Kaj lahko povemo o »kivijih« (seveda ne gre za sadje, pač pa tamkajšnjega ptiča, ki ne more leteti, saj nima kril)? Ja, kaj pa hočemo. Ti so »down«, tako zemljepisno kot tudi nogometno. Kaj pa bi pričakovali od reprezentance, katere vzdevek je »All Whites«!? Bela je barva nedolžnosti in s tem tudi naivnosti. Tako pač igrajo. In kaj lahko pričakujemo od nogometašev iz države, katere nacionalni simbol je ptič brez kril?! Ko se srečajo z nacijo debeluhov s Tonge, so seveda okretnejši. Kaj pa, ko pridejo kaki Nigerijci (»Super Eagles«) ali Srbi (»Beli orlovi«)? To je flota drugačne vrste! Še naši planinski orliči (četudi kdaj tudi v vrabčji izvedbi) lahko letijo više.

Zakon, prvi na svetu
Ko gre za Špance, ne kaže izgubljati besed. So zakon, prvi na svetu. Nesporno in – vsaj upam – tudi za dolgo časa. Pri čemer jih v nogometu nikoli nisem preveč maral. Z njimi je bila vedno ena sama matrarija. Še v času bivše Jugoslavije. V redu, tisto dramatično dodatno kvalifikacijsko tekmo za nastop na SP 1974 v Frankfurtu (13. februarja tistega leta) so »plavi« (in z njimi tudi Brane Oblak) dobili z 1:0. Kakšna zmaga pred 63 tisoč gledalci na starem Waldstadionu?! Lepa, a težka. Če ne bi bili med gledalci večinoma jugoslovanski gastarbajterji, bi bili Španci pogumnejši.

Španske nočne more
Kakor koli že, kasneje so bili Španci nekajkrat razlog za nočne more. 30. november 1977! Marakana, Beograd! Odločilna tekma za odhod na SP v Argentino. Pa ti ga pritisne v 70. minuti Rubén Cano. Gol za Špance! Gol za Argentino! Gol Argentinca, ki je Španijo popeljal v Argentino … In to še ni vse – takoj po golu je španski selektor Ladislav Kubala (slovaško-poljsko-madžarskega rodu, ki je igral za reprezentance Češkoslovaške, Madžarske, Španije, Katalonije in Evrope) iz igre provokativno potegnil Juanita in na igrišče poslal njegovega klubskega kolega pri Realu Santillano. Provokacija! Zakaj že?! Kdo bi vedel!? V redu, Juanito je s palcem navzdol pozdravljal žvižgajoče navijače. No, končalo se je tako, da mu je nekdo s tribune – še preden je medtem žal že pokojni Juanito pritekel do klopi za rezerve – v glavo zabrisal steklenico. Katastrofa! Na srečo je Juanito preživel (imel je trdo glavo). Po legendi naj bi steklenica priletela iz dela na tribuni, kjer je bil transparent »Navijači iz Kopra«. Po še eni legendi je šlo za stekleničko »Radenske« (tedaj še s precej CO2). A verjetno gre za zlobna namigovanja iz časa Miloševićevske gonje proti Sloveniji. Morda pa je le bil Knjaz Miloš. Ali pa, če želimo vse skupaj naprtiti ZDA in CIA – Coca-Cola…

Sörensenova izmišljena enajstmetrovka
Kje sem že ostal? Aja, pri španskih bolečinah. Gremo naprej: SP 1982 – Valencia. Tekma med Španijo in Jugo, ki jo je menda odločil zlobni danski sodnik Lund Sörensen. Ki si je pri vodstvu »plavih« (ki so bili v resnici beli) z 1:0 izmislil penal za Špance po prekršku Velimirja Zajca izven kazenskega prostora (seveda – izvajal in uspešno izvedel ga je prav Juanito). Na koncu je Španija zmagala z 2:1, Jugoslovani pa so – razočarani in skregani (se spominjate zaradi česa?) že po prvem delu šli domov. Če ste pozabili razlog za kreg, naj vas spomnim – afera »kopačka«. Adidas ali Puma?

Slavili tudi v Ljubljani leta 1990
Španci so zmagali tudi v Ljubljani 26. maja 1990, ko so z Osimovo (mislim selektorja, ne Osimskih sporazumov) Jugoslavijo igrali prijateljsko pripravljalno tekmo za SP v Italiji. O tej tekmi sem imel čast poročati kot novinar in nikoli ne bom pozabil tedanjega ljubljanskega župana Jožeta Strgarja na sprejemu v čast španski reprezentanci na Magistratu. Ob vsakokratnem rokovanju se je tako globoko priklonil, da so Butragueño y compañeros mislili, da so na Japonskem (čisto zares, vam pravim). Ne rečem, da ni bilo nesimpatično … No, in potem je dobri stari Emilio dosegel še edini gol na tekmi … Pa naj potem še kdo reče, da nismo gostoljubni…

Festival Dragana "Piksija" Stojkovića
Je pa res, da se je potem Juga še pravi čas pred dokončnim razpadom v kri in pepel za španske bolečine mučiteljem bikov maščevala natančno en mesec kasneje v osmini finala SP v Veroni. Bil je festival Dragana »Piksija« Stojkovića, ki je zadel tako v rednem delu kot tudi v podaljšku. To je bila zagotovo ena najlepših zmag bivših naših v nogometu.

Zakaj ne moremo biti sočasno srečni in zlati?
Tudi ko gre za naše zdajšnje naše, je Španija lahko sopomenka slabovoljnosti. Amsterdam 2000 je bil sicer fenomenalen dogodek in tudi poraz z 1:2 je bil časten. A, primojduš, zakaj so naši naši takoj po izenačujočem golu (v skorajda komični koprodukciji ZZ in M. »J.« Osterca) pozabili na tistega presnetega Etxeberrio?! Remi bi bil pravičnejši. In Špance bi imeli rajši. In potem še usodni Gvangdžu 2002? 1:3. Pa kaj 1:3! Tam se je nad vse nas zgrnilo prekletstvo 63. minute… Urok Šmarne gore, ki še traja. Ko se je enotna Slovenija v trenutku razdelila na stranko Srečkov in stranko Zlatkov. Je Slovenija razklana zaradi rdečih in belo-črnih, Pahorja in Janše? Kje pa?! V politiki vlada prava idila. Vsi – vključno z vmesnimi - imajo najrajši oblast, zato jo v resnici tudi prav bratsko in sestrsko delijo. Prepiri ali interpelacije so samo teater absurda za naivno občinstvo. Naš globok prepad v resnici poteka med pripadniki nekdanjega selektorja in nekdanje številke 10. To je naša usoda! Zakaj ne moremo biti sočasno srečni in zlati?

Smo krivi mi? Ne. Ker je krivdo najtežje priznati samemu sebi in ker med slovenske nacionalne športe sodi tudi prelaganje krivde na druge, je odgovor v tem primeru jasen: krivi so Španci.

Sijajnejše reprezentance ta čas ni
A po dolgih mukah, ki jih je v nogometu imela »la furia roja« sama s seboj, so se odkupili za vse grehe. Spravili so se sami s seboj, zato se lahko spravimo z njimi tudi mi. Sijajnejše reprezentance ta čas ni. Boljših od Torresa in Ville v napadu v reprezentančnem nogometu trenutno ni. In zvezne vrste z baskovskim in katalonskim Xav(b)ijem, Fabregasom, Davidom Silvo … Capdevilo … Še obramba je čisto OK. In Iker Casillas je že dolgo odličen. Sploh pa, od 1. maja 2004 smo Evropska unija. Volitve v glomazni EU-parlament nas sicer ne zanimajo, toda s Španci smo eno in isto. Zmaga Španije je tudi naša zmaga! iVamos!

Priznam, da me je malo zaneslo, ko sem napisal, da ne kaže izgubljati besed. Pa sem jih našel preveč. A splet prenese marsikaj. Še več kot papir. Navsezadnje turnirja še ni konec. In bafantje upajo na špansko utrujenost ter osredotočenost na polfinale. Bora pa uri svoje… Kaj so že? Ja, Saladinovi orli (iz iraškega grba na zastavi). Ubogi kiviji.

Igor E. Bergant