Južna Afrika. Jo'burg. 18. junija 2010. Slovenija - ZDA 2:0. Odmor. Ali pa pet dni pozneje. Zadnji žvižg v Port Elizabethu. Slovenija je navidezno v osmini finala svetovnega prvenstva v nogometu. Neizbrisna utrinka, ki ju je pričaral Matjaž Kek.

Kruto razblinjena rajska trenutka, za katera pa je šel prej in pozneje Matjaž Kek skozi kroge pekla. Ali ima slovenska nogometna javnost na čelu z mediji in zagrizenimi navijači zdaj dovolj potrpljenja, da se prehodi agonija do Belfasta in do evforije v Mariboru? Bo Kek v drugem selektorskem mandatu dobil eno, dve ali celo tri dodatne priložnosti? Ker prvo obdobje Matjaža Keka na klopi slovenske nogometne reprezentance še zdaleč ni bilo tako sanjsko, kot si iz razdalje desetletja govorite po zdajšnji blamaži #SrceBije v Ligi narodov.

Sanjska sezona 2009/10, a predtem in potem kaos
Bilo je sprva grdo, negledljivo, s trmasto zvezdico, spletkarsko in nespodobno z vrha, preden se je rodila najboljša nogometna igra na sončni strani Alp in izbruhnila nepozabna nogometna mrzlica jeseni 2009, ki je trajala do poletja 2010. Za nameček, ko je bila Slovenija 15. na Fifini lestvici, je reprezentanco pretresal oster spor s predsednikom zveze. Vzrok? Prelomljene obljube, izrečene v evforiji o višini in obliki nagrad. Denar, vsega sveta vladar. Sledil je padec. Odstop predsednika, silenzio stampa vodij, navijači so se naveličali ene in iste enajsterice. Prišla je Estonija in izžvižgana Kekova izbrana vrsta v Stožicah. Namesto vrhunca na Euru 2012, pirova zmaga nad Srbijo. Novi šef ni našel skupnega jezika in Kek se je poslovil. Ne, še zdaleč ni bilo povsem sanjsko, bilo pa je vznemirljivo in nikoli dolgočasno.

Cilj je, da izoblikujemo moštveni duh, kajti igralca, ki bi lahko sam reševal tekme, kot je bilo to v preteklosti, zdaj nimamo. Kakovost ni sporna, vendar v nogometu se ne da funkcionirati brez srčnosti in discipline. Za to moramo trdo delati. Čez noč se ne da nič storiti, do novega velikega uspeha nas čaka dolga pot, in upam, da se tega zaveda tudi javnost. Kekov nagovor ob imenovanju za selektorja 5. januarja 2007

Prvo ustoličenje - druga izbira, skorajda izhod v sili
Slovenija je ponižana, brezvoljna, brez repa in glave v igri, brez vodij, ki bi se izpostavili pred apatično javnostjo, ki malikuje zlato generacijo oddaljeno le nekaj let. Evropsko prvenstvo po obupnih predstavah, realno že zapravljeno. Konec leta 2018? Ne, konec leta 2006, ko se je Branku Oblaku spodmaknil selektorski stolček.

Na vročo klop je sedel Matjaž Kek, a ne kot prva izbira. Prvi kandidat predsednika NZS-ja Rudija Zavrla je bil Darko Milanič, a se nista dogovorila, ker je Milanič pri svojem delovanju želel delati z Zlatkom Zahovičem, kar pa je bilo za predsednika Zavrla nesprejemljivo. Zavrl je nato začel širši krog pogovorov s kandidati, med katerimi so bili poleg Keka še Pavel Pinni, Slaviša Stojanović, Marijan Pušnik in Branko Zupan. V ljubljanski pivnici je Kek 5. januarja 2007 predstavil svojo vizijo: "Cilj je, da izoblikujemo moštveni duh, kajti igralca, ki bi lahko sam reševal tekme, kot je bilo to v preteklosti, zdaj nimamo. Kakovost ni sporna, vendar v nogometu se ne da funkcionirati brez srčnosti in discipline."

Ko vpričo Keka predsednik javno snubi Katanca
Leta še ni bilo konec, ko je bila Kekova usoda tako rekoč zapečatena. Zaključek kvalifikacij za Euro 2008 je bil še slabši kot začetek, in Slovenija je končala na predzadnjem, šestem, mestu! Začela se je limonada Zavrl - Katanec. Prvi ni skrival svoje zaljubljenosti, Katanec pa se je upiral klicu javnosti, da bi tako hitro spet cumpral fuzbal naš. Takratni predsednik NZS-ja je v pričo selektorja Keka na novoletni zabavi v hotelu Slon oglaševal skorajšnji dogovor s Katancem, ki pa je nato dal Zavrlu košarico.

Odžagano zvezdico spremeni v kapetana in vodjo
Ker je na smrt obsojeni Kek še imel pogodbo za kvalifikacijski ciklus za SP 2010, ga je tudi začel, predtem pa je moral rešiti uganko Roberta Korena. Spor ni bila skrivnost, februarja 2008 je Korošec zavrnil nastop na prijateljski tekmi proti Danski, ker je dal prednost klubskim igram v angleški drugi ligi. Vzporedno s to zgodbo je Kek prečrtal iz reprezentance Klemna Lavriča, takrat prvega slovenskega napadalca. Selektor se je javno spraševal o Korenovi pripadnosti Sloveniji: "Takšne so njegove želje. Očitno so zanj klubske obveznosti pomembnejše od reprezentančnih." Znano? Kek primer rešil z izzivom - upornemu in svojeglavemu Korenu je pred začetkom kvalifikacij za Južno Afriko 2010 zaupal kapetanski trak.

Prvi april, ko je vrag odnesel šalo
Začetek je bil izreden, 7 točk v prvih treh tekmah. A pozimi 2009 se je poslovil do tedaj prvi in edini predsednik samostojnega NZS-ja Rudi Zavrl, nasledil ga je vodja nogometne opozicije Ivan Simič. Pomlad se ni dobro začela, v Belfastu pri Severni Irski je Slovenija izgubila po udarcu Warrena Feeneyja, na lestvici zelo izenačene skupine 3 so Slovenci padli na predzadnje mesto. Kekov stolček je bil spet omajan, pojavljati se dve različici, a nikoli ni bil Edy Reja bližje slovenski klopi kot tiste aprilske dni.

Tehelno pole - Lužniki - Ljudski vrt
"Potrebujemo štiri zmage," je bilo preprosto Kekovo geslo po porazu na Severnem Irskem. In se je začelo s San Marinom doma, a pravo eksplozijo je prinesla jesen. V Mariboru je bila razbita Poljska s 3:0, sledila je rapsodija v Bratislavi z 2:0. Serravalle je bila formalnost, v krogu objeto spremljanje zasnežene tekme Poljska - Slovaška ni prineslo vstopnice za svetovno prvenstvo. Novembra je sledil obračun z vročo Rusijo pod taktirko Guusa Hiddinka in zvezdnikom Andrejem Aršavinom, ki sta tako navdušila Evropo na Euru 2008.

Na Lužnikih je kazalo slabo, saj so Rusi kljub neprepričljivi igri vodili z 2:0. Obakrat je zadel levokrilni igralec Diniar Biljaletdinov. A zaključni juriš je prinesel veliki gol v gosteh v 87. minuti, ko je rezervist Nejc Pečnik odpadek po strelu Roberta Korena pospravil za hrbet Igorja Akinfejeva. Prišel je 18. november 2009 in Maribor. Slovenci so v uvodne pol ure povsem zasenčili Ruse, ki sta jih reševala vratar in okvir vrat. Nato je v 44. minuti Valter Birsa z desne poslal predložek v kazenski prostor, kjer je Zlatko Dedič med dvema ruskima branilcema – z udarcem kung fuja – matiral Akinfejeva. JAAAAAAAA(R)!

Bojkot Katarja? Ne, samo vojna kapetan – predsednik
Navdušujoče jesenske igre so zakrivile tudi poznejše težave, predsednik Simič je v evforiji preveč obljubljal, kar igralci zlepa niso pozabili. Počilo je marca 2010 pred pripravljalnim srečanjem s Katarjem, ko so se pojavile celo govorice o bojkotu tekme, ker se niso znali dogovoriti za delitev pogače. Počilo je na glas in ostro. Na eni strani se je izpostavil kapetan Koren, na drugi predsednik Simič, selektor Kek pa je bil tiho sredi navzkrižnega ognja. Tragikomedija tri mesece pred nastopom na svetovnem prvenstvu zaradi razlike v zahtevah in ponudbi, ki je znašala 195 tisoč evrov.

Južna Afrika 2010: zmaga, remi in poraz
Vsem zakulisnim težavam navkljub, ki so bile napol javne, je Keku uspelo pripraviti konkurenčno Slovenijo. V uvodu je z muko padla Alžirija (1:0), sledila je drama proti ZDA na Ellis Parku v Johannesburgu. Ob polčasu je bilo 2:0 za Slovence, ki so briljirali, a nato premočno padli po ekspresnem golu Landona Donovana in remizirali 2:2. Zapravljeno vodstvo se je še maščevalo, brez potrebne energije je Slovenija izgubila z Anglijo (0:1).

Ravno ko je bilo konec tekme v Port Elizabethu, se je v Pretorii Donovan sprehodil skozi igrišče in zabil za zmago ZDA, s čimer je Slovenija ostala brez osmine finala. "Naj gre vse skupaj k vragu," je bil jezen selektor Kek, ki je že razmišljal, da je mogoče vodil zadnjo tekmo, vseeno pa tudi opozoril: "Če zapravimo to vzdušje, smo svetovni idioti." In ni bilo treba dolgo čakati, da se je to uresničilo. Prepevanje reprezentantov "Simke lopove" na letališču ob odhodu domov je napovedovalo nov pok.

Upor proti Zahoviču, preveč za Simiča
Vseeno je Kek nadaljeval, odprle so se nove Stožice, na začetku novih kvalifikacij se je ukradla zmaga v Estoniji. A v ozadju je vrelo, igralci so pooblastili sindikat, NZS je zadržal 10 tisoč evrov nagrade za vsakega "Južnoafričana". Predsednik Simič se je domislil, da bi kot športnega direktorja pripeljal Zlatka Zahoviča, kot edino sposobnega zares zakopati sekiro in pomiriti NZS z reprezentanco. Mariborčan Kek je prižgal zeleno luč za Zahoviča, a so se Simiču uprli najprej podpredsedniki, nato pa še slačilnica. Prijateljska tekma z Gruzijo v Kopru je prinesla potres – Simič je nepreklicno odstopil, reprezentanca je izgubila, Kek je bil pred tem, da odstopi naveličan nenehnih prepirov. Slovenija je bila 15. na Fifini lestvici, najvišje kot kdaj prej in pozneje.

Ni normalno, da predsednik dve uri in pol pred tekmo odstopi. Ampak to je odraz stanja v zadnjem času. Dobro bi bilo, da bi se vsi streznili. Moramo se spraviti v red. Počasi imam vsega dovolj, Kek ob Simičevem nepreklicnem odstopu.

Estonija in žvižgi polnih Stožic
Nekako so vsi nadaljevali brez Simiča, ki ga je nasledil Aleksander Čeferin. Nogometna javnost se je naveličala vedno ene in iste enajsterice, pri čemer je grešni kozel vse bolj postajal kapetan Koren. Po remiju v Beogradu so se igralske vodje reprezentance zavile v medijski molk, z javnostjo so komunicirali samo še prek novinarskih konferenc. Prišel je 2. september 2011 in ena najbolj bledih in brezvoljnih domačih predstav Slovenije. V polnih Stožicah je Estonija zmagala z 1:2, v sorazmerno lahki skupini je Slovenija zapravila ključne tri točke. Pobiti Kek se je zavedal, da se izteka rok trajanja. A po izgubi vseh teoretičnih možnosti za preboj na Euro 2012, ki bi moral biti vrhunec generacije, je Slovenija vsaj prvič premagala eno izmed reprezentanc nekdanje Jugoslavije. V Mariboru je z nenavadnim golom Dareta Vršiča padla Srbija.

Vzklil je žarek upanja, da z nekaj spremembami – kot je vključitev Josipa Iličića, za katerega dolgo ni našel mesta – lahko pride do renesanse. A pogovori Kek – Čeferin so pokazali prevelike razlike, tako v denarnih zahtevah kot drugih zadevah, in Kek se je 24. oktobra 2011 poslovil od selektorskega mesta. Še isti dan je bil imenovan Slaviša Stojanović, kar je popolnoma zadovoljilo večji del javnosti in medijev, še najbolj vztrajni pri ljubezni do Keka so bili Štajerci.

Če smo bili veliki v zmagah, je treba biti tudi velik v porazih. Ve se, kdo je najprej odgovoren. Jaz sam. Odgovornosti se ne izogibam. Zavedam se tudi, da ima vse svoj rok trajanja. Če sem pred nekaj tedni tukaj uperil ostre pušice v občinstvo, potem se jim tokrat zahvaljujem za spodbudo. Na žalost jim nismo mogli vrniti nekega veselja. Občinstvo je bilo pošteno, najboljši slovenski igralec. Bilo bi neodgovorno, če bi iskali vzroke drugje kot pri nas samih. Zlomilo nas je vse skupaj. Kek po domačem porazu z Estonijo

Pogreta juha, drugič
Hitro je krivulja iger Slovenije drsela, nato pa padala. Nostalgija je čez leto dni vrnila Srečka Katanca, a drugo obdobje ni prineslo uspehov prvega. Zato pa še več medijskih vojn in nenavadnih novinarskih konferenc. Vendar ne pozabimo, Slovenija je bila v Baslu ob vodstvu z 2:0 na poti na Euro 2016, ko se je pripetil mrk in zlom.

V čem je pomembna razlika med Katancem II in Kekom II?
Po uspehu s Slovenijo Katanec trenersko ni imel kaj pokazati, na drugi strani pa se je Matjaž Kek dejansko šele po Sloveniji dokončno dokazal kot klubski trener, in to v tujini na Hrvaškem, kjer je postal najpomembnejši prebivalec Reke. Predtem je sicer imel neposrečeno savdskoarabsko zgodbo pri Al-Ittihadu v sezoni 2011/2012. Od 2013 do letošnje jeseni pa je kar pet let in pol uspešno vodil Rijeko s katero je osvojil zgodovinski prvi naslov prvaka Hrvaške (2016/17), dvakrat je bil pokalni prvak, enkrat pa superpokalni. Trikrat se je z Rečani uvrstil v skupinski del Evropske lige.

Mislim, da sva kar hitro našla skupne točke, skupno izhodišče. Relativno dosti treba energije se je nabralo okoli reprezentance. Bil je obojestranski zaključek, da je treba priti do nekaterih sprememb. Kek o pogovoru s Čeferinom in ločitvi od NZS-ja

Pri tem se je držal svoje nogometne filozofije. "Govorim samo o dveh trenutkih, in sicer o tem, ko ima moja ekipa žogo in ko je nima. Ko ima žogo, zahtevam kreacijo, dinamiko, hočem gol, ko je nima, pa disciplinirano, organizirano obrambo," je pred leti v pogovoru za Playboy pojasnil Kek. "Gol je pač orgazem v nogometu."

Portret Matjaža Keka
Rojen: 9. 9. 1961 (Maribor)
Igralska kariera:
1979-1984 Maribor
1984-1988 Spittal/Drau
1989-1994 GAK
1995-1999 Maribor (3-krat državni prvak Slovenije)
Trenerska kariera:
1999-2000 pomočnik trenerja Maribora
2000-2001 prvi trener Maribora in državni prvak
2001-2002 pomočnik trenerja Maribora in državni prvak
2002-2004 prvi trener Maribora, državni prvak leta 2003
2006-2007 trener mladih reprezentanc do 15 in 16 let
2007-2011 trener reprezenance Slovenije (Južna Afrika 2010)
2011-2012 trener Al Ittihada (Savdska Arabija)
2013-2018 trener Rijeke, državni prvak Hrvaške, dvakratni pokalni prvak