Zdaj je že skoraj dve leti trener rimskega nogometnega velikana Lazia, trenutno četrtouvrščenega moštva italijanskega prvenstva. Je sin slovenskih staršev, oče je bil doma s slovenske strani meje, mati pa z italijanske. Doma je vedno govorila slovensko in je želela, da tudi on ne pozabi slovenskega jezika. V petek zvečer smo se prepričali, da karizmatični in navihani "stric Reja", kot ga radi kličejo v Italiji, resnično ceni svoje korenine in slovensko pravzaprav govori odlično. Pardon, briško. Tako da je bila njegova manjša bojazen, da mu besede ne bodo šle prav z jezika, odveč. S pomočjo kakšne italijanske besede ali stavka mu je steklo kot namazano.

Srebrnič in Debenjak poslušala kolega
Reja je bil na gradu Dobrovo v Goriških brdih osrednja osebnost simpatične prireditve, na kateri so se zbrali še nekateri drugi nekoč odlični športniki z najzahodnejšega roba ozemlja, ki ga naseljujejo Slovani, kot je dejal briški župan Franc Mužič.
Prišla je dvakratna olimpijka v skoku v višino Lidija Benedetič Kristančič (1980, 1984), katere osebni rekord je 192 cm, še vedno državni rekorder v teku na 800 metrov Rafko Marinič (leta 1992 je v enem tednu dvakrat tekel 1:46,84), skakalec v daljino Ivan Piculin (njegov rekord je 770 cm) ter odbojkarici iz zlate generacije novogoriške odbojke Dušica Šibau in Miranda Kristančič, ki sta z domačo ekipo leta 1983 igrali v prvi jugoslovanski ligi. In seveda še dva nogometaša, nekdaj igralca, zdaj pa trenerja pri Hitu Gorici, Miran Srebrnič in Florijan Debenjak. Vsi so doma iz Brd.

"Mladi so hitri, a starejši poznajo cesto"
Sivolasi Reja je 10. oktobra dopolnil 66 let, vendar kaže, da še ne bo tako hitro odšel v pokoj. V zadnjih 15 letih mu na Apeninskem polotoku zaupajo vse odgovornejše naloge. Štiri klube je iz druge pripeljal v prvo ligo - Brescio (1997), Vicenzo (2000), Cagliari (2004) in nazadnje Napoli (2007), kjer je od februarja 2005 do marca 2009 preživel kar pet sezon. "Mladi so hitri, toda starejši so tisti, ki poznajo cesto," ugotavlja izkušeni in pri naših sosedih zelo cenjeni "trajner" (tako sam izgovori besedo trener), ki pa bi na stara leta vendarle rad živel tudi malo bolj v miru in zato še ne razmišlja o odprtju svoje nogometne šole, denimo prav v Brdih.
V nadaljevanju si preberite njegove najzanimivejše misli.

O svojih koreninah:
"Oče je bil doma iz Vipolž, mati z Oslavja. Ko sem odšel od doma, mi je mama pisala pisma v slovenščini. Bilo je težko brati, a tudi tako sem ohranil stik z jezikom. Mama je bila velika oseba. Ona je že tedaj predvidela, da mi bo uspelo. Moje pravo ime je Edoardo, a ko sem bil majhen, mi je mati doma vedno govorila Edič. Potem sem postal Edy, tako so me klicali tudi prijatelji. To mi je všeč, ker je Edoardo predolgo ime. Priimek Reja pa je v teh krajih kar pogost, pri nekaterih tudi z ipsilonom. Jaz sem Reja. Ne vem, morda smo tudi malo Španci (smeh)."

O odhodu od doma v Ferraro skupaj z dobrim prijateljem Fabiom Capellom:
"Imela sva potovalko iz kartona, v njej pa vse najine ambicije, želje in sanje. Kdo bi si takrat mislil, da bova naredila, kar sva naredila. Skupaj sva igrala v Ferrari za SPAL, Capello je nato odšel v Romo, Juventus in Milan, jaz pa v Palermo. On je vedno pravil: 'Bolje se je utopiti v velikem, nikoli v majhnem morju.' (smeh) Kot trener je imel srečo, da je hitro sedel na klop Milana. Jaz sem tisto pravo zadovoljstvo izkusil v zadnjih letih. Bil sem pet let pri Napoliju in zdaj dve pri Laziu. Z obema sem se uvrstil v Evropsko ligo oziroma Pokal Uefa. V veliko zadovoljstvo mi je, da bomo z Laziem letos nadaljevali tekmovanje tudi spomladi. V zadnjih sedmih, osmih letih sem dosegel vrhunec svoje trenerske kariere. Bolje bi bilo, če bi se to zgodilo že kakšno leto prej, vendar je treba sprejeti tudi te uspehe."

O tem, kako pogosto je v stiku s Capellom:
"S Capellom se včasih slišiva po telefonu. On govori malo. Jaz ga kaj vprašam, a ne pove nikoli nič (smeh). Včasih pride tudi obiskat mater v Pierisu. A pride in gre hitro stran. Blizu je tržaško letališče, zato se ustavi za kakšno uro in potem gre."

O zmagi na zadnjem rimskem derbiju 15. oktobra:
"Ko na takšen način dobiš tekmo, ne razmišljaš nič. Zato so mi ob zmagovitem zadetku v 93. minuti in po koncu tekme popustile vse zavore. Šele ko sem videl posnetek na televiziji, sem videl, kaj sem počel (navdušeno stekel k igralcem in pozdravljal navijače, op. a.). Izgubil sem prejšnje štiri derbije in bilo mi je težko. Ljudje v Rimu ti to težko odpustijo. Zmaga je prišla v pravem trenutku. Kot trener Lazia lahko izgubiš proti komur koli, le proti Romi ne!"

O medijih:
"Po nedavnem remiju proti Udineseju (2:2) so mi v Rimu očitali, da ni bilo prav, ker sem zamenjal sistem igre. "Časopisarji" so pisali, da sem zgrešil. Če bi naredil, kot so mislili oni, bi gotovo izgubili! Našo ekipo 24 ur na dan spremlja sedem radiev in vedno so pripombe. Vedno nekdo ne igra dobro. Če izgubiš, je bolje, da jih ne poslušaš, ker je težko. Če bi poslušal vse tisto, kar pravijo, Bog pomagaj!"

O "skrivnosti", zakaj je najdlje kot trener zdržal prav v vročem Neaplju:
"Tam je težko delati, vedno moraš zmagati. Tam ne obstaja poraz in od sebe je treba vedno dati svoj maksimum. Težko je bilo delati pet let, a zadovoljstvo je bilo zelo veliko, ker ljudje v takšnih mestih res živijo za nogomet. Podobno je v Splitu (pred prihodom v Lazio je bil trener Hajduka, op. a.) in Rimu. Tudi zdaj me še pokličejo ali pošljejo pozdrave."

O tem, kdaj je začutil, da je naredil tisti preskok na res vrhunsko raven v igralski in trenerski karieri:
"Ko sem bil igralec, je bil najbolj čustven trenutek, ko sem prvič igral na San Siru, saj je to podobno, kot če operni pevec zapoje v Scali. Kot trenerju pa se mi zdi, da je najbolj prestižen dosežek, da sem se tako z Napolijem kot Laziem uvrstil v Evropsko ligo."

O vzorniku:
"Moj vzor je bil Enzo Bearzot. Bil je res zgled drugim tako z odnosom kot zaradi svojih sposobnosti. Veliko so ga kritizirali, a je leta 1982 z Italijo postal svetovni prvak. Uspelo mu je vzpostaviti dobre odnose z igralci in pravi kolektiv. To je bil ključ do uspeha."

O tem, ali je bil kdaj kandidat za selektorja slovenske reprezentance:
"Nikoli ni bilo nič. O tem so poročali mediji, toda jaz nisem imel nikoli stikov z reprezentanco."

O trenutnem položaju slovenske izbrane vrste:
"Kek je naredil veliko delo. Zdaj se začne nova pustolovščina, kot bi rekli Italijani. Želim si, da bi imel tudi novi selektor veliko uspeha, ker ima v ekipi kakovostne igralce z mednarodnimi izkušnjami. Želim si, da bi se Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo. Na zadnji tekmi proti Chievu sem znova lahko videl, da sta Cesar in Jokić dobra igralca. Potem sta tu tudi člana Palerma. Bačinović je lani igral boljše kakor letos, Iličić pa ima velike tehnične sposobnosti. Pravijo, da niha v formi in da enkrat igra dobro, drugič ne, toda igralci, ki imajo fantazijo, ne morejo imeti konstante."

O slovenskem klubskem nogometu:
"Mi imamo veliko igralcev po svetu in mislim, da bi se lahko kalili tudi v Sloveniji. Maribor ima dobro mladinsko šolo. Tudi tu v Brdih vidim dobro organizacijo. Večkrat grem sicer v kakšno klet, a se ustavim tudi ob igrišču in vidim otroke. Zadovoljen sem, ko vidim dobro organizacijo in starše, ki vozijo otroke na trening."