"Po tekmi, ki si jo odigral proti Baresiju, stopala potrebujejo veliko ledu in protibolečinskih sredstev," je nekoč za italijansko televizijo RAI dejal nekdanji napadalec Gianfranco Zola, legenda Chelseaja, ki je proti Baresiju igral še kot član Napolija in Parme.

Legendarna šestica 'rossonerov' je za klub s San Sira odigrala več kot 700 tekem, natanćneje 719, kapetan članskega moštva je bila polnih 15 let. V tem času je Baresi z milanskim kolektivom osvojil kopico lovorik: šestkrat je postal prvak Italije, trikrat je osvojil italijanski superpokal, prav tolikokrat je postal prvak Evrope, evropski superpokal pa je dvignil še v letih 1990 in 1994.

V boju za zlato žogo je leta 1989 zaostal le za soigralcem Marcom van Bastnom (tretji je bil še en član Milana Frank Rijkaard), v italijanskem pokalu leta 1990 je bil s štirimi zadetki celo najboljši strelec, istega leta je bil imenovan za najboljšega igralca v Serie A. V najrazličnejših klubskih izborih se je uvrstil na prvo mesto, leta 2013 je bil uvrščen še v hram italijanskega nogometa.

Uspehe je žel tudi na reprezentančni ravni. Z 'azzurri' je leta 1982 postal svetovni prvak, ko je s 3:1 v madridskem finalu padla Nemčija, leta 1994 je v Pasadeni postal svetovni podprvak po finalnem porazu proti Braziliji. Grenak priokus pušča predvsem tretje mesto na domačem svetovnem prvenstvu leta 1990.

V osrčju granitne obrambe
V Serie A je prvič zaigral 23. aprila 1978 pri rosnih 17 letih, že naslednjo sezono je postal standardni član udarne ekipe s San Sira, tistega leta je osvojil tudi naslov državnega prvaka, Milanovega desetega v zgodovini. V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je klubu ostal zvest tudi v težkih časih, ko so rdeče-črni kar dvakrat izpadli v Serie B, a sledilo je precej uspešnejše obdobje, v katerem je skupaj s soigralci lepo zapolnil klubsko vitrino. Tudi po zaslugi izjemne obrambe, v kateri je igral s Paolom Maldinijem, Alessandrom Costacurto in Maurom Tassottijem. Zagotovo ena najboljših, morda celo najboljša obramba v zgodovini italijanskega nogometa.

Seveda ne gre pozabiti še na ostale nogometaše, ki so v obdobju med letoma 1987 in 1996 Milan lansirali na vrh svetovnega nogometa: Rijkaard, van Basten, Ruud Gullitt, Carlo Ancelotti, Roberto Donadoni, Demetrio Albertini, Dejan Savićević, Marcel Desailly, Zvonimir Boban, Brian Laudrup, Jean-Pierre Papin, George Weah in Roberto Baggio.

Pomembno vplival na prihodnje generacije
S svojo igro v obrambi je Baresi navdušil številne bodoče nogometaše svetovnega kova. "Franco je bil eden najboljših branilcev vseh časov. Vsako namero nasprotnika je uspešno prebral, igral je lahkotno, bil je tudi zelo nevaren v napadu, svoje soigralce je zalagal z zelo uporabnimi podajami," je v oddaji Match of the day Italijana opisal nekdanji angleški napadalec Gary Lineker. O njem sta spregovorila tudi nekdanja branilca, na igrišču velika sovražnika, v zasebnem življenju pa dobra prijatelja Jamie Carragher ter Gary Neville. "Franco je popolnoma spremenil koncept, da moraš biti za branilca visok in močan. Nikoli se ni zanašal na svojo velikost - bil je visok le 177 cm -, tudi na moč ne. Preprosto je bil dober organizator. Tisto, kar mu je manjkalo pri hitrosti, je nadoknadil z izjemnim pregledom nad igro. Način, kako je bral igro, mu je omogočal, da je bil vselej korak pred tekmecem. Bil je spreten z žogo, velikokrat je začel Milanove napade s skokom iz obrambe. Bil je naravnost fantastičen," je za Sky Sports dejal Carragher, ki je vso kariero preživel pri Liverpoolu.

Tudi njegov zagrizeni tekmec na zelenici, legenda Manchester Uniteda Gary Neville, je o italijanskemu nogometašu v svoji avtobiografiji pisal z izbranimi besedami. "Oboževal sem Franca Baresija. Bil je iz pravega testa. Vse na njemu je bilo navdušujoče. Bil je pravi vodja. Agresiven, neizprosen, nihče ni mogel mimo njega," je zapisal Neville, ki je barve rdečih vragov branil vso kariero (1992-2011).

Milan in reprezentanca zgradila ekipo okrog njega
Za nogometno revijo FourFourTwo je Baresija v najboljšo enajsterico vseh časov uvrstil kultni romunski nogometaš Gheorghe Hagi. "Ta človek je živi spomenik svetovnemu nogometu. Milan in italijanska reprezentanca sta svoji moštvi zgradila okrog njega. To mi je postalo kristalno jasno, ko je Milan v finalu evropskega pokala leta 1989 s 4:0 premagal Steauo iz Bukarešte. Zmožen je bil začeti napade svojega moštva, ko je 'skočil' iz obrambe, nato pa je z neverjetnimi podajami uničeval nasprotnika," je zapisal nekdanji nogometaš madridskega Reala in Barcelone. "V Milanovih ekipah ob koncu 80-ih in začetku 90-ih let je bil glavni. Vsak, ki je igral z njim ali proti njemu, je vedel, da je Franco glavni. Vsi so ga spoštovali. Bil je zelo inteligenten, vselej je bil miren. Všeč mi je bilo, da je bil tako sproščen. Nič ga ni zmotilo. Z vsako težave se je spopadal, kot da ni nič," je za Canal+ pred leti povedal eden najboljših francoskih branilcev vseh časov Laurent Blanc.

Maldini: Baresi je bil moj vzornik
Tudi njegovi soigralci ga leta pozneje niso mogli prehvaliti. Rijkaard, van Basten in Laudrup so o njem govorili s presežniki, a največjo težo ima morda mnenje njegovega dolgoletnega partnerja v Milanovi obrambi Paola Maldinija. "Bil je poseben. Majhen in suhljat mož, vendar izjemno močan. Skočil je lahko zelo visoko. S svojo igro na zelenici je bil zgled vsem nam. Ni bil ravno govorec. Svoje je povedal na zelenici. Težak je bil le dobrih 70 kilogramov. A nekaj vam povem: ko je trčil vate s štartom, je bilo čutiti, kot da bi jih imel 150. Meni je bil vzornik. Bil je referenca. Z žogo je bil zelo dober. V modernem nogometu je zelo težko najti branilca, ki je močan in dober z žogo. Zelo težko. Franco Baresi je to bil. In še več," je v pogovoru za Sports Illustrated povedal Maldini, ki je z Baresijem skupaj v osrčju obrambe odigral 196 tekem. Na teh tekmah je Milan prejel zgolj 29 golov. Vse najboljše, Franco Baresi!