Bolj natančno je za to kriv 193 centimetrov visoki angleški branilec Martin Taylor, ki je v levo nogo nogometaša Arsenala dva dni pred njegovim rojstnim dnevom na tekmi z Birminghamom brutalno štartal in mu z izjemno silo dobesedno "razcefral" gleženj.

Prepričan o svoji vrnitvi
"Ne krivim Taylorja, takšno je življenje. Takšne stvari se dogajajo v nogometu. Vsi so v skrbeh glede moje prihodnosti, razen mene. Prepričan sem, da se bom vrnil in bil enako dober igralec kot prej. Ko vsi tako verjamejo vate, ni razlogov za strah," se je po poškodbi z enim izmed prvih sporočil za javnost oglasil Eduardo Alves da Silva. Ne dvomi o nadaljevanju kariere, ki ga je iz množice brazilskih talentov povzdignila med prve zvezdnike severnega Londona.

Vse je začelo s selitvijo v Zagreb
Če bi zdajšnjemu hrvaškemu reprezentantu, ko se je v rani mladosti še podil po ulicah Banguja, eni izmed favel Rio de Janeira, rekli, da bosta dve deželi bolj zaznamovali njegovo življenje, kot pa rojstna domovina, vam najbrž ne bi verjel. A septembra 1999 je neponovljiva zgodba dobila svoj uvod, ko so ga opazili skavti zagrebškega Dinama in takrat 16-inpolletnega pripeljali v hrvaško prestolnico.

"Če ne bi bilo Dinama, bi igral v divjih brazilskih ligah," še zdaj rad poudarja Eduardo, ki je sicer poskusil v krajevnih klubih v Banguju, a ni pretirano opozoril nase. Precej drugače je bilo v Zagrebu. Uspešno je prestal preizkušnjo in začel redno igrati za kadetsko selekcijo ter se poleti 2001 pridružil članski ekipi. Po enoletni posoji pri Interju iz Zaprešiča se je v hrvaškem prvenstvu začel vse bolj uveljavljati in je bil dvakrat razglašen za najboljšega igralca leta.

Že ob prvem obisku tresel na Emiratesu
Prišel je čas tudi za prvi veliki preblisk na mednarodnem prizorišču in Eduardo si boljšega trenutka, kot je bila povratna tekma tretjega predkroga Lige prvakov v sezoni 2006/07, in boljšega kraja, kot je bil na novo odprti Emirates, ne bi mogel izbrati. Dinamo je proti Arsenalu skupno sicer gladko klonil, a Eduardo je ob porazu z 2:1 na povratni tekmi ne le povedel Zagrebčane v vodstvo, ampak proti svojemu prihodnjemu klubu dosegel tudi prvi zadetek na mednarodnih klubskih tekmah na Emiratesu. Ta je postal pozneje njegov drugi dom, a o tem malce pozneje.

Kranjčarju še zdaj zameri neigranje SP-ja
Potem ko je leta 2002 dobil hrvaško državljanstvo, je začel nastopati za mlado reprezentanco in zbral 12 nastopov in osem golov. Leta 2004 je pri 21 letih debitiral med člani, a na SP v Nemčiji ni potoval. Takratni selektor Zlatko Kranjčar ga ni vpoklical (Eduardo mu še zdaj zameri), a zatrdil, da bo nanj računal v prihodnosti.

Eduardo Biliću kot sin
Te priložnosti Kranjčar po odstavitvi ni dobil, jo je pa z obema rokama zgrabil njegov naslednik Slaven Bilić. Da Silvo je postavil za vodjo reprezentančnega napada, kar niti ni tako presenetljivo, glede na to, da sta zgradila izjemen odnos še v mladi selekciji. "Eduardo mi je kot sin. Skupaj sva rasla, jaz kot trener, on kot igralec. Za zdaj mi je pomembno le to, da je on dobro. Se je to moralo zgoditi res njemu, našemu najboljšemu dečku?" se je kmalu po slabi novici z Otoka skrušeno spraševal Bilić.

Proti Angležem reprezentančni prvenec na uradnih tekmah
Da Silva v kvalifikacijah za Euro 2008 ni zatajil, Hrvate rešil iz mnogih težkih položajev v zapleteni skupini, obenem pa bil režiser velikih zmag nad Anglijo, ki je ostala brez EP-ja. Proti ekipi Steva McClarna je ob domači zmagi (2:0) na Maksimiru 2006 zabil prvi reprezentančni gol na uradnih tekmah.

Eduardo v srcih hrvaških navijačev
Dvomov ni bilo več. Eduardo, skromni, a pred golom smrtonosni, fant iz Južne Amerike, se je vsidral v srcih hrvaških navijačev. Ob še nekaterih nogometnih genijih (Luka Modrić, Niko Kranjčar) je bila to generacija, na katero so južni sosedje polagali upe, da bi se približali tisti zlati s Šukerjem, Bobanom ter zdajšnjim selektorjem Bilićem in pomočnikoma Prosinečkim in Asanovićem iz SP-ja 1998. Zdaj pa so za prvenstvo Stare celine ostali brez najbolj vročega aduta.

Nezamenljiv v reprezentanci
In kdo bi Eduarda lahko zamenjal v Švici in Avstriji? Selektor odgovarja: "Morda je o tem vendarle prezgodaj razmišljati. Nesrečni smo zaradi njegovega zdravja, in ne zaradi tega, ker ga ne bo na Euru. No, mislim, da ni treba posebej poudarjati, da je Dudu glede na svoje specifične lastnosti nezamenljiv v naši reprezentanci."

Tako kot je da Silva postajal vse bolj nezamenljiv pri angleškemu velikanu Arsenalu. Pa smo pri tretjem delu njegove zgodbe in tretji deželi. Dudu je od tretjega julija prejšnjega leta postal igralec Topničarjev, ki so tistega poletja izgubili velikega Thierryja Henryja. Kot pri vsakem je bil tudi za Eduarda preskok za nekaj lig, iz hrvaške v angleško elitno prvenstvo, zahteven. A 25-letni napadalec, ki pri vodilnem moštvu v prvenstvu na začetku ni dočakal redne minutaže, je začel korak za korakom in nase opozarjal v pokalih. V angleškem ligaškem, ki ga je ravno v nedeljo osvojil Tottenham, je bil izbran celo v najboljšo enajsterico.

Wenger in Primorac našla smrtonosnega napadalca
Okoli božiča in novega leta pa je prišel čas za tresenje mrež tudi na angleškem prvenstvu, kjer je prva gola zabil ob zmagi proti Evertonu s 4:1, januarja pa je sodeloval v prav vsaki tekmi svojega moštva. Menedžer Arsene Wenger je bil vse bolj zadovoljen, da je končno našel nogometaša, ki kot kobra preži v nasprotnem kazenskem prostoru med dvema branilcema in zna izkoristiti sleherno priložnost.

"Celoten klub je v šoku. Ne me narobe razumeti. Resnično sem verjel, da je on pravi naslednik Thierrya Henryja, a zdaj je pod vprašajem celo njegova kariera. Ta poškodba mi je vzela pet let življenja," je kmalu po nesreči povedal Boro Primorac, Wengerjev pomočnik in človek, ki je bil ključen pri Eduardovi selitvi v London. Zdaj, ko so napovedi o povratku precej bolj vedre, mu je najbrž odleglo. Tako kot celemu hrvaškemu narodu …

Ž. K.