Potem ko je sredi septembra dvakrat zadel v Velenju proti Rudarju le nekaj ur prej, preden je dobil hčerko Milo, je v soboto s prostega strela v polno meril tudi v Novi Gorici za zmago Celja z 0:1. Preberite, kaj je povedal v pogovoru za MMC.
Pred mesecem dni ste na Twitterju "retvitali" šaljivo fotografijo mačke, ki je spominjala na izvajalca prostih strelov. Ste že tedaj slutili, da bi bila lahko to sezona vaših prostih strelov?
Ne, nisem razmišljal o tem. Bilo mi je le smešno, zato sem "retvital".

Od vas nismo bili navajeni, da zadetke dosegate tako. Po sobotni tekmi v Novi Gorici ste omenili, da trenirate proste strele. Posvečate tej prvini res veliko pozornosti?
Gotovo dvakrat na teden streljam na gol. Gre mi kar dobro in to poskušam potem izvesti tudi na tekmi, čeprav tam nimam toliko priložnosti, saj nimam na razpolago desetih strelov. Preden sem prišel v Celje, prostim strelom nisem posvečal toliko pozornosti, potem pa so tudi soigralci in vratarji opazili, da dobro streljam. Menili so, da bi moral pogosteje poskusiti na tekmi. Super je, da se mi je dvakrat izšlo tudi tam. Tudi prej sem kdaj izvajal kakšen prosti strel, a ni bilo tako izrazite želje, da vzamem žogo in streljam.

So soigralci brez težav sprejeli, da ste zdaj prvi izvajalec prostih strelov pri Celju?
Ni posebej določeno, da sem jaz prvi izvajalec. Še nekaj fantov je, ki izvajajo proste strele, denimo Lovre Čirjak in Anej Lovrečič. Trenutno gre meni dobro, zato mi puščajo prednost.

Kdo pa je za vas najboljši izvajalec prostih strelov? Se po kom zgledujete?
Ne, po nikomer.

V zadnjih štirih krogih je Celje trikrat zmagalo in izgubilo proti Olimpiji. Na lestvici ste ujeli Gorico in Koper. Kakšni so načrti za naprej?
Lahko smo zadovoljni z zadnjimi tekmami, tudi proti Olimpiji smo igrali dobro in bi si zaslužili vsaj točko. Proti Gorici si je mogoče nismo zaslužili, pa smo zmagali. Dobro je, da smo imeli takoj po porazu novo tekmo. Ekipa ima potencial, pohvaliti je treba mlado vezno vrsto, ki ji gotovo ni lahko odigrati vsake tekme na visoki ravni. Izkušenejši igralci jim moramo pomagati. Upam, da se kmalu vrneta poškodovana Vidmajer in Kous, na prvi nastop čaka Cvijanović. Lahko smo optimistični. Ne smemo biti skromni, ampak ambiciozni in ciljati visoko. Sam bi bil zadovoljen z borbo za Evropo, mislim, da imamo ekipo za to, tudi v klubu se vsi trudijo, da nam nič ne manjka. Plače so redne, imamo dobre razmere za treninge. Izpad iz pokala v Krškem, ko smo prejeli zadetek v 120. minuti, ni bil prijeten, a smo z zmagami v prvenstvu hitro pozabili na to. Zdaj se moramo osredotočiti na sobotno tekmo proti Aluminiju.
Kot smo lahko prebrali, ste zadovoljni tudi s trenerjem Robertom Pevnikom.
Res je, veseli me, da gremo na vsaki tekmi na zmago in se ne branimo. Tudi proti Mariboru in Olimpiji smo se poskušali nadigravati. Spomnimo se ga, da je kot nogometaš znal igrati in tudi kot trener si želi videti lepe poteze.

Pogrešate kakšnega gledalca več v Areni Petrol?
Gotovo pogrešam. Mladi igralci bi si zaslužili večjo podporo. Resda nihamo v igri, a vsi dajemo od sebe 100 odstotkov. Poskušati moramo čim več zmagovati in gledalce tako preprosto prisiliti, da pridejo na stadion.

Nogometaši v Celju imate smolo, da je Celje v prvi vrsti rokometno mesto. Ste že zavili v dvorano na kakšno rokometno tekmo?
Ne, nisem. Nameraval sem iti v soboto, ko so igrali proti Zagrebu, a se ni izšlo, saj smo imeli isti dan tekmo. Ko bo prava priložnost, bom šel.

V Celje ste prišli pred mesecem dni. Kdaj so se sploh začeli zanimati za vas? Je hitro prišlo do dogovora?
Vse skupaj se je zgodilo zelo na hitro. Želel sem se vrniti v Slovenijo, Celjani so bili konkretni in lahko smo se dogovorili. Iz Slovenije ni bilo druge ponudbe, imel pa sem jih nekaj iz tujine, vendar nič takega, kar bi me zanimalo.

Predtem ste bili le kratek čas član Partizanija iz Tirane.
Po Maleziji sem si želel priti nekam bližje domu, Tirana se mi je zdela dobra možnost. V Albaniji sem imel pogodbo za vso sezono z možnostjo podaljšanja še za eno leto, vendar se tam nisem počutil, kot bi se moral. Začetek je bil sicer dober, saj smo v kvalifikacijah za Ligo prvakov izločili Ferencvaros, a predvsem psihično mi je bilo težko. Z glavo nisem bil pri stvari, saj nisem imel ob sebi družine. Želeli smo biti skupaj, saj smo pričakovali novorojenčka, in odločil sem se, da prekinem pogodbo. Predsednik kluba mi je šel na roko in hitro smo se dogovorili. Z denarjem, ki sem ga prejemal, sem bil lahko zadovoljen, pričakoval pa sem boljše razmere za delo. Organiziranost tam je na zelo nizki ravni. Za nogometaša, ki je že nekaj doživel in videl v karieri, to ni najprivlačnejše. Z odhodom v Celje sem naredil dobro potezo.

Kako si boste pa zapomnili malezijsko izkušnjo iz prve polovice letošnjega leta?
Z njo sem zelo zadovoljen. Tam sem prebival z družino, spoznal sem Azijo in njihov način nogometa. Igral sem dobro, dejstvo pa je, da se klubi pogosto odločajo za menjave igralcev, saj lahko igrajo samo trije tujci. Tako sem moral oditi, čeprav sem imel pogodbo še za pol leta. Če bo še kdaj priložnost, bi se rade volje vrnil. Stadioni so polni, veliko je gledalcev. Vse skupaj je bilo dobro, čeprav se je treba sprijazniti s tem, da malezijski nogometaši niso tako kakovostni v smislu taktike in je zato včasih težko.

Vam bo ostala v spominu kakšna posebna anekdota?
V postnem mesecu ramazanu smo imeli treninge ob desetih zvečer. Težko je bilo gledati soigralce, kako so prišli na trening po dnevu brez hrane in pijače. Ne morem si predstavljati, kakšen napor je to za telo.

Pri še ne dopolnjenih 30 letih ste se znova vrnili v domovino, najbrž pa se želite še kdaj preizkusiti v tujini, kajne?
Ne razmišljam o tem, ampak le o jutrišnjem dnevu. Videli bomo, kakšna bo usoda. Ne bom si delal pritiska, grem iz tekme v tekmo.

Igrali ste tudi v Moldaviji, Rusiji in na Madžarskem, a največji vtis ste brez dvoma pustili pri Mariboru. Si pogosto ogledate stare posnetke svojih najpomembnejših zadetkov?
V zadnjem času ne, prej sem jih pogosteje gledal. Gotovo so to lepi spomini, česar se ne da izbrisati, tega se bom spominjal vse življenje. A nogometaši ne živimo od spominov, najpomembnejša je naslednja tekma.

Kako pogosto ste v stikih z nekdanjimi soigralci iz Ljudskega vrta?
Seveda smo ostali prijatelji, sploh s tistimi, s katerimi sem igral tudi v Kopru. Z Rajčevićem, Vilerjem, Mezgo in drugimi se pogovarjamo in včasih tudi dobimo na pijači, čeprav je zdaj malo manj časa. Bilo bi čudno, če se ne bi slišali, samoumevno je, da spremljamo drug drugega.

Kako ocenjujete napredek slovenske lige?
Mislim, da jo zelo podcenjujemo. Glede na vložke spremljamo dober nogomet. Ko je na sporedu derbi med Mariborom in Olimpijo ter je stadion poln, imaš občutek, da je tekma na evropski ravni. Veliko igralcev je odšlo v tujino in tam igrajo, kar kaže na določeno kakovost. Pred dnevi sem si ogledal vrhunce s tekme Domžale - Krško in videl nekaj sijajnih zadetkov. Če bi bila ta tekma odigrana pred 15.000 ljudmi, zadetki pa posneti iz več zornih kotov, bi bilo spektakularno.

Ste tudi reden spremljevalec nogometnega dogajanja v tujini?
Zelo rad si pogledam kakšno tekmo, najljubša mi je angleška liga, v kateri mi je že nekaj časa najbolj simpatičen klub West Ham. Všeč mi je tudi njihov trener Slaven Bilić oziroma njegov pogled na nogomet. Upam, da se bodo po slabem začetku sezone dvignili in ne bo dobil odpovedi.