67-letni Assauer velja za eno izmed najbolj prepoznavnih osebnosti v 49-letni zgodovini Bundeslige. V Porurju ima kultni status, tudi na ulicah Londona so ga prepoznali številni nogometni navijači. Vedno je imel oster jezik, arogantnosti in nastopaštva pri njem ni manjkalo, ženske so ga imele zelo rade, v sedemdesetih letih je bil izbran za najlepšega igralca nemškega prvenstva.
V zadnjem desetletju mu je počasi pešal spomin. Leta 2010 je opravil test na kliniki, kjer so ugotovili, da ima alzheimerjevo bolezen. Po dveh letih je spregovoril tudi v javnosti, na televizijski postaji ZDF so posneli dokumentarno oddajo, ki je številnim segla do srca. Assauer je s pomočjo novinarja izdal tudi avtobiografijo o izbrisanih spominih svojega življenja.

Dober nogometaš, a še večji ženskar
Assauer je vse svoje življenje posvetil nogometu. Pri 20 letih je podpisal pogodbo z dortmundsko Borussio in takoj v prvi sezoni z rumeno-črnimi osvojil nemški pokal in pokal pokalnih zmagovalcev po zmagi nad Liverpoolom v Glasgowu z 2:1. Za največje tekmece Schalkeja je igral do leta 1970, nato pa še šest sezon za Werder iz Bremna. Bil je zelo koristen igralec, a ni veljal za največjega zvezdnika, če vprašate nemške novinarje. Ženske so ga oboževale, za njih je bil najlepši. Legendarna je njegova fotografija brez majice in z vrtnico v roki.

Rešil Schalke pred odvzemom licence
Takoj ko se je odločil za konec kariere, ga je v pisarno poklical takratni predsednik Bremenčanov Franz Böhmert in ga imenoval za menedžerja Werderja. Njegova velika ljubezen z otroških dni je bil Schalke. 15. maja 1981 se je odločil, da odide k rudarskemu klubu v Gelsenkirchen. Pet let pozneje se je sprl s predsednikom in moral je zapustiti modre. Spomladi 1993 je v Gelsenkirchnu bílo pet pred dvanajsto, saj je bil klub tik pred stečajem. Predsednik Günther Eichber je na pomoč poklical Assauerja. Izkušenemu menedžerju je uspelo preprečiti odvzem točk, Schalke je obstal v Bundesligi. Leta 1996 je končal na senzacionalnem tretjem mestu, kar je pomenilo nastop v Pokalu Uefa.

Pravljični večer na San Siru
Assauer je pred sezono 1996/97 pripeljal trenerja Huuba Stevensa (v letošnji sezoni znova sedi na klopi Schalkeja) in zadel v polno. Nizozemski strateg je ekipo popeljal v finale Pokala Uefa. 11 "rudarskih fantov" se je udarilo z zvezdniki Interja. Prva tekma je bila 7. maja 1997 na starem Parkstadionu v Gelsenkirchnu. V nepozabnem vzdušju je sredi drugega polčasa Marc Wilmots z izjemnim strelom s 30 metrov razparal mrežo Interja, Gianluca Pagliuca je bil nemočen, žoga je končala v mali mrežici. Belgijec je bil ljubljenec občinstva, saj je bil zagrizen borec. Njegov vzdevek je bil Willi das Kampfschwein.

Na povratni tekmi na San Siru je vse kazalo, da bo Schalke zdržal, potem pa je pet minut pred koncem Ivan Zamorano iz težkega položaja ukanil Jensa Lehmanna. Odločale so enajstmetrovke, kjer je sijajni Lehmann obranil strel Zamorana, Aron Winter pa je streljal mimo vrat in kapetan Olaf Thon je v Milanu dvignil Pokal Uefa. To je bil največji trenutek v življenju Assauerja.

Po neverjetni drami ostal brez nemškega naslova
Denar ni bil več težava v klubu, 21. novembra 1998 so postavili temeljni kamen za novo Areno AufSchalke, ki se zdaj imenuje Veltins Arena in velja za enega najsodobnejših stadionov sveta. Schalke vse od leta 1958 ni bil nemški prvak, v sezoni 2000/01 pa so bili zares blizu. Dva kroga pred koncem so bili modri poravnani z Bayernom in imeli boljšo razliko v zadetkih. V predzadnjem krogu so nesrečno klonili v Stuttgartu z 0.1, ko je Krasimir Balakov zadel z roba kazenskega prostora v sodnikovem podaljšku.

Bayern je z golom Alexa Zicklerja v 93. minuti premagal Kaiserslautern z 2:1. Bavarci so imeli tri točke naskoka pred Schalkejem. 19. maj 2001 je dan, ki se ga Assauer kljub vse slabšemu spominu še vedno spomni. Schalke je premagal Unterhaching s 5:3 v zadnjem krogu Bundeslige. Bayern je v 90. minuti tekme v Hamburgu prejel gol. Sergej Barbarez je z glavo matiral Oliverja Kahna. Na zadnji tekmi na Parkstadionu je uradni napovedovalec objavil gol iz Hamburga, navijačem se je dobesedno zmešalo. Vsi na stadionu so mislili, da je tekme v Hamburgu konec, navijači so preplavili zelenico, Assauerja so nosili na ramenih, iz garderob so prinesli velike steklenice šampanjca. Sledil je popoln šok. Tekme v Hamburgu še ni bilo konec! V zadnji akciji na tekmi je sodnik Markus Merk zelo sporno dosodil indirektni prosti strel za Bayern in Patrick Anderson je zabil žogo v mrežo. Edini gol Šveda za Bavarce je pomenil morje solz v Gelsenkirchnu.

"Zdaj vem, da Bog ne obstaja! Ta naslov smo si zares zaslužili. Kdor prehitro odpira šampanjec, največkrat konča v solzah," je v popolnem šoku dejal Assauer. Tudi pokalna naslova v letih 2001 in 2002 ga nista potolažila. Tega dramatičnega zaključka Bundeslige si nikdar več ni ogledal v posnetku. Menedžer je ostal do leta 2006, potem pa se je umaknil. Še vedno je bil reden gost na televizijskih postajah, saj je bil njegov oster jezik vedno dobrodošel.

Spomin iz meseca v mesec peša
Ko se je nekega dne vračal z dolgoletnim prijateljem Wernerjem Hanschem, dolgoletnim komentatorjem tekem Bundeslige, se ni spomnil niti dogodkov izpred nekaj minut. Hansch mu je svetoval, naj gre na pregled.
"Nekega dne sem ugotovil, da je z mojo glavo nekaj narobe. Zdelo se mi je, da so se zaprla vrata. Preprosto si nisem mogel več zapomniti stvari. Terminov in imen si sploh nisem mogel zapomniti. Bil sem nemočen, ves čas sem si govoril, da to ne more biti res. V pogovorih sem postal igralec, skušal sem pridobiti čas, nikakor se nisem hotel izdati," je pojasnil Assauer.

Januarja 2010 je s hčerko Katy odšel v kliniko v Essen na test spomina. Izid je bil slab (17 od možnih 30 točk) - diagnoza: alzheimerjeva bolezen, ki je prizadela tudi njegovo mater in brata. Assauerja so še naprej vabili na vse mogoče prireditve. Številni so opazili, da z njim nekaj ni v redu. Za njegovim hrbtom so govorili, da je spet pregloboko pogledal v kozarec, a on nikdar ni bil alkoholik, v zadnjih letih pa sploh ni pil alkohola. Bolezen je v zadnjih mesecih zelo napredovala. Pred dvema letoma je Assauer še znal pravilno narisati uro s številkami, septembra lani pa na testu ni znal postaviti številk v uro, sploh ni vedel, katerega leta smo, niti meseca, niti dni v tednu. Na prireditvah se ni spomnil nekdanjih soigralcev, junakov iz zlatih dni v Gelsenkirchnu. Včasih se ni mogel spomniti niti dogodka izpred petih minut.

V težkih trenutkih mu je lani pomagala tudi precej mlajša žena Britta, a zakon ni zdržal dolgo. Assauer zdaj živi v majhnem stanovanju svoje hčerke. Še vedno pa vsak dan pokadi tri cigare Davidoff Grand Cru, brez teh si Rudija Assauerja pač ni mogoče predstavljati.