Rozman je pri 37 letih med najboljšimi slovenskimi vratarji, v vratih Celja je praviloma dobival prednost pred Matkom Obradovićem. Očitno je navdušil domače navijače, saj so ga izbrali za najboljšega igralca sezone. V intervjuju nam je zgovorni vratar povedal, da je v Celju navdušenje nad nogometom vse očitnejše, kakšne so želje za prihodnjo sezono, kdo od soigralcev ga je letos navdušil in kakšno vlogo je pri zadnjem uspehu odigralo celjsko vodstvo.
Kar nekaj lovorik ste že osvojili v karieri, a vendarle izstopata oba naslova državnih prvakov. Kako bi ju primerjali?
Vsaka lovorika ima svojo zgodbo, sta pa oba naslova sladka. Leta 2020 je bil naslov nepričakovan, tik pred koncem smo prišli na prvo mesto lestvice in odločala je zadnja tekma z Olimpijo. Takrat je bilo veliko bolj evforično, saj se praktično do zadnje minute ni vedelo, kdo se bo na koncu veselil. To sezono je bilo drugače, skoraj od prvega dne smo bili na vrhu lestvice in varno držali razdaljo.
Drugi naslov državnih prvakov ste potrdili tri kroge pred koncem s sladko zmago nad Olimpijo. Na vaš stadion je prišlo 7250 gledalcev. Vas je presenetil tak odziv?
To je bila posebna tekma, prvi proti drugemu na lestvici in – res so navijači dobro napolnili stadion! Na koncu sezone jih je bilo iz tekme v tekmo več. Veseli me, da se Celje prebuja in postaja nogometno mesto. Tudi to nedeljo so navijači pokazali, kako nas podpirajo. Dober občutek je igrati ob takšni kulisi. Tega sem bil vajen le v Nemčiji, kjer sem igral za Greuther Fürth. A tisto je drug svet, druga miselnost. Vsaka tekma je kot praznik. Pri nas žal praviloma ni takšnega odziva. A vendarle, pred leti smo bili vajeni igrati pred skoraj praznim stadionom, zdaj lahko uživamo ob visoki podpori.
Če se malo pošalimo: kaj bo šele, ko bo jeseni v 1. krogu Lige prvakov v Celju gostoval Real Madrid ...
Takrat se bo odprla še zahodna tribuna (smeh). Če merite na evropska tekmovanja: najprej bo treba počakati žreb, verjamem pa, da bi lahko zaigrali v skupinskem delu enega od evropskih tekmovanj. To bi bila zame krona kariere. Očitno v poznih letih kariere doživljam najlepše nogometne trenutke. Že z Interblockom in Rudarjem sem sicer igral v kvalifikacijah evropskih tekmovanj, s Celjem nam je šlo pred to sezono tudi odlično v kvalifikacijah Konferenčne lige ...
V 2. krogu ste po enajstmetrovkah presenetljivo izločili Vitorio Guimaraes, pri čemer ste na Portugalskem ob koncu rednega dela ubranili nevaren strel Nelsona Luza ...
To so bili nepozabni trenutki. Težko opišem veselje ob koncu tekme, slavje je bilo podobno kot ob osvojitvi naslova državnih prvakov. Nepozabno, zgodovinska tekma. Tudi z Maccabijem smo v končnici dobro odigrali, čeprav nam rezultat ni šel na roko.
Ko smo ravno pri proslavljanju uspehov: je bilo bolj divje po tisti zmagi nad Olimpijo konec aprila ali v nedeljo, ko ste prejeli pokal?
Zdaj so fešte že res pogoste (smeh). Po tisti aprilski zmagi je bilo še vse sveže in zato malo bolj evforično. V nedeljo tudi ni bilo treba biti pokonci do zgodnjih jutranjih ur, ker se je slavje začelo že ob 17. uri, po koncu tekme s Koprom.
Kdo je večji veseljak, tujci ali domači igralci?
Težko reči. Tujci so praviloma bolj temperamentni in se zelo vživijo, Rolando Aarons je nekaj posebnega, Filho (Edmilson, op. a.) tudi vedno najde svoje brazilske ritme. Čeprav, pri pevskih sposobnostih pa izstopa Nino Kouter. Težko mu je vzeti mikrofon, lahko bi organiziral kar kakšen koncert. Obvlada slovenske pesmi, pa balkanske uspešnice. Vse pozna, nič ga ne more presenetiti. Pravi džuboks. Vržeš noter žeton in poje celo noč (smeh).
Je vedno čutiti dobro vzdušje, tudi v garderobi? Nabor igralcev je širok, lahko bi bil kdo užaljen, ker zanj ni prostora v enajsterici.
V ekipi je večina slovenskih igralcev, nekaj je tudi tujcev, ki so se dobro vklopili. Pomembno je, da je vsak malo spustil svoj ego in se podredil ekipi. Tudi če kdo ne igra, ni užaljen. Vsi vemo, kakšen je naš cilj, interese posameznikov pa je treba vedno podrediti ekipi.
Ko smo ravno pri tem – na odločilni tekmi proti Olimpiji niste igrali, v vratih je bil Matko Obradović!
Tudi sam sem bil malo presenečen. To je bila tekma sezone, seveda bi bil rad v enajsterici, ampak – trener se je tako odločil. In očitno se je odločil pravilno, zmagali smo, Matko je oddelal svoje in ni bilo nobenih zamer. Tudi kadar jaz branim, me Matko podpira. Gre za neko zdravo konkurenco znotraj vratarskih vrst.
Nogometaši radi rečete, da živite za takšne tekme, za derbije. Kako jih vi doživljate?
Meni je lažje igrati takšne tekme. Bolj si osredotočen, ko je stadion poln. Težje se je motivirati proti slabšemu nasprotniku, sploh če so tribune prazne. Lepo bi bilo vsak konec tedna igrati derbije. Seveda je pritisk večji, a to je kvečjemu nagrada. Privilegij.
Oktobra je odšel trener Albert Riera, prišel pa Damir Krznar, ki se je dobro znašel in vas popeljal do naslova.
Ob slovesu Riere je šlo za zelo specifičen položaj, saj so bili rezultati dobri, prav tako vzdušje v ekipi. Na srečo je Damir dokazal, da obvlada nogomet. Kakšnih večjih sprememb se na začetku ni lotil, je pa med zimskim premorom dodal svoje.
Kaj predvsem cenite pri Damirju Krznarju?
Pravi gospod je. Obvlada zadeve, korekten je do vseh, ima ogromno znanja, že kot trener Dinama se je izkazal. Zelo dobro treniramo, o njem lahko povem le najboljše stvari.
Kakšen odnos pa imate s predsednikom kluba Valerijem Kolotilom? Po zmagi nad Olimpijo ste igralci skupaj z njim proslavljali uspeh na igrišču, ga vrgli v zrak ...
Imava spoštljiv odnos. Močno si je želel tega naslova, a od začetka ni bilo pravih rezultatov. Vztrajal je, dopolnjeval in krepil ekipo, zviševal proračun. Je tisti, ki si je ta naslov najbolj zaslužil, zato smo ga tudi vrgli v zrak. Na vseh ravneh klub dela odlično, ne le uprava, tudi trženje in drugo osebje.
Celje je doseglo največ golov v sezoni (74), obramba, ki ji poveljujete, po je dobila najmanj golov (33), manj kot enega na tekmo. Še en dokaz vaše premoči!
Ob 74 golih smo si ustvarili tudi ogromno priložnosti. Igramo napadalno, trenerjeve zamisli s treningov smo uspešno prenesli na tekme, tu se pozna Damirjev podpis. Naša značilnost je tudi, da držimo žogo, imamo posest, smo dominantni. Skratka, moderen nogomet s hitro tranzicijo, kar se začne že pri vratarju z "build upom", tako da ni dolgih žog iz avta, ampak navlečeš nasprotnika oziroma ga privabiš iz njihove polovice.
Bi lahko izbrali svojo naj obrambo sezone?
Nekaj dobrih tekem sem imel, ključna je bila verjetno tista v Stožicah, ko smo ohranili razliko sedmih točk. Če potegnem črto – dobra sezona. Morda sem dve ali tri tekme odigral slabše, a to ne more pokvariti vtisa.
Skratka, za zdaj vse najboljše o ruskih vlagateljih, potem ko so se prejšnji izkazali za neresne ...
Vsekakor so zdajšnji prišli z dobrimi nameni. Dokazali so, da poznajo nogomet in da vedo, kaj delajo. Klub so dvignili na vrhunsko raven, vsaj za slovenske razmere. To je zdaj čisto drugačen klub kot leta 2016.
Bi si upali reči, da ste celo na višji ravni kot Maribor?
Ne poznam dobro tamkajšnjih razmer, vsekakor pa lahko zatrdim, da je pri nas poskrbljeno za vse. Če je treba, gremo dan prej na tekmo, urejeno imamo fizioterapijo, plače so redne, igralci se res lahko osredotočimo le na nogomet.
Nehvaležno vprašanje, a vendarle: kateri nogometaši so letos izstopali v Prvi ligi, pa če lahko navedete tudi kakšnega, ki ni iz celjskega kluba.
Pri nas sta to gotovo Aljoša Matko in Žan Karničnik, ki sta kazala konstanto dobre igre. Omeniti moram tudi Josipa Iličića. Dolgo ga poznam, užitek ga je gledati, pravi profesor je.
Bi ga moral selektor Kek uvrstiti na seznam igralcev za letošnje evropsko prvenstvo?
Toliko je dal slovenskemu nogometu, da bi si to zaslužil. To bi bila zanj zadnja priložnost na velikem tekmovanju. Z reprezentanco je bil vedno tudi v težkih trenutkih. Vpoklic ne bi smel biti le nagrada za preteklo delo, saj je v pomladanskem delu igral odlično.
Pa vi, upate na selektorjev poziv? Enkrat ste že bili del reprezentance.
To bi bile seveda sanje, ne vem pa, koliko je to realno. Jasno, vsak bi rad odšel na evropsko prvenstvo. A moram biti pošten – igralci, ki so bili zraven na kvalifikacijah, si tudi najbolj zaslužijo nastop na EP-ju. Sem pa počaščen, da sem bil enkrat vpoklican v reprezentanco. Lahko sem spoznal Jana Oblaka in treniral z njim. Takrat še bolj občutiš, kakšno kakovost premore. Mislim, da je najboljši vratar na svetu. Ne spomnim se, kdaj bi naredil večjo napako. Že vrsto let brani na visoki ravni. V reprezentanci je pravi kapetan, takrat so me vsi, tudi strokovno vodstvo, zelo lepo sprejeli, počutil sem se, kot da sem že dolgo z njimi. Opazilo se je, da vlada v moštvu prava kemija.
Si boste ogledali kakšno tekmo EP-ja?
Takrat bomo pri Celju že začeli priprave, če seveda ne bom vpoklican v reprezentanco (smeh). Zagotovo bomo spremljali, trener nam bo takrat gotovo dal prosto. Vstopnic za ogled pa nimam, če to sprašujete, bom spremljal kar po televiziji.
Bliža se tudi finale Lige prvakov. Real ali Borussia Dortmund?
Real vsakič znova dokazuje, da zna igrati na rezultat in da ga nikoli ne smeš odpisati. Bilo bi seveda presenečenje, če ne bi osvojil 15. evropskega naslova. Sam sem sicer bolj za nemški nogomet, tako da bom navijal za Borussio.
Pogodbo s Celjem imate še za naslednje leto. Menite, da boste potem še sposobni igrati na vrhunski ravni in boste morda ponovili Jasmina Handanovića, ki je tudi po 40. letu še odlično branil?
Pri vratarjih je kariera malo specifična. Dlje lahko potegnejo kariero. Jasmin je res še po 40. letu branil na vrhunski ravni. Ne obremenjujem se z leti, pomembno je, da se dobro počutim. Dokler bom užival, bom tudi igral. Izkoristiti želim vsak dan. Nikoli ne veš, kdaj odigraš zadnjo tekmo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje