Kako velik korak je naredila v zadnjih 20 letih, pove že zanimivost, ki nam jo je zaupal njen nekdanji predsednik Rudi Zavrl (1989-2009): "Spomnim se, ko je reprezentanca kmalu po osamosvojitvi igrala v Zalaegerszegu, takrat sicer še neuradno tekmo, da smo v Murski Soboti nakupovali bunde, tople majice in šale, da so imeli nogometaši v mrzlem vremenu kaj obleči. To so zadeve, ki so danes nepojmljive, ampak tudi take stvari so se dogajale."

Delo je bil privilegij
Le kdo si je tedaj predstavljal, da bo Slovenija do leta 2010 dvakrat igrala na svetovnem prvenstvu, enkrat pa na evropskem. "Če pogledam nazaj, je bilo v teh 20 letih res prijetno delati, to je bil privilegij. Mogoče se zdi samo po sebi umevno, da je pred 20 leti že vse obstajalo, a takrat je bilo treba vse postaviti iz nič - tako reprezentanco, tekmovalni sistem, pravni okvir kot mednarodno sodelovanje. Kar naenkrat smo sami odgovarjali za stanje v nogometu, ni bilo več izgovorov na kogar koli drugega," je poudaril nekdanji prvi mož zveze.

Zavrl, ki je v Unionski dvorani v Ljubljani spominsko priznanje prejel iz rok Matjaža Keka (kako drugače je bilo pred tremi leti v hotelu Slon, ko sta se po slabih izidih reprezentance drug drugemu izogibala in je nad Kekom že bdel duh Srečka Katanca), se ne namerava vrniti na mesto predsednika, ki je v tem trenutku izpraznjeno zaradi odstopa Ivana Simiča. Prav tako ni želel postreči z nobenim imenom, ki bi ga sam morda rad videl na tem položaju: "Prihajajo novi ljudje in verjamem, da so nogometni delavci tako premišljeni, da bodo iz svoje sredine našli človeka, ki bo lahko strokovno, avtoritativno in kvalitetno vodil zvezo."

V simpatičnem zgodovinskem pregledu, ki ga je predstavil "leteči reporter" Igor E. Bergant, s(m)o zbrani videli tudi posnetek Oblakovega zadetka na SP-ju leta 1974 v Nemčiji ob zmagi proti Zairu (9:0). "Doma posnetka nimam shranjenega, takrat ni bilo nobenih videorekorderjev. Ampak veste, kako je s tem: vesel sem, da sem dosegel ta gol in lahko bi dal še kakšnega, ampak moj prvi cilj je vedno bil, da ga "naštimam", ne pa, da ga dam," je po prireditvi ostal zvest sam sebi Oblak. No, dandanes si lahko svoj zadetek ogleda tudi na Youtubu (od 0:58 dalje).

"Če bi se cenili, bi mogoče velike uspehe dosegli že malo prej. V nekdanji Jugoslaviji so nas vedno zaničevali in takrat smo malo tonili. Ko pa smo pokazali samozavest, je šla krivulja navzgor. To pomeni, da smo tudi nogometna dežela, ne samo planinci," je za MMC še dodal nekdanji slovenski selektor, ki je skupaj z Danilom Popivodo v sedemdesetih letih blestel tako v Nemčiji kot jugoslovanski reprezentanci.

Osamosvojitev nov začetek
Prav Popivoda je izročil priznanje naslednjemu predsedniku NZS-ja, Miru Samardžiji, ki je bil na čelu zveze med letoma 1978 in 1981. Dr. Brane Elsner (1982-1985) se zaradi bolezni ni mogel udeležiti akademije, zato pa je njegov sin Marko predal spominsko plaketo dr. Marku Ilešiču, predsedniku NZS-ja med letoma 1985 in 1989.

"Formalno je bila takrat Nogometna zveza Slovenije ena od članic Nogometne zveze Jugoslavije, kar je do neke mere omejevalo njeno aktivnost, a na mnogih področjih, tudi pri delu z mladimi, je delovala na popolnoma avtonomen način. Tedaj se je NZS začel približevati standardom resne nogometne zveze," je o svojem mandatu dejal Ilešič in poudaril, da je bila "osamosvojitev" zveze velik tehnični problem zaradi na novo organizirane lige, ob tem pa je bilo treba biti še v stalnih "diplomatskih" stikih z Mednarodno in Evropsko nogometno zvezo ter nenehno na poti med Ljubljano in Zürichom oziroma Ženevo.