vodja, jasen, neposreden in nič več vase zaprti ter tihi playmaker, ki je sicer sposoben poteze več. Kaj se je spremenilo v zadnjem letu, dveh, da je prišlo do takšne osebne preobrazbe?

"Imaš otroke? (Ne.) Potem pa še ne veš. Z družino in otroki se vse spremeni. Ne razmišljaš več o bedarijah. Niti o nogometu nimaš več časa razmišljati, kaj šele o čem drugem. Prideš bolj sproščen opravljat svoj posel, opraviš svoj trening in ne razmišljaš o tem, kaj bo jutri. Misliš le na to, kako boš prišel domov in se igral s svojimi otroki in bil z ženo. Vsak dan tako, dobro treniraš dobro, dobro igraš, in to je plod vsega skupaj," je pojasnil Iličić, ki ima skupaj s partnerico Tino dve mladi hčerki, čemur tudi pripisuje zasluge, da pri 30 letih dviguje lastno igro na najvišji raven, z zgledom pa računa, da bo prebudil tudi Slovenijo.