Slovenska ženska reprezentanca se poteguje za nastop na svetovnem prvenstvu, ki ga bosta prihodnje leto gostili Avstralija in Nova Zelandija. Trenutno je na tretjem mestu v skupini, za Francijo in Walesom, Neposredno na prvenstvo vodi prvo mesto v skupini, v dodatne kvalifikacije pa drugo mesto, od katerega so se reprezentantke po zgolj remiju z Grčijo nekoliko oddaljile, a ne izgubljajo upanja. Kvalifikacije se bodo nadaljevale aprila, ko se bodo slovenske nogometašice v gosteh pomerile s Kazahstanom in Francijo. Skupinski del se bo končal septembra, ko v Slovenijo prihaja Kazahstan, za konec pa naše čaka tekma v gosteh, z neposrednim tekmecem za drugo mesto Walesom.

Pomembno vlogo v slovenski izbrani vrsti igra Lara Prašnikar, 23-letna napadalka, ki je pred kratkim podaljšala pogodbo z nemškim klubom Eintracht iz Frankfurta, s katerim ima visoke cilje. Ob podaljšanju pogodbe so iz kluba sporočili, da gre za pomembno igralko, eno od nosilk igre, ki v ključnih trenutkih zna prevzeti odgovornost. Hči nekdanjega slovenskega selektorja blesti v klubskem dresu, je tudi v boju za najboljšo strelko nemške lige, mrežo tekmic je v tej sezoni zatresla že osemkrat. Eintracht je trenutno na četrtem mestu v nemškem prvenstvu, šest točk za vodilnim Bayernom.

Z Laro Prašnikar smo se pogovarjali pred nadaljevanjem klubske sezone, v preteklem tednu se je namreč udeležila priprav slovenske izbrane vrste v Slovenski Istri.

Reprezentanca se je zbrala na pripravah, gre za vmesne priprave pred novimi kvalifikacijskimi tekmami, ki vas čakajo aprila. Vi v Nemčiji v Bundesligi tudi že nadaljujete sezono. Kako take priprave vplivajo na ritem, kako naporno je za vas?
Kot profesionalka sem tega navajena, to se ponavlja iz meseca v mesec, nimamo na voljo veliko časa za regeneracijo. Tu sem za to, da pomagam svoji državi in se trudim po najboljših močeh, da vložim vso svojo energijo v treninge in tekme. Lahko rečem, da je naporno, ampak to rada počnem, zato mi ne predstavlja težav.

Ta del leta je v nogometu namenjen graditvi baze za celo leto, tudi za jesenski del. Čemu se zdaj največ posvečate in kako to kombinirate s tem, kar počnete v klubu?
Moji vlogi v klubu in v reprezentanci se nekoliko razlikujeta, tako da moram ob prihodu v reprezentanco oziroma ob vrnitvi v klub čim prej preklopiti in včasih imam s tem malce težav. Vendar temu posvečam veliko pozornosti, tako da sčasoma postaja vse lažje. Poskušam namreč razumeti tako eno kot drugo stran, ko sem v reprezentanci, moram pozabiti na klub in se osredotočiti le na izbrano vrsto. Glede na to, da to zdaj počnem že nekaj let, je vedno lažje.

Z reprezentanco si v boju za nastop na svetovnem prvenstvu želite osvojiti drugo mesto v kvalifikacijski skupini, boj bo še težak. Če pogledava na odigrane tekme, katera je tista, katere razplet vas je najbolj bolel – poraz proti Franciji v zaključku srečanja, remi z Walesom ali 0:0 z Grčijo?
Vsaka na svoj način … Če začnem s Francijo, biti tako blizu proti tako močni reprezentanci, se zavedati, da si res dal vse od sebe, pustil vse na igrišču, in potem oditi domov brez točk, to je vsekakor nekaj, kar zelo boli. Moram pa reči, da smo bile na tekmi proti Walesu bližje zmagi kot proti Franciji. Morebitni uspeh proti Francozinjam bi bil res nekaj posebnega. Wales pa je naš neposredni tekmec v boju za drugo mesto, z igro, ki smo jo prikazale v Lendavi, bi ga morali premagati, tako da so mene osebno te izgubljene točke najbolj prizadele. Vemo, da tekma z Grčijo ni bila naša najboljša, in bomo napake morale popraviti, a kot že rečeno, mene je tekma z Walesom zelo prizadela.

Sorodna novica Bodo dekleta prehitela fante pri uvrstitvi na SP ali EP?

Kdaj vam je lažje igrati, ko je Slovenija v vlogi favoritinje ali ko je v vlogi izzivalke?
Tekme se med sabo razlikujejo, a na koncu vedno štejejo točke, goli in zmage. Pristop in miselnost se pri igralkah lahko razlikujeta, nekatere imajo proti boljšim reprezentancam nekaj treme, spet druge še več zagona. Sama veliko raje igram težke tekme, ker se zavedam, da se moramo izkazati. Če želimo igrati na dobri, visoki ravni, potem se moramo znati zoperstaviti tudi takšnim reprezentancam in za mene so te tekme tiste prave tekme.

Pri slovenski reprezentanci je v zadnjih letih opaziti napredek, seveda gre počasneje kot v tujini. Če se osredotočimo na sisteme igre, proti kakšnemu je vam najtežje igrati? Je to morda takrat, ko se tekmice res trdno postavijo v obrambi?
Ja, mislim, da se je v zadnjem času pokazalo, da je to sistem, proti kateremu se nekako ne znajdemo. Taka je bila tudi tekma proti Grčiji, nasprotnice so takrat stale globoko na svoji polovici, mi pa nikakor nismo našle poti do gola oziroma nam ni uspelo zaključiti akcij. Nekako nam trenutno najbolj leži igra s protinapadi. Vendar optimistično zrem v prihodnost, mislim, da lahko izboljšamo tudi stvari, s katerimi imamo zdaj težave, tako da bomo še uspešnejše, kot smo bile do zdaj.

Kje vidite glavne razloge za te težave? Gre morda za to, da kaka igralka včasih v ključnem trenutku ne prevzame odgovornosti, gre morda celo za strah?
Če pogledamo našo reprezentanco, vsekakor lahko rečemo, da je kakovostnejša kot v preteklih letih, a vseeno še ni vrhunska. Malo je igralk, ki igrajo močne in težke tekme, zgodi se tudi, da kaka igralka pride v reprezentanco, potem ko v klubu ne igra, tu pa mora prevzeti pomembno vlogo. Vem, da to ni lahko, zato moramo stremeti k temu, da bodo dekleta še odhajala v tujino, igrala v dobrih klubih, tam dobivala večjo vlogo, in ko se bo to zgodilo, verjamem, da bo reprezentanca lahko zelo uspešna.

Pred kratkim ste podaljšali pogodbo s klubom. Zakaj takšna odločitev, ste tako zadovoljni, so vaše ambicije povsem enake klubskim?
Ko sem iz prejšnjega kluba Potsdama prišla v zdajšnji klub, v Frankfurt, sem se takoj zelo dobro počutila, začutila zaupanje trenerjev, vodstva kluba in tudi soigralk. Zelo smo povezane in mislim, da tudi zaradi tega dosegamo dobre rezultate. Naša pot gre strmo navzgor, tudi v prihodnosti se vidim v tem okolju, še naprej želim pomagati klubu. Odločitev o podaljšanju pogodbe ni bila težka, saj vidim, da napredujem v svoji igri, prav tako se na višjo raven dviga igra kluba. Sem tudi pomemben člen v ekipi, kar je za mene zelo pomembno, v klubu se dobro počutim in lahko dam ekipi vse, kar znam.

Bližate se stotemu nastopu v Bundesligi, ste pri številki 91. Če se zdaj ozrete nazaj, na čas, ko ste se podali v Nemčijo, ste razmišljali, kaj vas čaka, kako se bo obrnila vaša kariera?
Spomini so lepi. V Nemčijo sem odšla s 17 leti, nikoli si nisem predstavljala, da se bo moja pot tako razvila. Ni bilo vedno lahko, tega ne bom nikoli pozabila, včasih sem morala narediti tudi kak korak nazaj, da sem potem naredila dva naprej in prišla do zastavljenega cilja. Z ljudmi, ki me obkrožajo, s trenerji, ki mi pomagajo, z družino, sem skupaj na tej poti in prepričana sem, da lahko še veliko dosežem.

Takrat ste dejali, da greste v Nemčijo lovit svoje sanje. O čem sanjate zdaj?
Moje največje sanje v tem trenutku so povezane s tem, da bi igrala v Ligi prvakinj. Tudi v klubu imajo enake cilje in mislim, da nam to lahko uspe, zato sem se tudi odločila, da predčasno podaljšam pogodbo. Mislim, da sem blizu uresničitve teh sanj, sem pa tudi pripravljena še več in bolj zavzeto delati, da jih čim prej dosežem.

Sorodna novica Lara Prašnikar v Nemčiji prehodila pot od solz do člankov v Bildu

Zdaj igrate v eni najmočnejših lig, vas v prihodnosti mika tudi igranje v kakšni drugi državi?
Zdaj sem že skoraj šest let v Nemčiji, ustreza mi, ustalila sem se, ljudje me prepoznavajo. Ko odideš v drugo državo, v neko drugo ligo, si znova na začetku. Ampak vse ima svoj čar. Trenutno sem zadovoljna, ne izključujem pa možnosti, da bi se v prihodnosti preselila tudi v kako drugo ligo.

Nemci so znani po redu in disciplini, v vseh teh letih ste se tudi vi tega verjetno že dodobra navadili. Nekaj sva se že v uvodu pogovarjali o tem, kako doživljate prehode in enega v drugo okolje. Kako pa je s tem, ko pridete iz urejenega okolja nekam, kjer ni vse tako zelo urejeno? Kako, konec koncev, gledate na ženski nogomet v Sloveniji?
S tem imam verjetno največ težav, ker daljše obdobje preživim v Nemčiji, kjer je vse na precej višji ravni, in potem veliko stvari v Sloveniji težje sprejemam. Je pa res, da sem trenutno tudi že toliko zrela, da na vse skupaj gledam zelo objektivno, pozabim na nemško urejenost in na stvari, ki sem jih vajena tam. Vem namreč, da se tudi v Sloveniji ljudje trudijo po najboljših močeh, sama včasih kaj predlagam, kako bi se dalo kaj izboljšati. Vsi se trudimo, da bi se nogomet v Sloveniji dvignil na višjo raven, zavedati pa se je treba, da je za to potreben čas.

Stanje v slovenskem nogometu, tekme, treninge in še marsikaj analizirate tudi skupaj z očetom, tudi nekdanjim slovenskim selektorjem Bojanom Prašnikarjem. Kaj vam o pravi o vaši igri, o reprezentanci, o klubu, kako pogosto analizirata stvari?
Ves čas (smeh, op. p.). Velikokrat ga tudi po kakem treningu pokličem, mu razložim, kaj smo delali in česa morda ne razumem. Ne komunicirava le na ravni očeta in hčerke, ampak je on neke vrste moj osebni svetovalec. Vem, in to vedno tudi poudarim, da brez njega ne bi bila tam, kjer sem, in za to bom tudi večno hvaležna. Včasih kake kritike ni lahko sprejeti, vem pa, da so vse dobronamerne. Me pa tudi zelo veseli, ko slišim kako pozitivno besedo, ko naredim kako dobro stvar. Lahko sicer povem, da to ni ravno pogosto, kajti oče me je vedno želel obdržati na realnih tleh, nikoli dvigovati preveč v nebo in mislim, da je tudi to eden od razlogov, da sem tam, kjer sem.

Vam je tudi takrat, ko ste prešli iz moškega v ženski klub in – kot ste sami omenili v enem od intervjujev – ravnali tudi precej egoistično, saj ste tekmicam odvzeli žogo, preigravali nasprotnice in na koncu dosegli še gol, morda dejal, da to ni bilo v redu?
Takrat še ne, ker je bila res velika razlika v kakovosti med mano in soigralkami. On vedno reče, da ima vsak nogometaš tri izbire, ena je dobra, ena je slaba, ena pa je najboljša. In on ve, da se jaz večkrat oziroma velikokrat odločim za najboljšo. Že takrat je nekaj videl v meni, res je, da me je včasih malce grdo pogledal, če sem dala kak neprijeten komentar kaki soigralki. Glede tega, da moram večkrat stvari vzeti v svoje roke, pa me še zdaj okara, da to preredko storim. Pozna moje odlike in me ves čas spodbuja, da postajam še bolj samozavestna.

Povsem za konec pa le še to – če bi se morali odločiti med nazivom strelske kraljice v nemški ligi, trenutno ste tudi v boju za to, ter uvrstitvijo v dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo s slovensko izbrano vrsto, za kaj bi se odločili?
Res je, da sem napadalka, ampak uspeh ekipe je tisti, ki ima pri meni vedno prednost, tako da bi se odločila za drugo možnost. Res si želim nastopa v dodatnih kvalifikacijah, tudi verjamem, da nam lahko uspe, in če moram izbrati, potem izberem to, da se z reprezentanco uvrstimo v dodatne kvalifikacije in ostanemo v boju za nastop na svetovnem prvenstvu.