Ogorčen boj Hondurasa in Salvadorja za uvrstitev na nogometno svetovno prvenstvo, ki ga je leta 1970 gostila Mehika, je sprožil pravo vojno med tema dvema srednjeameriškima državama.

Latinskoameriška budnica
Vse se je začelo 8. junija 1969, ko je Tegucigalpa, glavno mesto Hondurasa, gostila prvo tekmo, ki je odločala o uvrstitvi na mundial. Salvadorska reprezentanca je bila nastanjena v hotelu v središču mesta, kamor se je zgrnilo na tisoče domačih navijačev. Kamenjanje oken, tolčenje po pokrovkah in praznih sodih in hupanje avtomobilov so bili le delčki celonočne psihološke vojne, ki naj bi zlomila moštvo nepriljubljenih sosedov.

Neprespani gostje so se upirali vse do zadnje minute, ko je Roberto Cardona dosegel edini zadetek na tekmi. Zmago Hondurasa je mesto proslavilo s plenjenjem trgovin v lasti Salvadorcev, medtem se je v sosednji državi zgodila tragedija.

Nogometna salvadorska mučenica
18-letna Amelia Bolanios ni prenesla poraza v zadnji minuti, stekla je po očetovo pištolo in se ustrelila v srce. Celoten San Salvador se je udeležil njenega pogreba, ki ga je neposredno prenašala državna televizija. Častna straža, celotna vlada in poražena enajsterica so korakale za njeno krsto.

Maščevanje z obrestmi
Povratna tekma je bila teden dni kasneje. Honduraško reprezentanco je v San Salvadorju pričakal pravi pekel - mrtve podgane so vso noč letele skozi razbita okna hotela, obkroženega z razboritimi domačini, ki so nosili slike "nogometne mučenice". Na tekmo so morali goste odpeljati v oklepnikih! Tekma se je začela s sežigom honduraške zastave, namesto katere so na drog dvignili umazano in raztrgano cunjo.

Prestrašeni gosti so v strahu za svoja življenja izgubili s 3:0, a jih je domača vojska z oklepniki vsaj hitro pospremila do letališča. Medtem so Salvadorci pretepli in izropali gostujoče navijače, pri tem pa sta bila ubita dva človeka. Naslednji dan je na Honduras padla prva bomba in začeli so se obmejni incidenti.

Srdit boj za ničlo na SP-ju
Zaradi takratnih pravil je moštvi čakala še tretja tekma na nevtralnem terenu ("majstorica"). Dan pred obračunom v Mehiki (27. junija) sta državi pretrgali diplomatske stike. Na stadionu Azteca v Ciudadu de Mexicu je pet tisoč policistov ločevalo sovražne navijače, ki so videli pravo dramo. Salvador je povedel že z 2:0, a je Honduras izenačil in izsilil podaljšek, v katerem je Mauricio Rodriguez zadel za 3:2 in popeljal Salvador na svetovno prvenstvo. El Salvador je nastopanje v Mehiki klavrno končal s tremi porazi proti Belgiji, Mehiki in Sovjetski zvezi ter gol razliko 0:9.

5 tisoč mrtvih, 150 tisoč razseljenih
14. julija je Salvador začel napad na petkrat večjo soseda, ki pa je imela pol manj prebivalcev. Po 100 urah spopadov so sosednje države le vsilile premirje, ki je začelo veljati 20. julija. Kratkotrajna, a silovita vojna je zahtevala skoraj pet tisoč življenj, več kot 150 tisoč Salvadorcev pa je bilo izgnanih iz Hondurasa.

Gospodarske težave diktatur
Pravi razlogi vojne, ki se jo je oprijelo ime "La guerra del futbol", so bili prenaseljenost Salvadorja, zemljiška reforma v Hondurasu, ki je prizadela priseljence iz sosednje države, velike gospodarske težave obeh držav in vojaška režima, ki sta za nadaljnji obstoj potrebovala zunanjega sovražnika. Spor med državama se je z razmejitvijo uradno končal šele leta 2006.

Maksimirski uvod v razpad Jugoslavije
Ob visokem krvnem davku "nogometne vojne" zbledijo še takšne nogometne tragedije, kot sta Heysel ali Hillsborough, primerljiv je le začetek vojne na Hrvaškem, ki naj bi se po prepričanju številnih začela na tekmi med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo 13. maja 1990.

Povzetek 3. tekme med Salvadorjem in Hondurasom (3:2)