Spodaj si lahko preberete njegova razmišljanja o slovenski reprezentanci. Voditelj Ervin Čurlič se je z gostom sicer dotaknil tudi nekaterih drugih tem, zato ste vabljeni k ogledu celotne oddaje, v katerem izveste še kakšno dodatno zanimivost.

V studio prihajate neposredno s kolegija predsednika Nogometne zveze Slovenije. Ste sprejeli kakšen zanimiv oziroma pomemben sklep za prihodnost slovenskega nogometa?
V glavnem smo se pogovarjali o tem, kaj se bo dogajalo v ponedeljek na seji izvršnega odbora. Kolegij načeloma samo pripravi stvari, o njih pa odloča izvršni odbor. Pogovarjamo se o kar nekaj pomembnih sklepih, predvsem v zvezi z znižanjem stroškov za sodnike, kontrolorje in delegate. Zaradi slabega finančnega položaja predvsem manjših klubov v nižjih ligah smo se odločili, da izvršnemu odboru predlagamo omenjene ukrepe. En del smo že izpeljali, drugi del pa računamo, da bo v ponedeljek potrdil izvršni odbor.

H klubom se bova še vrnila, začela pa bova z reprezentanco, ki je prejšnji teden na prijateljski tekmi premagala Kanado. Želje na začetku kvalifikacijskega ciklusa so bile drugačne, tudi vi ste si najbrž želeli, da bi sredi novembra Slovenija igrala dodatne kvalifikacije.
Na vsak način so bile želja ne samo dodatne kvalifikacije, ampak uvrstitev na svetovno prvenstvo. To je želja praktično vsake reprezentance. Mi smo v prvem delu kvalifikacijskega ciklusa, če se lahko tako izrazim, zapravili določene možnosti. Drugi del je bil bistveno boljši, in ne vidim razloga, da ne bi bili tudi za naprej optimistični. Trenerski štab deluje dobro, tudi igralci dobro sodelujejo z njim. Mi poskušamo vsemu temu dajati potrebno podporo in sam sem optimist za naprej.

Kakor koli obračamo, Slovenija ni nogometna velesila in javnost ne more pričakovati kar serijskega uvrščanja članske reprezentance na največja tekmovanja.
Drži, Slovenija ni velesila, ne samo v nogometu, ampak tudi sicer. Hkrati pa vem, kako sem tudi sam gledal na stvari prej, preden sem prišel na položaj predsednika nogometne zveze. Kot navijač sem razmišljal, da bi se morala Slovenija vedno uvrstiti na prvenstvo in po možnosti tudi tam doseči odmeven rezultat. Takšni smo pač navijači, navajeni smo dobrega športa. Glede na velikost države, imamo odlične rezultate. Norvežani se, denimo, že 14 let niso uvrstili na nobeno veliko tekmovanje, vse od evropskega prvenstva leta 2000.

Tudi kvalifikacijska skupina je bila takšna, da je dovoljevala sanje. Nimamo vedno takšne sreče pri žrebu.
Na neki način je to res, po drugi strani je pa tako, da če imaš v skupini Španijo, Italijo, Francijo ali Nemčijo, pride na stadion več ljudi in lahko izjemno tržiš tekme, ob tem pa nihče, razen res redki, ni jezen nate, če izgubiš. Dejstvo pa je, da tudi Islandija zna igrati nogomet, kar ste lahko videli tudi proti Hrvaški, ki je velesila. Švica je odlična ekipa, Albanija je dobra ekipa. Govoriti o moči skupin je zato dokaj varljivo, ker so v Evropi razen dveh ali treh reprezentanc praktično vse reprezentance izjemno nevarne in redkokdo lahko reče, da bo nekoga gotovo premagal. Na vsak način pa smo seveda želeli igrati vsaj v dodatnih kvalifikacijah. Stvar se ni izšla, nismo pa bili tako daleč, kot se morda komu zdi.

V kvalifikacijah sta Slovenijo vodila dva selektorja. Ste sorazmerno hitro ugotovili, da izbor Slaviše Stojanovića za selektorja ni bil ravno posrečen?
Take stvari ugotoviš takrat, ko niso ustrezni rezultati. Prej je to zelo težko ugotoviti. Dejstvo je, da če bi bilo tako preprosto izbrati tistega, ki bi popeljal reprezentanco do rezultatov, se ne bi menjali trenerji v največjih klubih na svetu, največjih reprezentancah na svetu in tako naprej. Še vedno mislim, da je Slaviša Stojanović dober trener, a morda psihično ni zdržal pritiska, ki ste ga predvsem vi, novinarji, izvajali nanj. Ampak to je pač treba zdržati, to je takšna funkcija, da tu ni izgovora.

Dobro, toda ali je bila morda tudi tista vaša napoved, da je nuja priti na svetovno prvenstvo, pritisk na reprezentanco, če zdaj gledate nazaj?
Ne verjamem, da je pomenila pritisk, ker so imeli reprezentanti še bolj smele želje. Predvsem se mi zdi napačno to večno negativistično gledanje. Jaz sem izjavil, da je cilj uvrstitev na prvenstvo, potem pa je bila polovica vaših kolegov zgrožena, kako moremo imeti tak cilj. Rekel sem jim, kaj bi potem sploh moral biti naš cilj? Neuvrstitev na prvenstvo? Odgovor je bil, da bi mi morali imeti željo, da se uvrstimo na svetovno prvenstvo. Skratka, zelo težko je zadovoljiti javnost.

Z vrnitvijo Srečka Katanca ste naredili velik korak oziroma preobrat. Ta naloga ni bila prav lahka, Srečko je bil kar trd pogajalec oziroma vas je pustil dolgo čakati.
Vprašanje je, kaj za koga pomeni dolgo čakati. Midva sva se kar nekajkrat dobila in se zelo dolgo pogovarjala. Podrobnosti o tem niti ne želim javno razlagati, ni pa bil odločilen pri tem denar, ker kot sem že povedal, on ni naš najdražji selektor do zdaj, pa bi lahko zahteval tudi višjo številko. Odločilni niso bili niti določeni drugi argumenti. Vesel sem, da je tako. Za zdaj stvari potekajo odlično.

Vam je bilo pri izbiri lažje, ker je imel Srečko v tistem trenutku izjemno podporo javnosti?
Srečko Katanec je v Sloveniji vedno pravi izbor za nogometnega selektorja, to je jasno. Pravzaprav vidiš razliko pri karizmi določenega trenerja, ko vidiš odzive javnosti in tudi medijev. Ko je bil selektor Stojanović, so praktično za vsako zamenjavo na igrišču krivili tudi mene. Ob praktično vsaki napačni akciji sem bral od domnevnih strokovnjakov za nogomet, kako da nisem jaz kako drugače posegel vmes. Zdaj je, kar se tega tiče, mir. To je dobro za nogometno zvezo, za reprezentanco in nazadnje tudi zame osebno.

Kaj je Srečko Katanec delal drugače, kaj je prinesel reprezentanci, če pogledate s tega vašega zornega kota?
Predvsem uživa veliko spoštovanje med igralci. Je strikten, ne popušča, hkrati pa je pošten. Pri njem ni tako pomembnih igralcev, da se jim ne more odreči, če bi naredili kaj narobe. Hkrati pa nihče nima privilegija, da bi bil a priori vpoklican v reprezentanco, če ne pokaže ustreznih odlik. Slovenski reprezentanti igrajo v velikih klubih in vedo, kateri trenerji so dobri in kateri niso tako dobri. Prav tako vedo, kdo ima karizmo in kdo je nima. Za Katanca igralci pravijo: "Pri njem takoj vidiš, da zna." Očitno je to tako pomembna stvar, saj je imel praktično enak izbor igralcev kot prejšnji selektor.

Česa slovenski nogomet ni dobil, ko se reprezentanca ni uvrstila na svetovno prvenstvo? In kaj pozitivnega po drugi strani lahko povleče iz tega kvalifikacijskega ciklusa?
Ni dobil kar nekaj milijonov evrov, v drugem delu kvalifikacijskega ciklusa pa je reprezentanca dobila stabilnost in kompaktnost. Fantje so zadovoljni, držijo skupaj, igrajo dobro. Če ne drugega, smo dobili dobršno mero optimizma za naslednje kvalifikacije. Žreb bo februarja, septembra pa se začne nov ciklus.

Bo kljub temu da ni teh milijonov, Nogometna zveza Slovenije v naslednjem obdobju dovolj finančno stabilna?
Nogometna zveza Slovenije je finančno absolutno stabilna organizacija. Bomo pa morali seveda tudi mi kaj prihraniti. Zanimivo je, da od svetovnega prvenstva leta 2010 do takrat, ko sem jaz postal predsednik, torej februarja 2011, praktično ni več ostal niti en evro. Tega si v primeru uvrstitve na katero koli veliko tekmovanje v prihodnosti ne smemo več privoščiti. Del takšnega ogromnega zneska, ki pride, je treba nekako prihraniti za čase, ko se ne uvrstiš na veliko tekmovanje. Še posebej to velja za majhne reprezentance, kot je naša, ker ne moremo tako kot največje reprezentance zahtevati milijona in pol evrov, da pridemo nekam igrat. Finančno smo v dobrem stanju, hkrati pa bomo morali zelo paziti na porabo v prihodnjem letu.

Pred izbrano vrsto je nov kvalifikacijski ciklus. Si je vodstvo s selektorjem na čelu že zadalo cilje oziroma se bo zdaj nujno uvrstiti na evropsko prvenstvo, kjer bo prvič sodelovalo 24 reprezentanc?
Nujno se seveda ni uvrstiti na evropsko prvenstvo, to velja za morda pet reprezentanc na svetu. Je pa seveda večja možnost, da se uvrstimo na evropsko prvenstvo, ker bo tam sodelovalo več ekip. O napovedih je težko kar koli govoriti pred žrebom, zato raje počakajmo do februarja. Ne bi rad spet doživel, da bi kdo rekel, da smo kar koli prehitro napovedovali.

Kje pa bo reprezentanca igrala domače tekme v naslednjem ciklusu? To je kar vroče vprašanje med ljubitelji nogometa.
Reprezentanca bo kvalifikacijske tekme še vedno igrala tako v Mariboru kot v Ljubljani, prijateljske lahko tudi kje drugje. O razporedu pa bomo odločali, ko bo čas za to, po mojem mnenju enkrat spomladi.

Večina igralcev je dejala, da se vendarle bolje počuti v Mariboru.
Se strinjam, dejstvo pa je, da v Ljubljani zaslužimo kakšnih 100.000 evrov več. Tudi jaz se v Mariboru krasno počutim, je pa treba v primeru vsake zmage izplačati premije ... Igralcem sem povedal, da če se odpovejo svojim premijam, lahko igramo, kjer hočejo oni.

Veliko je tudi govora o cenah vstopnic za reprezentančne tekme. Mnogi pravijo, da so previsoke, sploh v zdajšnjem trenutku.
Mislim, da smo ena izmed petih držav v Evropi z najcenejšimi vstopnicami. Stanejo po 5, 10, 15 in 20 evrov. Prepričan sem, da bi ljudje tudi v primeru, da bi stale samo en evro, govorili, da nogometna zveza spet služi na račun obubožanega prebivalstva. Toda mi moramo plačati stadion, nastanitev reprezentance, premije ... Nisem prepričan, da si kdo predstavlja, kako velikanski strošek je to. Jaz si nisem predstavljal, dokler nisem tega videl.