11. februarja 2009 ga je takratni selektor Matjaž Kek prvič vpoklical v izbrano vrsto, a ni prišel do prvega nastopa. Kmalu zatem si je premislil, saj se ni počutil najbolje v novem okolju. Slaviša Stojanović je znova računal nanj, debitiral je 15. avgusta 2012 proti Romuniji na prijateljski tekmi v Stožicah.

Do zdaj je zbral le šest nastopov. Zadnjič je igral lani novembra ob porazu na prijateljski tekmi proti Kolumbiji v Ljubljani z 0:1. Na igrišču je bil le v prvem polčasu, a se ni izkazal. Pri zadetku Kolumbije se je ob prostem strelu prepiral s sodnikom, Adrian Ramos pa je ostal sam in dosegel zadetek.

V Nürtingenu rojeni nogometaš slovenskega očeta (prihaja iz Dornave pri Ptuju) in nemške matere je od 12. leta naprej vse posvetil nogometu. V mladosti ga je zelo zanimal tudi tenis, še zdaj pogleda dvoboje Rogerja Federerja. Rad ima tudi Ligo NBA, kjer občuduje LeBrona Jamesa.

Koliko slovenskih besed že poznate?
Razumem že zelo veliko. Na igrišču razumem vse, hitro sem osvojil osnovne izraze. Težave imam, če se govori zelo hitro, potem mi besede uhajajo. Mislim, da nimam nobenih težav.

V slovenski reprezentanci ne igrate veliko. Tudi proti San Marinu ste bili vseh 90 minut na klopi. V Kölnu ste vedno v udarni enajsterici, izbrani ste bili že za igralca kroga, ko ste premagali Eintracht doma s 4:2. Ste razočarani, da v slovenski izbrani vrsti ne igrate?
Vsekakor. V eni izmed najboljših lig na svetu sem vseskozi v prvi postavi, zato bi si želel, da bi bilo tako tudi v slovenski reprezentanci. Tu me čaka veliko dela, moram se dokazati. Na žalost mi do zdaj to še ni uspelo, a trudil se bom še naprej. Prepričan sem, da bom dočakal svojo priložnost.

Ste se leta 2009 prehitro odločili za slovensko izbrano vrsto? Prvi nastop ste nato dočakali šele 15. avgusta 2012.
Leta 2009 sem že igral v Bundesligi, a pri 21 letih še nisem bil zrel za reprezentanco. Odločil sem se, da počakam, saj še nisem bil dovolj dobro pripravljen. Pred tremi leti sem bil že dovolj dober. Upal sem, da bom več igral, o tem pa seveda odloča selektor.

Ste pomislili kdaj na to, da bi zaigrali za Nemčijo?
To je bila tema le v mladinskih kategorijah. V zadnjih letih seveda niti pomislil nisem na to. To ni realno.

Slovenci in Nemci se zelo razlikujemo. Kultura je popolnoma drugačna. Kako občutite to, ko pridete iz Kölna v slovensko izbrano vrsto?
V Sloveniji je vse skupaj zelo sproščeno. V Nemčiji vladata red in disciplina, nogomet je pravi posel. Ne bi rekel, da je nekaj slabo, drugo pa dobro. Vse ima svoje prednosti in slabosti.

V sobi ste skupaj s Kevinom Kamplom, ki mu je uspel sanjski prestop v Dortmund. Mislite, da mu bo uspelo v tem izjemno močnem klubu?
Borussia ima na sredini igrišča res veliko dobrih nogometašev, ne bo mu lahko. Vsekakor ima možnosti. Naredil je pravo potezo. Iz Salzburga je prišel v Dortmund in igra v najbolj močni ligi na svetu.

Pred desetimi leti Bundesliga ni bila tako visoko. Kaj se je spremenilo v zadnjem desetletju?
Vsi klubu delujejo zelo pametno, nihče nima dolgov. Stadioni so polni, ne samo v prvi ligi, tudi v drugi. Zmogljivosti stadionov so res velike. Delo z mladimi je sijajno, razmere za trening vrhunske. V Bundesligo prihajajo Robben, Ribery, trener Pep Guardiola ... Pred leti takih imen ni bilo v nemški ligi. Veliko najboljših evropskih igralcev si želi igrati v Bundesligi.

V Kölnu vam gre vse po načrtih. V spomladanskem delu igrate zelo dobro, obstanek v ligi je skoraj že zagotovljen. Podaljšali ste tudi pogodbo do leta 2018.
Köln je res popolnoma nogometno mesto. Na vsaki tekmi je 50.000 gledalcev, ne glede na tekmeca. Ponosen sem, da sem v začetni postavi na vsaki tekmi. Vodstvo kluba je zelo zadovoljno z mojimi predstavami, zato smo se hitro dogovorili za podaljšanje pogodbe do leta 2018. Želel bi si, da bi lahko to samozavest in kakovost pokazal na igrišču tudi v dresu slovenske reprezentance. Do zdaj mi še ni uspelo.

Nogometaš prve ekipe je v Kölnu pravi zvezdnik. Kako vas prepoznavajo v mestu?
Po mestu se ne morem sprehajati brez tega, da me ne bi kdo prosil za sliko ali avtogram. Otroci in navijači te ustavijo res velikokrat.

Köln je bil od ustanovitve Bundeslige velikan nemškega nogometa. V zadnjih dveh desetletjih ni tako. Veliko je bilo selitev iz prve v drugo ligo. Mislite, da se lahko klub ustali med elito?
Köln je res velik klub, ima ogromno navijačev, dolgoletno tradicijo. V klubu so tudi nekdanji slavni nogometaši. Uspehi iz preteklosti ne pomagajo veliko, pomembna je prihodnost. Imamo odličnega predsednika, direktorja in trenerja in vsekakor lahko dosežemo veliko. Najprej je pomemben obstanek v Bundesligi, potem pa se lahko pogovarjamo tudi o višjih ciljih.

Preživite veliko časa v Kölnu skupaj z Mišem Brečkom?
On mi je res veliko pomagal, na začetku moje reprezentančne poti mi je vse prevajal. Tudi v Kölnu se odlično razumeva. On ima družino, majhnega otroka, zato veliko časa preživi z njim.

Zelo vas zanima tudi tenis. Ste velik navijač Rogerja Federerja. Ste si že kdaj ogledali njegov dvoboj v živo?
Žal mi to še ni uspelo. Vedno sem si želel uresničiti dve stvari. V živo sem hotel videti tekmo Lige NBA, kar mi je januarja že uspelo. Upam, da ujamem tudi še Federerja, čeprav moram pohiteti, saj počasi končuje kariero. Upam, da bom ujel kakšen turnir v bližini.

Katero tekmo Lige NBA ste si ogledali v živo?
Ko smo bili na pripravah na Floridi, sem si ogledal tekmo Orlando Magic - Houston Rockets. Imeli smo izjemno dobre vstopnice in doživetje je bilo res nepozabno. Žal še nisem bil na tekmi, kjer bi igral moj najljubši košarkar LeBron James.

Kako ste na tekočem s slovensko ligo? Ste si že ogledali kakšno tekmo v Sloveniji?
Seveda sem se večkrat pogovarjal z igralci o slovenski ligi. Tu je vse manjše. Precej manj prebivalcev je. Olimpija - Maribor je pravi derbi, čeprav si ga še nisem ogledal v živo. Primerjave niso mogoče, saj je bilo pred kratkim v Rostocku na tekmi tretje nemške lige 30.000 gledalcev. Z očetom sem bil na tekmi Slovenija - Nemčija leta 2005 v Celju, ko je edini zadetek dosegel Lukas Podolski.