Če bi v petek varovanci selektorja Srečka Katanca s Slovaškega prinesli vsaj točko, bi bilo na našem največjem stadionu seveda več obiskovalcev, zagotovo pa tudi ob tem vsi sedeži ne bi bili polni. Čeprav so naši zmagali, pa je svetovno prvenstvo v Rusiji še vedno zelo daleč.

Upanje še tli, a realnost pravi drugače
Tisti, ki so sinoči prišli v Stožice, so bili na koncu nagrajeni za eno najbolj prepričljivih zmag naše nogometne vrste. Ob takih tekmah, kot je bila sinočnja z Litvo, ko je bil nasprotnik nedorasel slovenskim nogometašem, se tudi v spominu nas poročevalcev večkrat v glavah obrne vse tisto, kar se je v celotnem obdobju kvalifikacij za Rusijo dogajalo v slovenski skupini. Kot sem že večkrat rekel, v športu te sodijo po zadnjem izidu, ampak v teh skupinskih delih je edini pomemben seštevek na koncu. Slovenija je dva kroga pred koncem boja za Šampionat Mira znova tretja. Toda čakata jo še oba dvoboja z otoškima moštvoma v naši skupini. Točka zaostanka za petkovimi krvniki v Trnavi na hitro sproži obilo upanja, da bomo znova zraven tudi v novembru, ampak realnost pravi drugače.

Doslej ni bilo prave telesne vzdržljivosti
Toda šport je tisti, ki piše številne zgodbe, in počakajmo do prvih dni oktobra. Včeraj smo se ničkolikokrat spraševali, le kako je mogoče, da nam s to vrsto iz košarkarsko obarvane Litve ni uspelo priti do zmage že na Baltiku. Potem nam šine ob drugi zaporedni domači zmagi skozi misli bravurozni Joe Hart, ki je v Stožicah sam rešil veliko Anglijo. In niti pomisliti nočemo, kje in v kakšnem položaju bi bili, če bi se na omenjenih dveh tekmah obrnilo drugače. In to čeprav niti v Trnavi niti v Glasgowu izbranci selektorja Katanca niso blesteli. Bolj kot to pa je vsaj mene na obeh tekmah bodlo v oči, da ni bilo prave telesne vzdržljivosti in da smo povsem odpovedali tedaj, ko je morda najpomembneje, ko se tekma prevesi v zadnji krog.

Zadetki deževali, tribune so se prebudile
Vsi, ki so sinoči zavili v Stožice, imajo zares radi slovensko vrsto. Pred dnevi smo ob prihodu v Stožice obstali že na Dunajski, pa je bila tam le pripravljalna tekma košarkarjev s Hrvati v zares izjemnem ambientu. Sinoči bi se mirno pripeljali le kako minuto pred začetkom in ne bi bilo nobenih težav niti s parkiriščem, kaj šele s sedežem na tribuni. Ob košarkarski tekmi so se celo vstopnice preprodajale, sinoči tega ni bilo. Morda je kdo celo kupil listič, ki mu omogoča vstop na stadion, pa je ostal doma. Seveda se vsak odloči sam. Tiste pol stotnije, ki pa je dajal ritem navijanju ves čas, z napisi na zastavah Jelšane, Mirna na Dolenjskem in Čolnišče, pa so ob štirih golih na zelenici le predramili tudi preostali del tribun, kjer je bila ob že omenjenih najglasnejša tista, ki ji rečemo družinski sektor.

Na lepša junij in julij 2018
In tudi naše trobarvnice so se na koncu razvile na vzhodnem delu tribune. Odhod v Rusijo je seveda posledica celotnih kvalifikacij in upanja, ki je ostalo na tribunah, in tudi v slačilnici zares ni treba ubijati, še preden se dokončno ve, da ne boš del svetovnega spektakla čez devet mesecev. Na žrebu smo bili v bobnu, ki nam gre, če bomo storili korak ali dva naprej, da bi bili vsaj v dodatnih kvalifikacijah, nam bo ponudil oktober. Nogometaši pa bodo naši ostali ob uspehu ali pa ob 3. ali 4. mestu. Če pa jim morda uspe podvig in bodo zraven, pa še toliko lepše. Bosta junij in julij z letnico 2018 še lepša.